Jedro

Tožena stranka odgovarja za vse okoliščine, ki bi jih morala imeti pod svojim nadzorstvom in ki bi jih morala predvideti, pa jih ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 720.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči njene pravdne stroške v višini 99.315,00 SIT. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb materialnega zakona in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je napačno ravnanje sodišča, ko je odgovornost za neizpolnjevanje obveznosti po sklenjeni pogodbi naprtilo toženi stranki, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila vzrok za enostransko prekinitev izpolnjevanja prevozniške pogodbe prisilna poravnava, ki je bila nad toženo stranko uvedena neodvisno od njene volje. Zaradi težke finančne situacije v družbi, ko je bila ta pred stečajem in nad njo uvedena prisilna poravnava, je bila tožena stranka na zahtevo največjih upnikov dolžna ukiniti veleprodajno dejavnost, zaradi česar ni bilo več mogoče izpolnjevati obveznosti po sklenjeni prevozniški pogodbi. Tej spremenjeni okoliščini se tožena stranka ni mogla izogniti, saj jo je doletela iznenada, ob sklenitvi pogodbe pa je ni mogla upoštevati, ker ni bila pričakovana. Uvedba prisilne poravnave v konkretnem primeru pomeni okoliščino po 133. čl. ZOR, zaradi česar se namena pogodbe ni dalo doseči. Ob taki ugotovitvi sodišča bi tožena stranka lahko odgovarjala le zaradi neizpolnitve dolžnosti podajanja odpovedne izjave po 8. čl. prevozniške pogodbe, ne pa za izgubljeni dobiček. Tudi če bi obveljalo stališče sodišča, da stranka odgovarja za škodo zaradi izgubljenega dobička, bi bilo takšno škodo potrebno po višini natančneje ugotavljati in opredeliti. Tožeča stranka bi bila upravičena le do utemeljeno pričakovanega dobička. V kolikor ji je bilo slabo stanje tožene stranke poznano, potem ni mogla utemeljeno pričakovati dobička, kot ga zahteva, niti kot ji je bil dosojen. S predložitvijo ustreznih listin - poslovnih knjig iz časa poslovanja s toženo stranko, bi tožena stranka morala dokazovati višino izgubljenega dobička tako, da bi se od bruto dohodka odštele javne dajatve in materialni stroški. Poleg tega bi tožeča stranka povrnitev škode lahko zahtevala le do 22.11.1995, ko je po lastni izjavi obrt vrnila, seveda odmerjeno po cenah na dan izdaje sodne odločbe in upoštevajoč pogoje uvedene prisilne poravnave. Pritožba ni utemeljena. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se nanaša na povrnitev izgubljenega dobička zaradi kršitve prevozniške pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 27.6.1994. Dejansko stanje o okoliščinah sklenjene pogodbe in zatrjevanih kršitvah tožene stranke je sodišče prve stopnje natančno raziskalo, bistvene dejanske ugotovitve pa so sledeče: pogodbenika sta se dogovorila, da bo tožnik (prevoznik) v imenu in na račun tožene stranke (naročnika) opravljal avtoprevozniško dejavnost s tem, da bo razvažal blago po poslovnih enotah v sestavi podjetja in sicer po dogovorjenem razporedu voženj. Tožena stranka se je zavezala omogočiti tožniku razvoz blaga za dobo pet let, pri čemer pa si je pridržala pravico do pisne predčasne odpovedi pogodbe. Nesporno sta pravdni stranki izpolnjevali prevozniško pogodbo približno eno leto in sicer do julija 1995, po tem obdobju pa tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni več izpolnjevala. Zoper toženo stranko je bila z dnem 28.11.1995 uvedena prisilna poravnava, vendar v postopku prisilne poravnave sodni senat ni odločal o odstopu od pogodbe po določbi 40. čl. Zakona o prisilni poravnavni, stečaju in likvidaciji. Prvostopno sodišče sicer sledi trditvam tožene stranke, da uvedena prisilna poravnava predstavlja spremenjene okoliščine v smislu določbe 133. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), vendar ugotavlja, da tožena stranka razveze pogodbe po citiranem določilu ni zahtevala, niti ni podala predčasne pisne odpovedi po 8. čl. pogodbe, iz česar sledi odškodninska odgovornost tožene stranke. Zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, kljub temu izrecno uveljavljanemu pritožbenemu razlogu v pritožbi ponovno ugotavlja, da sta pravdni stranki od sklenitve pogodbe le-to izpolnjevali približno eno leto in sicer do julija 1995, ko jo je sama prenehala izpolnjevati. Vzrok za enostranko prekinitev izpolnjevanja prevozniške pogodbe je po mnenju pritožbe uvedba prisilne poravnave, ki pomeni okoliščino po 133. čl. ZOR, tej spremenjeni okoliščini pa se tožena stranka ni mogla izogniti, niti je ni mogla pričakovati. Meni, da zato za morebitni nastanek izgube na dobičku ni odgovorna. Glede na takšen dejanski tožbeni temelj in v tožbi postavljen zahtevek, je potrebno spor pravdnih strank presojati po določbah ZOR, ki urejajo pravice pogodbenika do povračila škode v primeru, če je sopogodbenik kršil pogodbeno dogovorjene obveznosti. Da je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 7. čl. prevozniške pogodbe, ne more biti dvoma, saj to izhaja že iz pritožbenih navedb, ko priznava, da je enostransko prekinila izpolnjevanje pogodbe. Po določilu 2. odst. 262. čl. ZOR je tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je utrpel zaradi tega, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti po pogodbi. Glede na ugovore tožene stranke v tej pravdi, da zaradi prisilne poravnave ni bilo več mogoče izpolnjevati obveznosti po pogodbi, pa je potrebno spor med strankama presojati po določbi 263. čl. ZOR. Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti, oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Sodišče prve stopnje te določbe ne citira, pravilno pa ugotavlja, da določba 133. čl. ZOR, na katero se tožena stranka sklicuje, ne pride v poštev, ker razveza pogodbe ni predmet tožbenega zahtevka in očita toženi stranki, da ni predčasno pisno odpovedala pogodbe, čeprav si je to pravico v 8. čl. pogodbe izrecno pridržala. Navedeno okoliščino je vsekakor potrebno upoštevati pri presoji, ali se tožena stranka lahko sklicuje na oprostitev odgovornosti po določbi 263. čl. ZOR. Pri tem velja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom oziroma je krivdno načelo še strožje. Dolžnik mora dokazati, da ni odgovoren, če se hoče rešiti svoje obveznosti plačila odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbenih določil, pri čemer ne zadostuje, da dokaže, da ni kriv, pač pa mora dokazati, da ni izpolnil obveznosti zaradi okoliščin, ki jih ni mogel preprečiti in se jim tudi ne izogniti. Tožena stranka torej odgovarja za vse okoliščine, ki bi jih morala imeti pod svojim nadzorstvom in ki bi jih morala predvideti, pa jih ni. Zato se ni mogoče izogniti ugotovitvi, da bi tožena stranka s pravočasno pismeno odpovedjo pogodbe, dogovorjene v 8. čl., preprečila dolžnost izpolnitve svoje obveznosti do tožnika, kljub pričetku postopka prisilne poravnave. V zvezi s tem je pomembna med ostalimi tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, ki izhaja iz izpovedi priče S. M., direktorja tožene stranke, namreč da se je že v februarju 1995, po zaključnem računu ugotovilo, da se v podjetju začenja krizno obdobje in da je nastopila večja zadolženost, zaradi česar je prišlo do dogovora, da se ukine veleprodajna dejavnost. Tožena stranka zato ni dokazala ekskulpacijskega razloga po določbi 263. čl. ZOR in je odškodninsko odgovorna tožniku za nastalo škodo. Tožena stranka izpodbija v pritožbi tudi višino prisojene škode. Le-to je prvostopno sodišče upoštevaje določilo 1. odst. 266. čl. ZOR tožniku prisodilo v znesku 720.000,00 SIT, pri tem pa upoštevalo listinsko dokumentacijo v spisu, ki jo je predložil tožnik in se nanaša na bruto izplačila prevozniških storitev s strani tožene stranke za obdobje od avgusta 1994 do junija 1995 (računi št. 1/94 do 8/94 in 1/95 do 6/95 - priloga A7) in sledilo tožnikovi izpovedi, da mu je ostalo po odbitku vseh stroškov v obdobju, ko je delal po prevozniški pogodbi za toženo stranko, mesečno neto 80.000,00 SIT, kar znese za uveljavljano obdobje devetih mesecev prisojeni znesek. Pritožba trdi, da višina s tem ni natančno ugotovljena, čemur je pritrditi, vendar za drugačne ugotovitve glede višine tožena stranka v pritožbi ne ponudi ustreznih dokazov. Predlaga sicer predložitev poslovnih knjig iz časa poslovanja s toženo stranko, da bi se od bruto dohodka odštele javne dajatve in materialni stroški, kar pa za ugotovitev natančne višine izgubljenega dobička ne zadostuje, saj bi takšen izračun lahko izdelal le izvedenec finančne stroke, katerega postavitev pa dokazni predlog tožene stranke ne omenja. Samo dejstvo, da je tožeča stranka obrt "vrnila" dne 22.12.1995, pa bi na obseg škode vplivalo le, če bi tožena stranka dokazala v zvezi s tem kakšno korist na strani tožnika, ki bi jo ta moral pri odmeri odškodnine upoštevati (3. odst. 266. čl. ZOR). Iz navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP/77).