Jedro

V primeru formalne nesklepčnosti tožbe (to je nepopolnosti tožbe), mora sodišče tožbo vrniti tožniku v popravo in mu s tem omogočiti, da to procesno pomanjkljivost odpravi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da obstoji prijavljena denarna terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.474.282,90 SIT na dan 20.4.2004 in zamudne obresti od 21.4.2004 do plačila in da ji je tožena stranka dolžna povrniti 2.474.282,90 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.4.2004 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15-ih dni povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 191.458,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2005 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, najverjetneje po liniji najmanjšega odpora, saj je tožeča stranka v tožbi navedla, da je v stečajnem postopku pravočasno prijavila svojo terjatev na ugotovitev obstoja denarne terjatve. V letu 2002 je toženi stranki izstavila račun v višini 2.000.000,00 SIT in od tega računa plačala vse dajatve. Toženec pa ji tega računa ni poravnal. Zato je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2004 do plačila. Tožeča stranka je predlagala tudi izvedbo dokazov. Vse to pa pomeni, da je toženec (pravilno tožnik) več kot dovolj kakovostno obrazložil in predlagal pravotvorna dejstva. Če bi sodišče želelo razčistiti dejansko stanje, bi lahko zaslišalo tožečo stranko, pa tega ni storilo, saj je želelo postopek čim prej zaključiti. Sodišče prve stopnje se je "spustilo" v navedbo, da tožnik ni navedel odločilnega pravotvornega dejstva, ni pa navedlo, da obstajajo tudi druge okoliščine, ki jih je tožeča stranka predlagala kot vpogled v račun, zaslišanje tožnika ter dejstvo, da je tožnik plačal davek in da tožena stranka računa ni zavrnila. Nesporno je, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja ter tudi ni napačno uporabilo materialnega prava, kar mu očita pritožba, je pa po stališču pritožbenega sodišča zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena, da je tožeča stranka poleg ugotovitvenega, postavila tudi dajatveni zahtevek, saj bi ob izostanku drugih razlogov v takem primeru sodišče prve stopnje pač zavrnilo dajatveni zahtevek. Odločilne pa so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tožbi sploh ni opredelila obrestne mere zamudnih obresti in da ni navedla vseh dejstev, na katere opira svoj zahtevek. Prav ima sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da bi morala tožeča stranka v tožbi navesti vsa tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek njene pravice oz. tista dejstva, iz katerih izvaja svoj zahtevek. Tožba, ki je premalo ali nejasno substancirana, ker je opis življenjskega primera premalo individualiziran in konkretiziran (glej: Jan Zobec, Pravna praksa št. 18/2002) ne izpolnjuje kriterijev formalne popolnosti. Ker se s tožbo lahko zahteva le pravno varstvo konkretne vsebine, je njen bistveni element tudi določen zahtevek. Zahtevek pa je določen le tedaj, ko je konkreten in vsestransko določen (ali vsaj določljiv), torej določen tudi v pogledu dejstvenega kompleksa, na katerega podlagi zahteva tožeča stranka s tožbenim predlogom izraženo pravno posledico in ki je odločilen za identifikacijo vsebine tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da je tožbeni zahtevek lahko nedoločen tudi zaradi pomanjkljivega ali nejasnega dejstvenega substrata. Prav to pa je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je v razlogih navedlo, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala zgolj, da ji tožena stranka dolguje za razna dela v letu 2002 znesek 2.000.000,00 SIT. Iz takih navedb res ni razvidno, kakšen konkreten posel je tožeča stranka v letu 2002 sploh opravila za toženo stranko. Zato sodišče prve stopnje upravičeno ugotavlja, da bi morala tožeča stranka natančno in konkretno opredeliti tiste posle, ki jih je v letu 2002 opravila za toženo stranko. Vsebina teh poslov bi morala biti opredeljena v tožbenih navedbah, saj v tožbi navedena trditvena podlaga res ne vsebuje toliko dejstev, da bi omogočale jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Če temu ni zadoščeno, je tožbeni zahtevek nedoločen zaradi česar je tožba nepopolna. Kadar pa se ugotovi, da tožbeni zahtevek ni dovolj določen oz. določljiv, gre za formalno nesklepčnost tožbe. V primeru formalne nesklepčnosti tožbe (to je nepopolnosti tožbe), pa mora sodišče tožbo vrniti tožniku v popravo in mu s tem omogočiti, da to procesno pomanjkljivost odpravi. V primeru nedoločenega zahtevka preizkusa sklepčnosti tožbe, kot preizkusa, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, sploh ni mogoče opraviti (glej odločbi Ustavnega sodišča RS; št. Up-695/04-9 in Up 1013/05-19). Zato v obravnavanem primeru ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je ob takih ugotovitvah tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Ker pa sodišče prve stopnje ni pozvalo tožeče stranke na odpravo pomanjkljivosti, pač pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, je s svojo odločitvijo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo je dolžno pritožbeno sodišče, glede na določbo 2. odst. 350. čl. ZPP upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti.

Pred ponovnim sojenjem bo moralo sodišče prve stopnje omogočiti tožeči stranki, da tožbo dopolni v nakazani smeri ter se pri tem opredeli tudi do tega, kakšne zamudne obresti uveljavlja in s čim to svojo uveljavljanje utemeljuje, v kolikor pa tožeča stranka tožbe v nakazani smeri ne bi popravila, bi seveda sledilo njeno zavrženje.