Up-423/02 - 6

18. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B.-B., d.n.o., o.p., Z., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 938/2001 z dne 19. 4. 2002 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 558/99 z dne 23. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče je zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo njegov zahtevek za plačilo razlik v plači. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da so terjatve pritožnika zastarale, ker obvestila o upravičenosti do lastniškega (uslužbenskega) certifikata ni mogoče šteti za pisno pripoznavo obveznosti iz naslova neizplačanih razlik plač, ki bi lahko skladno s 387. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR) pretrgala zastaranje. Plača zaposlenih v državnih organih v spornem obdobju namreč ni bila vezana na plačo iz Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju KPND). To pa pomeni, da neizplačanih plač po KPND, na kar se sklicuje sporno obvestilo, za te zaposlene sploh ni moglo biti.

2.Zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi nasprotuje stališču sodišč, da sporno obvestilo ni pomenilo pripoznave dolga v smislu 387. člena ZOR. Ob tem vztraja, da je v spornem obdobju obstajala razlika med plačo, ki bi jo pritožnik moral prejeti, in plačo, ki jo je dejansko prejel. Sodiščema očita, da tega vprašanja nista obravnavali. Meni tudi, da se stališče sodišč v obravnavanem primeru razlikuje od stališč, zavzetih v podobnih zadevah, ki so se nanašale na lastninjenje Slovenskih železarn. Navaja še, da pozna stališča Ustavnega sodišča iz zadev št. U-I-200/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 22/2000 in 31/2000-popr. ter OdlUS IX, 24) in št. U-I- 61/98 z dne 17. 2. 2000 (OdlUS IX, 27), vendar meni, da te odločitve njegovega primera ne obdelujejo iz vseh potrebnih vidikov. Zatrjuje kršitev 22. člena Ustave v povezavi z njenim 14. členom. Uveljavlja tudi kršitev 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje predvsem stališču sodišč, da obvestilo o upravičenosti do lastniškega (uslužbenskega) certifikata ni pomenilo pripoznave dolga, ki bi skladno s 387. členom ZOR pretrgalo zastaranje. Takšen očitek pomeni po vsebini očitek zmotne uporabe materialnega prava, kar pa samo po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal. Pritožnik sicer pravilno ugotavlja, da se je glede pravne narave uslužbenskih certifikatov Ustavno sodišče že opredelilo. Ob tem pa zmotno meni, da stališča, zavzeta v odločbi št. U-I-200/99 in sklepu št. U-I-61/98, ne veljajo tudi v njegovem primeru. Iz omenjenih odločitev med drugim izhaja stališče Ustavnega sodišča, da s certifikatom ugotovljena razlika ni plača, ki bi šla zaposlenemu v državnih organih iz naslova premalo izplačane plače, oziroma da uslužbenski certifikat ni potrdilo o premalo izplačani plači.

4.Prav vprašanje, ali potrdilo o upravičenosti do lastniškega (uslužbenskega) certifikata predstavlja priznanje razlike v plači in bi posledično lahko pomenilo pripoznavo dolga, pa je bilo sporno tudi v pritožnikovem primeru. Ob tem je tudi neutemeljen pritožnikov očitek sodiščema, da se nista ukvarjali z vprašanjem, ali je dolg iz naslova plač v spornem obdobju dejansko obstajal. Pretrganje zastaranja je pritožnik uveljavljal na podlagi spornega potrdila, ki je omenjal le razlike med dejansko izplačanimi plačami in plačami po KPND. Glede na to pa sta se sodišči upravičeno ukvarjali le z vprašanjem obstoja teh razlik.

5.Z vidika 22. člena Ustave bi sicer lahko bil relevanten očitek pritožnika o neenotni sodni praksi. Ker pa pritožnik zgolj pavšalno zatrjuje, da je sodna praksa sodišč v podobnih primerih drugačna, ne da bi se pri tem skliceval na konkretne sodne odločbe, s katerimi bi izkazal svoje navedbe, Ustavno sodišče tega njegovega očitka ni obravnavalo.

6.Pritožnik zatrjujejo tudi kršitev 23. člena Ustave, vendar tudi tega očitka ne utemelji. Zgolj njegovo nezadovoljstvo z izpodbijano odločitvijo namreč še ne pomeni kršitve te pravice.

Glede zatrjevane kršitve 6. člena EKČP pa Ustavno sodišče pritožniku pojasnjuje, da očitke o kršitvi konvencijskih pravic, ki so vsebovane v določbah Ustave, Ustavno sodišče presoja z vidika varovanih ustavnih pravic, ki vsebinsko ustrezajo določbam EKČP. Pritožnikov očitek, da naj bi bila ta konvencijska pravica kršena s tem, ko sodišča veljavnih predpisov ne uporabljajo na način, ki zagotavlja, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju, predstavlja po vsebini očitek kršitve 22. člena Ustave. Člen 22 Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, namreč vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Vendar pa pritožnik tudi utemeljenosti očitka te kršitve ni izkazal.

7.Ker torej v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan