Jedro

Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, se lahko spremeni. Zato je Vrhovno sodišče na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002 sprejelo načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1. 1. 2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Pritožba tožečih strank v tem delu torej ni utemeljena, oziroma je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

Izrek

I. Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 in 3 izreka spremeni tako, da sedaj glasi: ″2. Tožbenemu zahtevku tožnika se delno ugodi in je tožena stranka dolžna plačati tožniku G. F. 752.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 2.500,00 SIT od 25. 9. 2000 do plačila, - od 750.00000 SIT od 19. 6. 2003 do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku za zakonske zamudne obresti od 750.000,00 SIT od 27. 5. 2001 do 19. 6. 2002 in za znesek 700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2001 do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 247.983,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2002 do plačila v 15. dneh, da ne bo izvršbe.‶ V preostalem izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 6.479,50 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2003 dalje do plačila, v 15. dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 1,300.000,00 SIT odškodnine za gmotno in negmotno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov dalje do plačila. V presežku za zakonske zamudne obresti od zneska 1,100.000,00 SIT od 27. 5. 2001 do 19. 6. 2002 in za 1,200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2001 dalje, je sodišče tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo v plačilo tudi 702.500,00 SIT za gmotno in negmotno škodo, ki jo mora plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.500,00 SIT od 25. 9. 2000 dalje ter od 700.000,00 SIT od 19. 6. 2002 dalje do plačila. V presežku za zakonske zamudne obresti od zneska 700.000,00 SIT od 27. 5. 2001 do 19. 6. 2002 in za znesek 750.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2002 dalje, je sodišče tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Tožena stranka mora tožnikoma povrniti tudi stroške pravdnega postopka v znesku 237.929,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2002 dalje do plačila.

2. Proti tistemu delu sodbe, v katerem je sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za znesek 400.000,00 SIT iz naslova odškodnine zaradi strahu in tožnikov zahtevek za 250.000,00 SIT,prav tako iz naslova odškodnine zaradi strahu z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter glede celotnega zavrnilnega dela za zakonske zamudne obresti od 27. 5. 2001 do 19. 6. 2002, ter za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska dalje, sta se pritožila tožnika. Uveljavljala sta pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je premalo upoštevalo, da je bil tožničin primarni strah intenziven in kratkotrajen, sekundarni strah pa daljši, izzvenel je po mesecu dni. Sodišče je podcenilo jakost njenega strahu glede na njene že prej obstoječe zdravstvene težave. Ko je prišlo do trka, je tožnica pomislila na najhujše, tudi kasneje prognoze niso bile rožnate. Tožnici bi šlo tako najmanj 350.000,00 SIT iz tega naslova. Tudi drugotožnik meni, da je sodišče stopnjo njegovega strahu podcenilo, kajti tudi on je imel s hrbtenico že predhodne težave, ki so bile sicer hujše od tožničinih, vendar vzdržne in ne prepogoste. Ker so bile težave po poškodbi bistveno hujše od prejšnjih, se je zato silno prestrašil. Prepričan je, da bi mu šla pravična denarna odškodnina iz tega naslova v višini 250.000,00 SIT. Nadalje se pritožnika ne strinjata z zavrnjenim delom zahtevka, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Pritožba omenja odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 312/98 in nato še načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pravi, da pripadajo oškodovancem za nepremoženjsko škodo od 1. 1. 2002 dalje do dneva sodbe sodišča prve stopnje zamudne obresti v višini predpisane mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Pritožba predlaga sodišču druge stopnje spremembo sodbe v izpodbijanem delu.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba tožečih strank je delno utemeljena.

5. Tožnica je izpodbijala zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na odškodnino iz naslova strahu. Glede tožničinega prestanega strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica ob škodnem dogodku močno prestrašila, torej je utrpela intenziven kratkotrajen primarni strah. Kasneje pa se je pojavil sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je trajal do konca zdravljenja, to je mesec dni. Glede na to, da ima tožnica že od prej degenerativno okvarjeno vratno hrbtenico, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bilo tožnico utemeljeno strah za izid zdravljenja prav zaradi narave oz. vrste poškodbe. Vendar pa po presoji sodišča druge stopnje intenziteta tega prestanega strahu vendarle ni bila tolikšna, da bi opravičevala prisojo višje odškodnine od 100.000,00 SIT, ki je pravično prisojena denarna odškodnina iz tega naslova in v skladu z določilom čl. 200 ZOR. Pritožba tožnice je tako v tem delu delu neutemeljena.

6. Nasprotno, pa je v tem delu delno utemeljena pritožba tožnika. Tudi tožnik je izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje le v tistem delu, v katerem je sodišče delno zavrnilo njegov zahtevek iz naslova strahu. Tožnik je v prometni nezgodi prav tako utrpel primarni strah ob samem dogodku, ta pa je bil kratkotrajen. V času zdravljenja, kot zaključuje sodišče prve stopnje, pa je trpel sekundarni strah, ki seje kazal v skrbi za izid le-tega. Tudi tožnik je imel pred dogodkom že okvarjeno hrbtenico in zato gaje gotovo skrbelo, kako se bo zdravljenje po obravnavanem škodnem dogodku zaključilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zdravljenje tožnika trajalo do 10. 9. 1998, to pomeni skoraj tri mesece, kar pa nadalje pomeni, da je bilo trajanje sekundarnega strahu nekoliko dolgotrajnejše kot pri tožnici. In prav trajanje sekundarnega strahu, po presoji sodišča druge stopnje, opravičuje prisojo nekoliko višje odškodnine iz tega naslova. Sodišče druge stopnje je tako ob pravilni uporabi materialnega prava delno ugodilo tožnikovi pritožbi in odškodnino zvišalo za 50.000,00 SIT, to pomeni, da gre tožniku iz naslova strahu 150.000,00 SIT pravične denarne odškodnine, ki je v skladu z 200. čl. ZOR oz. je odmerjena tudi v skladu s prakso sodišč v primerljivih zadevah, hkrati pa so upoštevane tudi vse posebnosti prav tožnikovega primera.

7. Tožeča stranka izpodbija tudi zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti, vendar neutemeljeno. V zvezi s tem je potrebno pritožnikoma pojasniti naslednje: ZOR v 186. čl. določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. čl. ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Po 189. čl. ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj namreč lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožnikoma prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo. Od leta 1991 dalje seje izoblikovala enotna sodna praksa, ki sicer ni formalni pravni vir, določa pa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava in po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse pa mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1. 2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. čl. Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. čl. Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, se lahko spremeni. Zato je Vrhovno sodišče na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002 sprejelo načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletne ustaljene sodne prakse pred 1. 1. 2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Pritožba tožečih strank v tem delu torej ni utemeljena, oziroma je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

8. Sprememba sodbe pa je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Skupen uspeh tožnikov v pravdi je 52 %, tožene stranke pa 48 %. Tako tožnikoma glede na dosežen uspeh pripada od pravilno odmerjenih stroškov v skupnem znesku 489.300,00 SIT, 254.436,00 SIT potrebnih pravdnih stroškov. Toženi stranki ob priznanih stroških v znesku 13.442,00 SIT, ob uspehu 48 %, pripada 6.452,20 SIT. Po pobotanju stroškovnih odločb pravdnih strank je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 247.983,80 SIT.

9. Glede na uspeh s pritožbo (12,5 %) je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v sorazmerju s svojim pritožbenim uspehom. Stroški pritožbenega postopka so odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi (375 točk za pritožbo, 10 točk za poročilo stranki ter 2 % od skupne cene storitev za izdatke za stranko) in znašajo, ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT in 20 % DDV, 51.836,40 SIT, oz. ob doseženem uspehu s pritožbo, 6.479,50 SIT. Tožena stranka mora torej tožeči stranki ta znesek poravnati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2003 dalje do plačila.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 154/1, 155/1 in 165/11ZPP.