Jedro

Pravno nasledstvo zadruge se presoja po predpisih statusnega prava. Izkazuje se z vpisi v ustrezen register. Izbris zadruge iz registra pomeni, da je prenehala obstajati. Tudi če je njeno premoženje prevzela druga zadruga, ne gre za statusno spremembo v tem smislu, da bi bila podana pravna kontinuiteta prve zadruge z drugo. Če ni zadružne organizacije, niti njenega pravnega naslednika za, lahko vračilo veljavno zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge in združuje zadružne organizacije z enako ali podobno dejavnostjo, kot prejšnja zadruga.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije št. 363-01-38/2003 z dne 22. 10. 2003 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, Izpostava B št. 362-32/97-14 z dne 17. 9. 2003, s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevo Kmetijsko-gozdarske zadruge Ljubljana, z.o.o., sedaj Zveze zadrug Ljubljana z.b.o., za denacionalizacijo zadružnega doma V na parc. št. 531/5 in 531/11, sedaj vpisane v vl. št. 3388 k.o. B. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe ocenila za pravilne zaključke prvostopnega organa, da ni izkazano nasledstvo vlagateljice zahtevka s takratno Kmetijsko zadrugo V, ki naj bi bila lastnica zadružnega doma. Po ugotovitvah prvostopnega organa se je Kmetijska zadruga V leta 1960 pripojila h Kmetijski zadrugi D, katera pa je leta 1969 prenehala poslovati in prešla v redno likvidacijo, ki pa se ni izvedla, ker je po pogodbi, sklenjeni med Skupščino občine V in AAA z dne 6. 5. 1969 slednji prevzel vse premoženje, pravice in obveznosti te zadruge. Že zaradi tega je bilo treba zahtevo za denacionalizacijo zavreči. Pravilna pa je tudi ugotovitev prvostopnega organa, da Kmetijska zadruga V ni bila nikoli vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica zadružnega doma. Zavrnila je tudi pritožbene ugovore, da bi upravni organ moral upoštevati politične motive, ki naj bi bili glavni razlog za številna preoblikovanja zadrug v šestdesetih letih, katerih namen je bil v ukinjanju zadružne lastnine, saj mora upravni organ upoštevati določbe Zakona o zadrugah (v nadaljevanju: ZZad) in Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen).

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). Meni, da so zaključki obeh upravnih organov v nasprotju z listinami, ki jih je predložila in s pravnimi pravili, ki so urejala pravno nasledstvo zadrug. Iz odločbe Skupščine občine V št. 023-2/69 z dne 8. 4. 1969 jasno izhaja, da "se redna likvidacija KZ D ne opravi v smislu rednega likvidacijskega postopka, temveč prevzame AAA vse pravice in obveznosti in vsa sredstva aktive in pasive KZ D kot pravni naslednik po posebni pogodbi". KZ D torej ni bila likvidirana, temveč je bil njen pravni naslednik AAA v skladu s tedaj veljavnimi določili temeljnega zakona o podjetjih iz leta 1965. V upravnem postopku je predložila tudi delna izpiska iz registra zadrug št. III R 1176/96 in 1177/96 z dne 1. 2. 1996, iz katerih je jasno razvidno, da so bile pravni naslednik BBB, ona oziroma njen pravni prednik pa se je organiziral iz dela CCC, torej pride v poštev drugi odstavek 73. člena ZZad. Zato je tožeča stranka v povezavi s 73. členom ZZad zakoniti upravičenec za vrnitev podržavljenega premoženja nekdanje KZ V. Kot pravna naslednica je upravičenka po 2. točki prvega odstavka 66. člena ZZad. Tudi če ne bi bila upravičenka kot pravna naslednica, je upravičenka tudi po 3. točki 66. člena ZZad kot zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge in združuje zadružne organizacije z enako ali podobno dejavnostjo kot prejšnja zadruga. Tožeča stranka se sklicuje na dokaze, ki jih je predložila v upravnem postopku in predlaga, da sodišče razveljavi (pravilno: odpravi) obe upravni odločbi in samo reši zadevo tako, da zahtevku za denacionalizacijo ugodi, oziroma da zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št. U-A02-4095/2003-3-R z dne 2. 12. 2003. Tožba je utemeljena.

Iz sklepa št. 362-32/97-14 z dne 17. 9. 2003, o pritožbi zoper katerega je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila, je razvidno, da je prvostopni organ svojo odločitev sprejel po proučitvi listin, ki jih je v upravnem postopku predložila Kmetijsko-gozdarska zadruga Ljubljana, z.o.o., na zahtevo katere je bil začet postopek za vračanje podržavljenega premoženja. Iz teh listin je zaključil, da vlagateljica zahtevka ni pravna naslednica Kmetijske zadruge V, ki se je pripojila k Kmetijski zadrugi D, katera pa je bila likvidirana. AAA Barje je bil samo pravni naslednik premoženja, ne pa tudi pravni naslednik v statusnem smislu. Iz predloženega upravnega spisa je tudi razvidno, da je upravni organ sedanjo tožečo stranko pozival, da izkaže pravno nasledstvo s Kmetijsko zadrugo V, ki naj bi ji bilo premoženje podržavljeno, kar je materialni pogoj za presojo zahtevka za vračilo.

Iz razlogovanja v obrazložitvi sklepa prvostopnega organa tako izhaja, da se je prvostopni organ ukvarjal z vprašanjem utemeljenosti zahtevka za vrnitev premoženja. Če pa je zahtevek presojal že po vsebini, zahteve ni mogel zavreči, tako kot je odločil v izreku sklepa. Njegova argumentacija je narekovala zavrnitev zahtevka. Ker je formalno pravo odločitev - zavrženje zahteve, v obrazložitvi utemeljeval z vsebinskimi razlogi, je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo. Takšnega akta pa tožena stranka ne bi mogla potrditi, tudi če je presodila, da pritožba ni utemeljena, in bi morala glede na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo prvostopnega sklepa odločiti tako, da bi sklep odpravila in sama rešila stvar oziroma zadevo vrnila v ponovni postopek (242. člen ZUP/86). Ker pa ni odločila tako, je moralo sodišče odpraviti njeno odločbo in ji zadevo vrniti v ponovno odločanje.

V zvezi s tožbenimi ugovori o pravnem nasledstvu s Kmetijsko zadrugo V, kateri naj bi bilo premoženje podržavljeno, pa sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je že Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 13/98) poudarilo, da se lastnost pravne osebe določa z njenim statusnim opredeljevanjem, v identični situaciji, ko je šlo za vračanje premoženja zadrugam, pa je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije navedlo, da se pravno nasledstvo pravnih oseb presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb (sodba opr. št. I Up 811/2002-2 z dne 2. 4. 2003). Pravno nasledstvo zadrug je treba izkazati z vpisi v ustrezen register. Izbris subjekta iz registra pomeni, da je izbrisani subjekt prenehal obstajati. Zato tudi če je njegovo premoženje prevzel drug subjekt, ne gre za statusno spremembo prvega subjekta v tem smislu, da bi bila podana pravna kontinuiteta z drugim subjektom. Glede na listine, ki so v upravnih spisih, in na podlagi katerih sta oba upravna organa ugotavljala pravno nasledstvo, bi bila pravilna njuna ugotovitev, da pravnega nasledstva po Kmetijski zadrugi V ne more biti, ker je Kmetijska zadruga D, kateri se je pripojila Kmetijska zadruga V, leta 1969 prenehala poslovati in je bila izbrisana iz zadružnega registra.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožeča stranka upravičena zahtevati vračilo podržavljenega premoženja na podlagi 3. točke prvega odstavka 66. člena ZZad (Uradni list RS, št. 13792, 7/93, 22/94-obv. raz., 35/96-obv. raz.), tj. kot zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge in združuje zadružne organizacije z enako ali podobno dejavnostjo kot prejšnje zadruga, česar tožeča stranka v upravnem postopku niti ni zatrjevala, pa bo po mnenju sodišča v ponovnem postopku treba ugotoviti, ali je že vlagateljica zahteve za vrnitev premoženja Kmetijsko-gozdarska zadruga Ljubljana, z.o.o. zahtevo vložila v takem svojstvu (ta predpostavka za aktivno legitimacijo je namreč morala biti podana že ob vložitvi zahteve), in ali je tožeča stranka, ki je po podatkih v upravnih spisih ta postopek nadaljevala, v statusnem smislu pravna naslednica vlagateljice.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je presodilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka. Zadevo je na podlagi drugega in v smislu tretjega odstavka iste določbe vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.