Jedro

Ni namen začasne odredbe, da se z njo zavaruje dokaze, pač pa je namen začasne odredbe, da se z njo zavaruje terjatev (1.odst. 270.čl. in 1.odst. 272.čl. ZIZ). Za zavarovanje dokazov pa je predviden drug postopek (264. in naslednji členi Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe s katero naj se tožencem prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnin kot je to določno opredeljeno v izreku pod točko 1 in 2, in sklep zaznamuje v zemljiški knjigi, prepove naj se jim tudi odtujitev ali obremenitev delnic, glasečih na E. in O.P. in se KDD - centralni klirinško depotni družbi prepove izvršitev sklepa Okrajnega sodišča v A., prepove naj se jim tudi odtujitev ali obremenitev premičnin, ki se nahajajo v stanovanjski hiši v A. in N. d.d., prepove izplačati po nalogu tožencev ali tretjega z devizne hranilne knjižice E.P. in O.P. kakršenkoli znesek in izročiti tožencem ali tretjemu stvari iz sefa št. 71, ki ga je pokojna E.P. najela dne 05.02.2004 ter začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti odločitve v tej pravdi. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka predlagala začasno odredbo v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve. Pogoji iz člena 270 in 272 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) namreč niso izpolnjeni. Tožeča stranka le zatrjuje, da verjetno obstaja še ena oporoka. Tega ni izkazala, tudi to ni bilo ugotovljeno, kljub njenim trditvam in poizvedbam, v zapuščinskem postopku. Verjeten izkaz denarne terjatve bi še bil podan, toda ni podana druga potrebna predpostavka, nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma ni izkazano, da bi dolžniki pretrpeli le neznatno škodo. Tudi ni tožeča stranka izkazala, da toženci kot dolžniki ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic. Tožeča stranka namreč le trdi, da v primeru, če ne bi mogla dokazati obstoja oziroma vsebine nove oporoke, tega pa ne more, če sodišče ne poseže v razpolaganje toženih strank, toženke z izdajo začasne odredbe ne bi utrpele hujših neugodnih posledic. Po eni strani sklep o dedovanju niti ni pravnomočen, po drugi strani konkretnih ravnanj tožencev v smeri odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem tožeča stranka niti ni zatrjevala, dejstvo pa je tudi, da je dediščina premoženje večje vrednosti, ovrednoteno na več kot 21.000.000,00 tedanjih SIT, poseg s prepovedjo s strani sodišča obremenitve in odtujitve premoženja pa bi se izkazal za hudo obremenjujočega.

Zoper sklep se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja, da je zoper sklep o dedovanju vložila pritožbo. Dejansko stanje pred zapuščinskim sodiščem je namreč ostalo nepopolno ugotovljeno, saj to sodišče ni vpogledalo vsebine sefa št. 71, v katerem se verjetno nahaja pogrešana oporoka. Če sodišče ne prepreči izročitve vsebine sefa, bo tožeči stranki onemogočeno dokazovanje obstoja oporoke. Sklep o dedovanju res še ni pravnomočen, to lahko postane, če višje sodišče ta sklep potrdi. Ne bo zadržkov, da tožena stranka prevzame vsebino sefa in tam nahajajočo se oporoko uniči. Banka namreč ne bi imela podlage, da vsebine sefa ne izroči toženi stranki. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena, je torej realna. Preprečitev izročitve vsebine sefa pa ne bi povzročila nobene škode, saj toženci trdijo, da se v sefu nahajajo le osebne stvari zapustnice. Ker se torej edini dokaz nahaja v sefu, bo lahko tožena stranka prosto razpolagala v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe z vsebino sefa. Obstaja tudi možnost, da tožene stranke namenoma odtujijo premoženje, prav zaradi nove oporoke. Zato predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno naj se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da je odločitev o tem, kdo so dediči, v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Ker po sklepu o dedovanju ni dedič, taka tožba ni niti dopustna. Zato tudi za zavarovanje uveljavljane terjatve ni podan pravovarstveni interes. Tudi niso toženci zemljiškoknjižni lastniki, zato predlagana prepoved obremenitve in odtujitve v zemljiški knjigi ni utemeljena. Sicer pa verjetnost terjatve ni izkazana tudi zato, ker tožnica ne predloži in z ničemer ne izkaže obstoja oporoke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe trdila, da je dedič, zato zahteva dediščino. Zahteva tudi plačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti pomoči in skrbi za zapustnico. To pa le za primer, če bi se med postopkom izkazalo, da ni moč najti nove oporoke.

Predlagatelj začasne odredbe mora v predlogu navesti dejstva, na katerih temelji svoj predlog za izdajo začasne odredbe in predložiti dokaze, s katerimi se te navedbe utemeljujejo. Navedbe tožnice kot predlagateljice začasne odredbe pa so že same zase bolj ugibanja glede obstoja oporoke. Vprašanja, ki jih izpostavlja pritožba, glede postopanja zapuščinskega sodišča oziroma teka zapuščinskega postopka za ta postopek niso odločilna. Pritožba poudarja predvsem, da če sodišče ne prepreči izročitve vsebine sefa, ji bo onemogočeno dokazovanje obstoja oporoke. Ob tem opozarja na možnost, da toženci namenoma odtujijo ali obremenijo premoženje oziroma uničijo oporoko. Te navedbe so le navržene, kakih konkretnih objektivnih ali subjektivnih okoliščin, ki bi utemeljevale sklep, da je ta nevarnost konkretno izkazana, pritožba, enako velja tudi za predlog, kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče, ne navede. Trdi še, da ne bi z prepovedjo izročitve sefa toženke utrpele nobene škode, a kot je razumeti pritožbo, gre za vprašanje zavarovanja dokazov, toda ni namen začasne odredbe, da se z njo zavaruje dokaze, pač pa je namen začasne odredbe, da se z njo zavaruje terjatev (1.odst. 270.čl. in 1.odst. 272.čl. ZIZ). Za zavarovanje dokazov pa je predviden drug postopek (264. in naslednji členi Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker mora biti za izdajo začasne odredbe, poleg verjetnega obstoja terjatve, kumulativno podana še ena predpostavka iz 2. odst. 270 oz. 272. čl. ZIZ, a ta ni izkazana, že zato pritožba ni utemeljena, potrebnih predpostavk za izdajo začasne odredbe tožeča stranka ni izkazala, in ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške (155. čl. ZPP), zato jih mora trpeti sama.