Jedro

Ker se je postopek v upravnem sporu začel z vložitvijo tožbe 28.6.2006, torej pred začetkom veljave ZUS-1, je glede na določbo 104. člena ZUS-1 in glede na to, da v tej zadevi ne gre za primere iz 105. do 107. člena tega zakona, moralo prvostopenjsko sodišče za odločanje o stroških stranke z interesom odločati po določbah ZUS. Ob uporabi določb ZUS o stroških upravnega spora pa je potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04 z dne 6.4.2006.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, v prvem odstavku izreka na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, 105/06, 26/07 – sklep US), zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 26.7.2005, v drugem odstavku izreka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka, v tretjem odstavku pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti stranki z interesom A. stroške postopka v višini 280,90 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tretji odstavek izreka, ki ima naravo stroškovnega sklepa, se pritožuje tožnica na podlagi 1. odstavka 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07, 101/07 – odl. US, 102/07 - odl. US) v zvezi z 22. členom ZUS-1, ki izrecno dovoljuje izpodbijanje izreka o stroških s pritožbo zoper sklep, čeprav se ne izpodbija odločitev o glavni stvari. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da zahtevo za povrnitev stroškov stranskega intervenienta zavrne. Navaja, da 4. odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi. Ker je v obravnavanem primeru sodišče tožbo zavrnilo, je izpodbijani sklep napačen.

V obrazložitvi izpodbijanega stroškovnega sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da tožnica s tožbo v upravnem sporu ni uspela, zato je potrebne stroške stranke z interesom dolžna povrniti na podlagi 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

ZUS-1, ki je začel veljati s 1.1.2007, v prehodnih in končnih določbah v 104. členu določa, da se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97– popr. in 70/00), kolikor ni v členih 105 do 107 tega zakona drugače določeno. V obravnavanem primeru se je postopek v upravnem sporu začel z vložitvijo tožbe 28.6.2006, torej pred začetkom veljave ZUS-1. Glede na določbo 104. člena ZUS-1 in glede na to, da v tej zadevi ne gre za primere iz 105. do 107. člena ZUS-1, je prvostopenjsko sodišče moralo za odločanje o stroških stranke z interesom odločati po določbah ZUS. Napačno je torej stališče pritožnice, ki meni, da bi prvostopenjsko sodišče glede na to, da je tožbo zavrnilo, moralo o stroških odločiti na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Ob uporabi določb ZUS o stroških upravnega spora pa je treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-68/04 z dne 6.4.2006. S to odločbo je ustavno sodišče delno razveljavilo 3. odstavek 23. člena ZUS, ki je določal, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, zaradi česar ni več izrecno in posebej urejena povrnitev stroškov v sporu o zakonitosti posamičnega akta. Ker ZUS v 1. odstavku 16. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe ZPP, delna razveljavitev 3. odstavka 23. člena ZUS pomeni, da se tudi pri sporih o zakonitosti posamičnega akta odloči o stroških postopka po določbah ZPP. Prvostopenjsko sodišče je ob dejstvu, da gre v obravnavanem primeru za spor o zakonitosti posamičnega akta, zato ravnalo pravilno, ko je o stroških v upravnem sporu odločalo na podlagi določb ZPP, ki v 1. odstavku 154. člena v skladu z načelom uspeha določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno odmerilo potrebne stroške stranke z interesom (155. člen ZPP) v skladu s tarifno št. 30 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03) za odgovor na tožbo v višini 500 točk in 2% za materialne stroške, oboje povečano za 20% DDV, kar znaša 280,90 EUR.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 76. člena ZUS-1 in 166. členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.