Jedro

Vročanje s fikcijo se v skladu z določbo 139. člena ZPP lahko opravi le na naslovu dejanskega bivališča. Trditveno in dokazno breme, da vročitev ni bila opravljena na naslovu dejanskega bivališča, sta na stranki, ki predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti.

Vsaka razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pomeni poseg v načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. US RS je v zadevi U-I-279/08-0 poudarilo, da je ena od osrednjih razsežnosti človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS pravica stranke do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja v postopku. Bistveni predpogoj za njeno učinkovito izvrševanje je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, namenjen vzpostavitvi stika sodišča s stranko in s tem udejanjenju strankine pravice do obveščenosti, pa je vročanje. Ugotovilo je tudi, da je vročitev pisanja na naslovu formalno prijavljenega bivališča, čeprav stranka tam dejansko ne prebiva, v neskladju z 22. členom Ustave. Pravilnost vročitve je torej ustavna kategorija in kot taka dolžniku zagotavlja enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS. Šele, če je bilo spoštovano enako varstvo pravic vseh strank, lahko govorimo o pravni državi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi VL 55030/2025 z dne 23. 6. 2025, (II.) upniku naložilo, da dolžniku v 8 dneh povrne stroške 74,50 EUR, kar je z naslova stroškov zahteval več, je (III.) zavrnilo in (IV.) sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške v zvezi s postopkom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti.

2.Zoper sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal spremembo sklepa tako, da se predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti zavrne, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba opozarja, da se sodišče ni opredelilo do ključnih upnikovih navedb. Opozarja na dokazno breme glede zatrjevane nepravilnosti vročitve in da je sodišče odločilna dejstva ugotavljalo po uradni dolžnosti. Že v odgovoru je upnik opozoril, da predložena prodajna pogodba in primopredajni zapisnik ne dokazujeta dejanskega nebivanja dolžnika na spornem naslovu na dan vročitve 11. 7. 2025 in da dokler dolžnik ne predloži dokaza o pravočasni in pravilni prijavi spremembe bivališča, pavšalne trditve ne morejo omajati vročilnice kot javne listine. Dolžnik dejstva, da ni bival na spornem naslovu, ni izkazal z nobenim konkretnim in zanesljivim dokazom - navedel je le, da je spremembo bivališča formalno uredil, česar ni konkretiziral ali dokazal. Pritožba opozarja na odločbo VSL I Ip 1086/2023, kjer je poudarjeno, da zgolj zatrjevanje, da stranka ne živi več na naslovu, ne zadošča za izpodbijanje vročilnice kot javne listine. Res je, da sodna praksa šteje, da je vročitev s fikcijo pravilna le na naslovu dejanskega bivališča, a hkrati zahteva, da stranka, ki zatrjuje nepravilnost vročitve, to dokaže. Ker je sodišče prve stopnje dokazno breme prevalilo na upnika, dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. V zvezi s prijavo bivališča na drugem naslovu dolžnik ni izkazal, daje ravnal skladno z določbo 5. člena Zakona o prijavi prebivališča, po katerem je treba v 8 dneh od spremembe prebivališča prijaviti novo stalno prebivališče. Posledic opustitve te zakonske obveznosti ni dopustno prevaliti na upnika, prav tako tega ni mogoče uporabiti kot argument za razveljavitev pravnomočnosti. Končno po prepričanju upnika izpodbijani sklep pomeni resen poseg v načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. Upnik meni še, da je materialno napačna tudi stroškovna odločitev. Stroški odgovora, ki jih je imel upnik, so bili namreč potrebni, saj se je s tem upnik odzval na neutemeljen poskus posega v pravnomočnost sklepa o izvršbi.

4.3. V odgovoru na pritožbo dolžnik pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

5.4. Pritožba ni utemeljena.

6.5. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da se vročanje s fikcijo v skladu z določbo 139. člena ZPP lahko opravi le na naslovu dejanskega bivališča (glej sklep US RS U-I-279/08-0). Pravilno je poudarilo tudi, da sta trditveno in dokazno breme, da vročitev ni bila opravljena na naslovu dejanskega bivališča, na stranki, ki predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo trditve in dokaze, ki jih je ponudil dolžnik. Tako je trdil, da na naslovu Ulica 2, A., ne prebiva že od 30. 3. 2024, za to trditev pa je predložil prodajno pogodbo z dne 5. 12. 2023 in primopredajni zapisnik z dne 30. 3. 2024. Kot dokaz, da je formalno uredil spremembo naslova, je predlagal vpogled v Centralni register prebivalstva (CRP), ki ga je sodišče prve stopnje opravilo in ugotovilo, da ima dolžnik stalno prebivališče in naslov za vročanje od 7. 7. 2024 prijavljeno na naslovu Cesta 14, A.

7.6. Vse te ugotovitve tudi po prepričanju povsem zadoščajo za ugotovitev, da je bila vročitev sklepa o izvršbi s fikcijo dolžniku opravljena na naslovu, kjer takrat dejansko ni prebival, kar pa seveda pomeni, da taka vročitev ni pravilna. Posledica nepravilne vročitve je, da nista nastopili pravnomočnost in izvršljivost tako vročenega sklepa, zaradi česar je treba razveljaviti klavzulo pravnomočnosti izvršljivosti, saj je ta neutemeljena (prim. drugi odstavek 42. člena ZIZ).

8.7. Pritožbeno sodišče ne vidi, v čem bi bilo kršeno pravilo od trditvenem in dokaznem bremenu: sodišče prve stopnje je namreč že samo poudarilo, da ga nosi stranka, ki zatrjuje napačno vročitev, v tem primeru je to dolžnik. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je ta ponudil povsem konkretne trditve, za katere je ponudil tudi ustrezne dokaze. Med drugim je predlagal tudi vpogled v CRP, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni dejstev ugotavljalo po uradni dolžnosti. Pa tudi če bi jih, to ne bi predstavljalo procesne kršitve, saj že citirana določba drugega odstavka 42. člena ZIZ dopušča, da se neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti (in izvršljivosti) razveljavi tudi po uradni dolžnosti.

9.8. Kot je bilo ugotovljeno, je dolžnik prebivališče na drugem naslovu prijavil že pred sporno vročitvijo. V zvezi s tem pritožba opozarja na rok, ki ga določa 5. člen Zakona o prijavi prebivališča. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri tem za upravni predpis, ki ne odgovarja na vprašanje dolžnikovega dejanskega bivanja. Že pojem "dejansko" govori, da lahko to odstopa od uradnih podatkov (ki so evidentirani v javnih evidencah). Da od 30. 3. 2024 ni več dejansko prebival na naslovu Ulica 2, je dolžnik dokazoval s predloženim primopredajnim zapisnikom, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v povsem zadostni meri potrjuje njegove trditve, da na tem naslovu od takrat dalje ni več dejansko prebival.

10.9. Upnik se sklicuje na sklep VSL I Ip 1086/2023, ki pa ne potrjuje pritožbene teze. Ravno nasprotno. V navedeni zadevi je bilo (enako kot v obravnavani) ugotovljeno, da dolžnik v času vročanja ni prebival na naslovu, ki ga je kot njegov naslov, v predlogu za izvršbo navedel upnik, zaradi česar je bila razveljavljena klavzula pravnomočnosti in izvršljivosti. Končno pa tudi ne držijo pritožbene navedbe, da bi dolžnik v svojem predlogu zapisal le, da ne živi na naslovu vročanja, ampak je za te svoje trditve predložil in predlagal tudi dokaze.

11.10. Vsaka razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti pomeni poseg v načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. US RS je v zadevi U-I-279/08-0 poudarilo, da je ena od osrednjih razsežnosti človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS pravica stranke do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja v postopku. Bistveni predpogoj za njeno učinkovito izvrševanje je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, namenjen vzpostavitvi stika sodišča s stranko in s tem udejanjenju strankine pravice do obveščenosti, pa je vročanje. Ugotovilo je tudi, da je vročitev pisanja na naslovu formalno prijavljenega bivališča, čeprav stranka tam dejansko ne prebiva, v neskladju z 22. členom Ustave. Pravilnost vročitve je torej ustavna kategorija in kot taka dolžniku zagotavlja enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS. Šele, če je bilo spoštovano enako varstvo pravic vseh strank, lahko govorimo o pravni državi (2. člen Ustave RS) na katero se sklicuje upnik.

12.11. Ker je pravilna odločitev, da se razveljavi klavzula pravnomočnosti in izvršljivosti, je posledično pravilna tudi stroškovna odločitev.

13.12. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14.13. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Dolžnik pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ; peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 22, 23 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 42, 42/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 139, 142, 142/4, 212 Zakon o prijavi prebivališča (2016) - ZPPreb-1 - člen 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.