Jedro

Postopek delitve solastnine ni postopek, ki bi se vodil izključno v interesu nekaterih udeležencev v smislu tretjega odstavka 40. člena ZNP-1. Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo sodišče v pravnih poukih in vabilih stranke opozarjati na vse stroškovne vidike postopkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca z dne 16. 7. 2019 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 9. 7. 2019; z navedenim taksnim nalogom mu je bilo naloženo plačilo sodne takse po tar. št. 9611 v zvezi s tarifno številko 9612 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 288,00 EUR, ker je bila dne 15. 3. 2019 sklenjena sodna poravnava, v kateri je med drugim določeno, da vsak udeleženec nosi svoje stroške nepravdnega postopka.

2. Nasprotni udeleženec se zoper sklep pritožuje brez formalne navedbe pritožbenih razlogov in med drugim navaja, da je bil postopek izveden izključno v interesu predlagateljice, zato bi moralo sodišče stroške v skladu s tretjim odstavkom 40. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) naložiti njej. Sodišče se ni opredelilo do njegovih pritožbenih (pravilno: ugovornih) razlogov. Ni pošteno, da v vabilu k mediaciji ni naveden strošek sodne takse, ki ni nezanemarljiv strošek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik pravilnosti same odmere takse niti ne izpodbija. Določb tretjega odstavka 40. člena ZNP-1 o povrnitvi stroškov v primeru, ko je bil nepravdni postopek izveden izključno v interesu predlagatelja, v tej zadevi ni mogoče uporabiti. Delitev skupnega premoženja oziroma solastnine je vselej v interesu obeh solastnikov oziroma skupnih lastnikov, saj lastnina več oseb na nerazdeljeni stvari ovira njeno upravljanje in posledično tudi znižuje njeno ekonomsko vrednost. Razlogi, da naj bi bil postopek izključno v interesu predlagateljice, ker je ona dala pobudo za delitev solastnine, za kar naj bi nasprotni udeleženec ne bil zainteresiran (iz spisa je razvidno, da je do sedaj nasprotni udeleženec sam živel v solastni hiši), so neutemeljeni, saj je za odločanje o stroških po tretjem odstavku 40. člena ZNP-1 odločilen objektivno gledani pravni interes,1 ne pa subjektivni interesi oziroma naziranja udeležencev, ali je konkretni postopek v njihovem interesu ali ne.

5. V sodni poravnavi, ki jo je sklenil tudi nasprotni udeleženec, sta se stranki dogovorili (prostovoljno odločili), da nosita vsaka svoje stroške postopka. Zato je popolnoma pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je sodno takso za postopek razdelilo med oba udeleženca kot skupni strošek v smislu drugega odstavka 40. člena ZNP-1. Da je sodna taksa skupni strošek nepravdnega postopka, je v sodni praksi utrjeno stališče.2 Pravilo Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da v primeru sklenitve sodne poravnave vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je subsidiarno,3 torej velja, če se stranki v poravnavi glede porazdelitve stroškovnega bremena ne dogovorita drugače. V trem primeru, kot že povedano, sta se stranki poravnave dogovorili, da nosita vsaka svoje stroške postopka, kar je sodišče nato pravilno konkretiziralo z razdelitvijo sodne takse (ki je skupni strošek postopka) med oba udeleženca. Zgolj pripomniti velja, da je bila zaradi sklenitve sodne poravnave taksa bistveno nižja (sodišče je odmerilo takso po 17. členu ZST-1 s količnikom 1,0; v primeru, če poravnave ne bi bilo in bi sodišče izpeljalo delitveni postopek, pa bi bila taksa odmerjena s količnikom 3,2). Sodišče prve stopnje pa je pritožniku tudi pojasnilo, da je taksna obveznost nastala že z vložitvijo predloga, saj ZST-1 za sklenitev poravnave v okviru že tekočega postopka ne predpisuje takse.4

6. Noben zakon ne predpisuje, da bi moralo sodišče v pravnih poukih in vabilih stranke opozarjati na vse stroškovne vidike postopkov. Pravni pouki morajo vsebovati opozorila, od katerih je odvisno strankino izvrševanje procesnih pravic.

7. Glede navedb, da sodišče v sklepu o ugovoru zoper taksni nalog ni odgovorilo na vse njegove navedbe iz ugovora, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ne glede na to izpodbijani sklep mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, to je o dejstvih, ki so bistvena za odmero sodne takse. Kolikor na posamezne ugovorne navedbe (ki so se izkazale za neutemeljene in torej ne bi mogle pripeljati do drugačne odločitve sodišča prve stopnje) sodišče prve stopnje ni odgovorilo, je nasprotni udeleženec dobil odgovore s tem sklepom.

8. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani in da izpodbijani sklep tudi ni obremenjen s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

1 Postopek, ki je v izključnem interesu enega udeleženca, je npr. določitev nujne poti. 2 Primerjaj npr. sklepe VSL IV Cp 986/2019, VSM I Cp 97/2018, VSL I Cp 4596/2010, II Cp 1275/2016 in I Cp 1386/2017. 3 In se glede na 42. člen ZNP-1 uporablja tudi v nepravdnih postopkih, saj ZNP-1 nima nobenih določb o delitvi stroškov v primeru sklenitve poravnave. 4 Celo nasprotno, predpisuje znaten »popust« pri sodni taksi, s čimer želi zakonodajalec spodbuditi stranke k poravnavanju.