Jedro

Pobotljivost terjatve ni procesni pogoj, zato mora sodišče v primeru nepobotljivosti, tožbeni terjatvi ugoditi (v celoti ali delno), ugovor zaradi procesnega pobota pa zavrniti. Če torej niso izpolnjeni pogoji za pobot (nepobotljivost, nedospelost, odsotnost istovrstnosti), se ugovor zaradi pobota zavrne. Zavrnitev ugovora zaradi pobota pa ne pomeni sodne ugotovitve, da pobotna terjatev ne obstaja. Zato zavrnitev pobotnega ugovora ne pomeni, da je bilo o tej terjatvi pravnomočno odločeno.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v III. točki izreka tako, da sedaj glasi: "Ugovor zaradi pobota se zavrne."

V presežku se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožniku znesek 6.110,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2021 dalje do plačila (tč. I izreka), v presežku do vtoževanega zneska 19.321,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2021 do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. II izreka), ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženca do tožnika v višini 6.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2021 do plačila (tč. III izreka) ter sklenilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožniku povrniti 31,62% pravdnih stroškov, tožnik pa tožencu 68,38% njegovih pravdnih stroškov (tč. IV izreka).

2.Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zavzema se za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podrejeno, ugoditev pritožbi in spremembo sodbe na način, da se ugodi njegovemu pobotnemu ugovoru in predlaganemu znižanju odškodnine. Zahteva vračilo pritožbenih stroškov.

3.Toženec navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v točki III v direktnem nasprotju z 31. točko obrazložitve sodbe. Iz obrazložitve izhaja, da o pobotnem ugovoru sodišče ne more vsebinsko odločati, istočasno pa je v izreku odločilo, da nasprotna, v pobot ugovarjanja terjatev toženca ne obstoji, kar pomeni, da je o njej vsebinsko odločilo. V kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo neobstoj toženčevega pobotnega ugovora, potem bi moralo njegov ugovor pobota zavreči. V obravnavani zadevi ne gre za okvaro zdravja, saj je bila tožniku priznana odškodnina za strah, okrnitev osebnostnih pravic ter odškodnina za materialno škodo. Sodna praksa se je že izrekla, da v primerih, ko sta obe nasprotni terjatvi nastali z namerno povzročitvijo škode, pobot ni izključen (VSL II Cp 1731/2015). Tožnik je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje razžalitve, pomeni, da je tožnik tožencu prav tako namerno povzročil škodo za kršitev istovrstnih osebnostnih pravic. Ker sodišče prve stopnje o pobotu in višini toženčeve terjatve ni odločalo, je kršilo določila ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, zmotno je uporabilo določila 3. in 4. točke 316. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v tej posledici pa mu je kršilo tudi pravico do enakega sodnega varstva po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

Sodišče prve stopnje je prav tako kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je napačno povzelo razžalitve, ki jih je izrekel tožnik. Predmet kaznivega dejanja razžalitve je bila njegova izjava, da je toženec lopov in bandit. Napačen je zaključek sodišča, da ni podana soodgovornost tožnika k škodnemu dogodku. Toženec je uspel dokazati, da tožnik službenega kamiona ni hotel predati tožencu kot delodajalcu, ko ga je toženec zahteval nazaj, pa je bil deležen žaljivk, ki so v neposredni vzročni zvezi z dogajanjem na bencinski črpalki, kamor se je toženec odpravil od svojega doma neposredno po telefonskem klicu tožnika. Sodišče je sicer vezano na kazensko obsodilno sodbo v breme toženca, kljub temu pa je zavezano k pravilni umestitvi zaporedja dogodkov in vplivu izrečenih besed na razpoloženje toženca. Toženec je bil zaradi predhodno izrečenih žaljivk čustveno prizadet in razdražen, kar pomeni, da je tudi njegovo reakcijo potrebno upoštevati v smislu predhodnih dejanj tožnika in ugotoviti njegov soprispevek k škodnemu dogodku najmanj v deležu 50 % (VSL sodba I Cp 1894/98).

Toženec nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za prestane telesne bolečine in neugodnosti. Spregledalo je, da je sodni izvedenec A. A., dr. med., specialist kirurg, tožnikove občasne lahke bolečine pripisal obstoječim bolezenskim spremembam tožnika, ki pa niso v vzročni zvezi z njegovim poškodovanjem v obravnavanem dogodku. Tožnik je pretiraval z obiskovanjem zdravnikov in zbiranjem medicinske dokumentacije, prav tako je potenciral težo poškodb in poškodbenih posledic, kar je najbolj očitno pri zatrjevani poškodbi zob, ki je dejansko ni bilo, ter da mu je bil odobren bolniški stalež v trajanju 39 dni, dejansko pa je tožnik pričel opravljati delo že 11 dan po škodnem dogodku. Za prestane telesne bolečine in neugodnosti bi tožnik bil upravičen do odškodnine v višini 2.000,00 EUR. Prav tako previsoko mu je bila odmerjena odškodnina za strah v povezavi s previsoko odmerjeno odškodnino za kršitev osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo dvojno odškodnino, in sicer za primarni intenzivni strah ob škodnem dogodku in nato še iz istega naslova zaradi okrnitve lastne varnosti. Če je namreč nekoga strah za svoje zdravje ali življenje, se istočasno boji za svojo varnost, kar pomeni, da mu v takem primeru ni mogoče priznati odškodnine še za kršitev osebnostnih pravic. Tudi kratkotrajne obrazne podplutbe so lahko predmet odškodninske postavke za telesne bolečine in neugodnosti, ne morejo pa biti predmet kršitve osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje je kopičilo odškodninske postavke, in je isto odškodnino prisodilo po različnih odškodninskih postavkah, kar je pravno nedopustno in predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Iz naslova odškodnine za strah bi tožnik bil upravičen do 500,00 EUR, enako iz naslova odškodnine za kršitev osebnostnih pravic. Neutemeljeno mu je bila prisojena odškodnina za materialno škodo iz naslova potnih stroškov za dne 27. 6. 2020, saj je tožnik v svoji izpovedbi v predmetni zadevi kakor tudi v kazenski zadevi izpovedal, da na dan škodnega dogodka ni opravil prevoza iz Y na pregled v UKC Z. Toženec meni še, da utemeljenost pritožbe narekuje spremembo odločitve o stroških postopka.

4.Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in se v njem zavzel za njeno zavrnitev ter priglasil svoje pritožbene stroške.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), prav tako ni storilo izrecno grajane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 , ki jo toženec vidi v tem, da je podano nasprotje med III. točko izreka sodbe in 31. točko njene obrazložitve. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve navedlo razloge za zaključek o neobstoju toženčeve v pobot uveljavljene terjatve, prav tako III. točka izreka glasi na ugotovitev neobstoja terjatve, zatorej nasprotja ni.

7.Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Citirana kršitev (t. i. protispisnost) je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). O tem v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da je tožnik tožencu očital, da je bandit in lopov, kot to izhaja iz opisa kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe zoper tožnika (B12). V nadaljnji 13. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje sicer navedlo drugačen zapis izrečenih besed - baraba in lažnivec, vendar je v tem delu presojalo utemeljenost ugovora tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku zaradi tožnikovega dejanja razžalitve (kot celota), zato zapis posameznih besed ni bil relevanten in drugačen zapis vsebine dejanja razžalitve ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Šlo je za dokazno vrednotenje.

8.Utemeljeno pa toženec opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila ZPP, ko je ugotovilo neobstoj toženčeve v pobot uveljavljene terjatve. Podrobnejše razloge o tem bo sodišče druge stopnje podalo v nadaljevanju, že na tem mestu pa pojasni, da je navedena kršitev narekovala delno spremembo izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri dokazni oceni je upoštevalo vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP; dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično povezana, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9.Tožnik od toženca zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka. Zatrjuje in dokazuje, da sta se dne 26. 6. 2020 s tožencem srečala na parkirišču bencinskega servisa Petrol v X, nakar ga je toženec pretepel na način, da ga je s pestjo večkrat udaril v glavo, zaradi česar je tožnik padel na tla, na teh ležečega ga je toženec še večkrat udaril v predel glave, pri čemer si je zaradi padca na tla poškodoval komolec, toženec pa mu je prav tako zbil zobe ter poškodoval očala in mobilni telefon. Za utrpelo nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja, pretrpljenega strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter razžalitve dobrega imena in strahu, zahteva odškodnino v višini 18.500,00 EUR, za utrpelo premoženjsko škodo zaradi poškodovanih očal, mobilnega telefona in stroškov zdravljenja, pa zahteva odškodnino v višini 821,22 EUR.

10.Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja prvi odstavek 131. člena OZ, ki določa, kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, nadalje 179. in 182. člen OZ, ki urejata pravno priznane škodne naslove za pretrpljeno in bodočo škodo ter 316. člen OZ, ki navaja primere, ko je pobot izključen. Po 3. točki prvega odstavka 316. člena OZ je pobot izključen, če je terjatev nastala z namerno povzročitvijo škode, po 4. točki istega člena pa, kolikor gre za odškodninsko terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti.

11.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v letu 2020 kot voznik zaposlen pri tožencu. Dne 26. 6. 2020 se je tožnik s tovornim vozilom vračal iz Hrvaške v Slovenijo, pri čemer je zaradi težav s tovornim vozilom, o tem telefonsko kontaktiral toženca. Toženec je zahteval predajo vozila zaradi servisiranja, tožniku pa to ni bilo po godu, zato je toženca zmerjal z banditom in lopovom. Čez kakšno uro, je skladno z telefonskim dogovorom, tožnik čakal toženca na parkirišču bencinskega servisa, po srečanju in izmenjavi besed2 , je med njima prišlo do prepira in pretepa. Tožnik je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 51911/2020 z dne 15. 11. 2022 spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker je tožencu rekel, da je lopov in bandit. Toženec je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 7967/2021 z dne 28. 1.0. 2022, spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. členu KZ-1, ker je 26. 6. 2020 na parkirišču bencinskega servisa Petrol v X, tožnika pretepel na način, da ga je s pestjo večkrat udaril v glavo, zaradi česar je tožnik padel na tla, na teh ležečega ga je toženec še večkrat udaril v predel glave, v posledici česar je utrpel udarnine glave.3 Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja dr. B. B. ugotovilo še, da mu je toženec izbil zob.

12.Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega štelo, da je toženec tožniku povzročil zatrjevano škodo, ravnanje tožnika, ko je v telefonskem pogovoru razžalil toženca, pa ne opravičuje toženčeve brutalnosti, zato ni podana tožnikova deljena odgovornost. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženec krivdno odgovoren za tožniku povzročeno škodo. Navedeni zaključek je materialnopravno pravilen.

13.Pritožbeno sporen ostaja soprispevek tožnika k škodnemu dogodku, višina odškodnine za nepremoženjsko škodo po vseh vtoževanih postavkah, razen iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, premoženjska škoda iz naslova potnih stroškov za dne 27. 6. 2020 ter ugovor zaradi pobota.

14.Neutemeljena je pritožbena navedba, da so tožnikove izrečene žaljivke v neposredni vzročni zvezi z dogajanjem in pretepom na bencinski črpalki oziroma povzročeno telesno poškodbo s strani toženca tožniku, v posledici česar je tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku vsaj v deležu 50%. Glede na dejanske in pritožbeno nesporne ugotovitve v postopku, da je tožnik razžalil toženca v telefonskem pogovoru in v okviru katerega sta se nato dogovorila, da se kljub temu dobita zaradi predaje tovornega vozila (dobila sta se kakšno uro pozneje) in da je tožnik sedel na klopi ob prihodu tožnika, je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje o odsotnosti vzročne zveze med tožnikovo razžalitvijo in toženčevem kasnejšim napadom. Izzivanje (tudi grde in žaljive besede) je sicer lahko ocenjeno kot soprispevek, toda v obravnavani zadevi je odločilna okoliščina, da je tožnik, kot delavec toženca, mirno čakal na črpalki; torej upošteval toženčevo navodilo, da se tam dobita, ne glede na predhodni verbalni spor po telefonu. Pomembna je torej časovna dimenzija - upoštevne so le okoliščine neposredno pred dogodkom (tožnikovo mirno čakanje), ne pa tiste bolj časovno oddaljene (razžalitev). Očitno je bilo sicer, da je določena nejevolja med delavcem in delodajalcem (iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik uveljavljal tudi delavčeve pravice po plačilu regresa in stroškov cestnin), vendar ravnanje tožnika neposredno pred telesnim napadom toženca, ni mogoče opredeliti kot izzivanje. Pritožbeno izpostavljena zadeva VSL I Cp 1894/98, pa ni primerljiva, saj obravnava dejansko stanje, ko je prišlo do fizičnega napada neposredno za izzivanjem oškodovanca in je torej potek dogodkov (sosledje) iz vidika časovne povezanosti bil neprekinjen.

Višina odškodnine

O nepremoženjski škodi:

15.Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine iz pravno priznanih škodnih naslovov po 179. členu OZ, po katerih pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

16.Za ugotovitev obsega in narave nepremoženjske škode se je sodišče prve stopnje oprlo na vso zbrano spisovno dokumentacijo, izpoved tožnika ter na izvedensko mnenje A. A., dr. med., specialista kirurga z dne 3. 7. 2023 in njegove dopolnitve z dne 28. 10. 2023 ter na izvedensko mnenje dr. B. B., dr. med., sodni izvedenec za dentalno medicino z dne 3. 6. 2024, njegove dopolnitve z dne 7. 10. 2024 ter ustne dopolnitve izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo dne 10. 2. 2025. Sodišče prve stopnje je izvedenska mnenja z dopolnitvami ocenilo kot vestna in strokovna.

Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem:

17.Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v znesku 3.500,00 EUR. Toženec se zavzema za nižjo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vse tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti, zato v tem delu povzema sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 54 let, je utrpel udarnine v predel glave, udarnino leve podlahti, povrhnje odgrnine levega kolena in izbit zob. Gre za lahko telesno poškodbo.

18.Tožnik je trpel srednje hude trajne telesne bolečine 5 dni, občasne srednje hude telesne bolečine do 1 ure dnevno nadaljnjih 15 dni, trajne lahke telesne bolečine je imel nadaljnje 4 tedne ter nadaljnje tri mesece občasne lahke telesne bolečine do 1 ure dnevno. Zaradi izbitega zoba je trpel telesne bolečine 4 dni, od tega hude telesne bolečine 1 dan. Zdravil se je od dne 26. 6. 2020 do 4. 8. 2020. Tekom zdravljenja je trpel nevšečnosti s kirurško oskrbo v ambulanti, nadaljnje ambulantne obiske ter RTG, CT slikanja in izbit zob. Trpel je tudi za glavobolom in bruhanjem, ki sta trajala kakšen dan.

19.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utrpele telesne bolečine in nevšečnosti pravilno ocenilo, prav tako je ustrezno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da ugotovljene degenerativne spremembe komolca niso v vzročni povezavi s škodnim dogodkom. V tej zvezi je zmotna pritožbena navedba, da je izvedenec tožnikove občasne lahke telesne bolečine pripisal obstoječim bolezenskim spremembam, saj iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je tožnik v posledici dobljenih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku trpel občasne lahke telesne bolečine do 1 ure dnevno nadaljnje tri mesece (l. št. 100). Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo izpovedbo, da je že 11 dan po škodnem dogodku pričel delati, glede izbitega zoba pa je sledilo izvedencu dentalne medicine, ki je dopustil možnost, da je pri tožniku med škodnim dogodkom bil izbit zob (l. št. 217 in nasl.).

20.Glede na pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odmerjena odškodnina v višini 3.500,00 EUR, kar znaša dobri 2 povprečni neto plači v Republiki Sloveniji na dan odločanja sodišča prve stopnje, primerna in pravična, toženec pa ni navedel nobenih drugih utemeljenih razlogov niti primerljive sodne prakse, ki bi utemeljevali odmero nižje odškodnine iz tega naslova.

21.V tej zvezi toženec sicer navaja, da je sodišče prve stopnje kopičilo odškodninske postavke ter je tožniku odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nato še odškodnino za okrnitev telesne integritete. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj sodišče prve stopnje v okviru presoje odškodnine zaradi okrnitve telesne integritete, ni presojalo podplutb kot takih, temveč kakšne duševne bolečine je tožnik trpel, ko se je v javnosti kazal s podplutbami na obrazu in se ob tem počutil neprijetno.

Glede odškodnine iz naslova strahu:

22.Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova pretrpljenega strahu odmerilo odškodnino v višini 900,00 EUR. Toženec se pavšalno zavzema za odškodnino v višini 500,00 EUR. Na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ob udarcih utrpel hud primarni strah, ki je pomembno vplival na njegovo duševno ravnovesje, po pregledu v ambulanti pa je trpel srednje hud sekundarni strah v trajanju enega meseca, kjer je njegov strah stopnjevala neugodna kombinacija stresne situacije z občutkom jeze in nemoči.

23.Odškodnina, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje se glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, pokaže kot pravična in primerna, toženec pa ni navedel nobenih drugih utemeljenih razlogov niti primerljive sodne prakse, ki bi utemeljevali odmero nižje odškodnine iz tega naslova. V tej zvezi toženec ponovno navaja, da je sodišče prve stopnje kopičilo odškodninske postavke ter je tožniku odmerilo odškodnino za primarni strah ob škodnem dogodku in nato še odškodnino zaradi okrnite lastne varnosti. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj se pravica do lastne varnosti in dostojanstva ne more enačiti s strahom za svoje zdravje in življenje. Gre za različni odškodninski postavki, bistvo prve pa je, da je posamezniku zagotovljena varnost pred nedopustnimi in protipravnimi posegi drugih, strah pa je čustveno - neugodno stanje in temelji na zavesti o neki nevarnosti. Za ugotovitev obstoja teh dveh pravno priznanih škod so odločilni različni kriteriji, ki jih je zapisalo in presojalo že sodišče prve stopnje in so materialnopravno pravilni.

Glede odškodnine iz naslova okrnitve osebnostnih pravic:

24.Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova okrnitve osebnostnih pravic odmerilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Toženec se pavšalno zavzema za odškodnino v višini 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik kot Makedonec pretepen na parkirišču bencinskega servisa, v tuji državi po 34 letih dela kot voznik, klical je na pomoč, pobegnil je v njegove notranje prostore, bil je zmeden, iz nosu mu je krvavelo, pretepel ga je njegov delodajalec, vso dogajanje pa so videli tudi drugi. Na podlagi vsega navedenega je bilo tožniku neprijetno, prav tako je bil prizadet v svoji časti, tj. predstavi o lastni vrednosti, ki mu jo je toženec zbil s tem, ko ga je kot delodajalec pretepel v tuji državi ter dobrem imenu, tj. predstavi, ki jo ima tožnik v družbi, saj so pretep, tožnikov pobeg, njegove poškodbe in strah videli tudi drugi ljudje na bencinskem servisu. Zato je odmerjena odškodnina v višini 1.500,00 EUR, kar znaša 1 povprečno neto plačo v Republiki Sloveniji na dan odločanja sodišča prve stopnje, primerna in pravična, toženec pa ni navedel nobenih drugih utemeljenih razlogov niti primerljive sodne prakse, ki bi utemeljevali odmero nižje odškodnine iz tega naslova.

25.Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine, je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode ter primerjava deležev med njimi, v okviru enotne odškodnine, ni ustrezna.

26.Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 5.900,00 EUR, kar predstavlja 3,7 povprečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah, zato prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ni previsoka.

O premoženjski škodi:

27.Toženec navaja, da tožnik na dan škodnega dogodka ni opravil prevoza iz Y v UKC Z, zato ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da na dan škodnega dogodka tožnik ni opravil navedenega prevoza, saj se je škodni dogodek zgodil v X (vas v Mestni občini ...), zato mu sodišče prve stopnje tudi ni priznalo priglašenih stroškov prevoza za ta dan. Opravil pa je prevoz naslednji dan, tj. 27. 6. 2020, in za kar mu gredo priglašeni stroški. Drugačna pritožbena navedba zato ni utemeljena.

Glede ugovora zaradi pobota

28.Toženec navaja, da v obravnavani zadevi ni šlo za namerno povzročitev škode niti za okvaro zdravja, zato po 316. členu OZ pobot ni izključen, pa tudi če bi šlo, je tožnik zoper toženca storil istovrstno kršitev, zato bi sodišče prve stopnje moralo opraviti presojo o utemeljenosti in višini njegove v pobot uveljavljene terjatve. Kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo neobstoj toženčevega ugovora, bi ga moralo zavreči.

29.Procesni ugovor zaradi pobota je urejen v tretjem odstavku 319. v zvezi z drugim odstavkom 324. člena ZPP. Sodišče mora odločiti o procesnem pobotnem ugovoru, če tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku tožeče stranke s svojo obstoječo, istovrstno in dospelo terjatvijo. Po 3. točki prvega odstavka 316. člena OZ je pobot izključen, če je terjatev nastala z namerno povzročitvijo škode, po 4. točki istega člena pa, kolikor gre za odškodninsko terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti.

30.Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da je tožnikova terjatev nastala z toženčevo namerno povzročitvijo škode, prav tako je pri tožniku prišlo do okvare zdravja, zato so drugačna pritožbena navajanja neutemeljena. Skladno z navedenim se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na določbo 316. člena OZ, ki za takšne primere, kot je obravnavani, ne dopušča uveljavljanje pobota; posledično ni storilo pavšalno zatrjevane kršitve 22. člena URS, prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da tudi, če bi šlo za namerno povzročitev škode ali okvaro zdravja, je tožnik zoper toženca storil istovrstno kršitev, zato bi bilo treba opraviti presojo o utemeljenosti in višini njegove v pobot uveljavljene terjatve. Sodišče druge stopnje zavzema stališče, da je navedena zakonska določba OZ jasna in pobot ni mogoč, tudi, če toženec uveljavlja pobot zaradi istovrstne terjatve. Ustaljene sodne prakse ali avtentične razlage zakona glede tega vprašanja ni. Toženec se sicer sklicuje na judikat VSL sodba II Cp 2000/2013 z dne 19. 4. 2014, v kateri je zavzeto stališče, da določbe 3. in 4. točke 316. člena OZ ne pridejo v poštev, ko se ugovarja v pobot terjatev za enako škodo, vendar navedeno stališče ni podkrepljeno z nobenimi razlogi. Je pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo Načelno pravno mnenje z dne 14. 12. 1995 in v njem pojasnilo, da se s primeri, ko je pobot izključen, sankcionira interes, da močnejše terjatve ne prenehajo na podlagi pobota z nasprotno terjatvijo. Zakon jim daje lastnost, da jih lahko upnik v vsakem primeru izterja, čeprav je nasprotni stranki tudi sam kaj dolžan. Ker ne gre za predpis prisilne narave, se lahko upnik, tj. naš tožnik, pobotu upre, ali pa tudi ne. Sodišče odloči o dopustnosti pobotnega ugovora v takem primeru samo na zahtevo upnika močnejše terjatve. Ker je namen določbe 316. člena OZ varovati interese upnika močnejše terjatve, je razumljivo, da sme upnik take terjatve privoliti v prenehanje svoje terjatve na podlagi pobota z nasprotno terjatvijo; prav tako pa sme v drugačnem procesnem položaju, ko je tožen, uveljavljati svojo močnejšo terjatev v pobot nasprotni terjatvi druge stranke.

31.V obravnavani zadevi ne more biti dvoma, da je tožnikova terjatev močnejša, prav tako se je pobotu uprl, zato sodišče druge stopnje meni, da je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da terjatvi pravdnih strank nista pobotljivi, vendar je njegov nadaljnji zaključek, da iz razloga nepobotljivosti ne obstoji toženčev pobotni ugovor, napačen.

32.Pobotljivost terjatve ni procesni pogoj, zato mora sodišče v primeru nepobotljivosti, tožbeni terjatvi ugoditi (v celoti ali delno), ugovor zaradi procesnega pobota pa zavrniti. Če torej niso izpolnjeni pogoji za pobot (nepobotljivost, nedospelost, odsotnost istovrstnosti), se ugovor zaradi pobota

32.. Zavrnitev ugovora zaradi pobota pa ne pomeni sodne ugotovitve, da pobotna terjatev ne obstaja. Zato zavrnitev pobotnega ugovora ne pomeni, da je bilo o tej terjatvi pravnomočno odločeno.

33.Po obrazloženem je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo plačilo zneska 6.110,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kršilo pa je določila ZPP, ko je ugotovilo neobstoj toženčeve v pobot uveljavljene terjatve, kar je delno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ker je slednja kršitev narekovala delno spremembo o eventualnem ugovoru toženca (in ne o glavni stvari), le-ta ni vplivala na odločitev sodišče prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov.

34.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obsegu kot izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem izpodbijanem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

35.Toženec sam krije nastale stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspel zgolj v majhnem delu (glavnina pritožbe se je nanašala na soprispevek ter višino odškodnine, kjer s pritožbo ni uspel), prav tako tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispeval k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben. Odločitev sodišča temelji na določbi 154., 155 in 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

2Dobesedno povzete v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

3Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP).

4Februarja 2025 je znašala 1.550,33 EUR.

5Sodišče druge stopnje se ob tem sklicuje na sodno prakso kot jo je navedlo sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve.

6Toženec je v ugovoru zatrjeval, da ga je tožnik razžalil in udaril v glavo zaradi česar je utrpel nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, iz naslova strahu iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve.

7Pravna mnenja VSS 2/95 str.5 z dne 14. 12. 1995 (evidenčna številka VS033091).

8Tadeja Zima Jenull v Materialnopravni in procesni vidiki pobota, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, str. 117.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 319, 319/3, 324, 324/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 316, 316/1, 316/1-3, 316/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.