Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočen sklep o podaljšanju pripora s sklicevanjem na dejstva, ki da kažejo, da se utemeljen sum opira na nedovoljene dokaze, teh dejstev pa napadena pravnomočna odločba sploh ne vsebuje. Ali je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, bi bilo mogoče ugotoviti na podlagi ocene v pravnomočni odločbi ugotovljenih procesno pomembnih dejstev, ne pa šele z ugotavljanjem v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Če bi pri takem odločanju Vrhovno sodišče ugotovilo, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da nesporne okoliščine utemeljujejo sklepanje, da gre za nedovoljen dokaz, ki v tolikšni meri slabi utemeljenost suma, da bi to narekovalo odpravo pripora, pa bi tak sklep moralo razveljaviti po določbi 427. člena ZKP.

Čeprav je bila odredba za izvajanje ukrepa po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP izdana zoper soobdolženca in za drugo kaznivo dejanje, to ne pomeni, da zoper obdolženca ni mogoče uporabiti dobljenih izsledkov.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 30.7.2001 uvedel preiskavo zoper obdolženega J.O. zaradi kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko razmerje po 1. odstavku 387. v zvezi s 25. členom KZ in prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 31.8.2001 zoper obdolženega J.O. na podlagi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor še za mesec dni, to je do 3.10.2001 do 6. ure. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo tega obdolženca zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega J.O. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. točko 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. odstavkom 152. člena in 4. odstavkom 154. člena istega zakona ter po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora razveljavi, enako stori tudi z vsemi poznejšimi sklepi o podaljšanju pripora, ki temeljijo na isti procesni kršitvi ter obdolženega J.O. izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne držijo navedbe vložnika zahteve, da je izpis prisluškovanja telefonom nezakonito pridobljen, saj je do zapisa pogovora, na katerega se sklicuje zahteva, prišlo na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika. Utemeljen sum kot pogoj za odreditev in podaljšanje pripora temelji tudi na prepoznavi in izpovedbah prič, ne le na prisluškovanju telefonskih pogovorov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da utemeljen sum kot temeljni pogoj za pripor pri obdolženem J.O. ni podan. Zapis prisluhov z dne 6.5.2001 je bil po mnenju zagovornika obdolženega J.O. pridobljen v nasprotju z odredbo preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.4.2001. Ukrep nadzora komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP je bil odrejen zoper obdolžena I.J. in D.M., ker naj bi bili podani utemeljeni razlogi za sum, da izvršujeta kriminalno dejavnost po 249. členu KZ. Ne glede na to, da gre za kataloški kaznivi dejanji, sodišče utemeljenosti suma za kaznivi dejanji po 1. odstavku 387. člena v zvezi z 25. členom in po 3. v zvezi z 1. odstavkom 311. člena KZ po vložnikovem mnenju ne bi smelo opirati, saj da gre za nedovoljen dokaz. Sodišče je storilo ravno to in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi s 4. odstavkom 154. člena ZKP. Vložnik tudi poudarja, da je preiskovalni sodnik že po izteku dvanajsturnega roka, določenega v 2. odstavku 152. člena ZKP, dne 21.5.2001 odredil izvajanje prisluha tudi za kaznivo dejanje po 3. v zvezi z 1. odstavkom 311. člena KZ in nato 15.6.2001 tudi za kaznivo dejanje po 387. členu KZ. Glede na to je po mnenju vložnika tudi ta zapis prisluha, pri čemer sploh ne pove kateri, nezakonito pridobljen in zato tudi na take podatke sodišče ne bi smelo opreti svoje odločbe.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 31.8.2001 zavrnil tudi pritožbi obdolženega J.O. in njegovega zagovornika zoper sklep o preiskavi. V času, ko je sodišče pravnomočno odločilo o podaljšanju pripora zoper tega obdolženca, je bila zoper njega s pravnomočnim sklepom uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj po 1. odstavku 387. člena v zvezi s 25. členom KZ in po 3. odstavku 311. člena istega zakonika. Zato bi zadostovalo, če bi se sodišče, ko je obrazlagalo, da je podan tudi ta pogoj za pripor, sklicevalo na pravnomočen sklep o preiskavi.

Utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo(a) dejanje(a) mora biti med kazenskem postopkom vseskozi podan. Stopnja utemeljenosti suma se med postopkom lahko spreminja, bodisi tako, da se krepi, lahko pa se tudi zmanjša celo v tolikšni meri, da to narekuje odpravo pripora. Obstoj utemeljenega suma lahko omaja tudi spoznanje, da sklepanje o njem temelji na nedovoljenem dokazu.

Preiskovalni sodnik mora tak dokaz po uradni dolžnosti izločiti iz spisov. Izločitev predmetov, posnetkov, poročil in drugih dokazil, na katere se sodna odločba po določbah zakona o kazenskem postopku ne sme opirati, lahko po 1. v zvezi z 4. odstavkom 83. člena ZKP lahko predlagata tudi stranki.

Vložnik zahteve pravnomočen sklep o podaljšanju pripora izpodbija s sklicevanjem na dejstva, ki da kažejo, da se utemeljen sum opira na nedovoljene dokaze, teh dejstev pa napadena pravnomočna odločba sploh ne vsebuje. Ali je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, bi bilo mogoče ugotoviti šele na podlagi ocene v pravnomočni odločbi ugotovljenih procesno pomembnih dejstev, ki pa jih šele v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče ugotavljati.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Izjema je ureditev v 4. odstavku iste zakonske določbe, kjer je predpisano, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.

Z navajanjem novih procesno pomembnih dejstev šele v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vložnik zahteve po vsebini izpodbija pravnomočen sklep o preiskavi, zoper katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Tudi Vrhovno sodišče mora pri presoji zakonitosti sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora tako odločbo ocenjevati tudi z vidika obstoja utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo(a) dejanje(a). Če bi pri takem odločanju ugotovilo, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da nesporne okoliščine utemeljujejo sklepanje, da gre za nedovoljen dokaz, ki v tolikšni meri slabi utemeljenost suma, da bi to narekovalo odpravo pripora, bi tak sklep moralo razveljaviti po določbi 427. člena ZKP. V konkretnem primeru pa pri odločanju o zahtevi zagovornika obdolženega J.O. ni našlo podlage, da bi izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavilo na tej podlagi.

Vložnikovo stališče je tudi sicer napačno. Četudi je bila odredba izdana zoper soobdolženca in za drugo kaznivo dejanje, to ne pomeni, kakor pravilno opozarja vrhovni državni tožilec, da zoper obdolženega J.O. teh izsledkov ni mogoče uporabiti. Narava telefona kot telekomunikacijskega sredstva je takšna, da gre za kontakt vsaj dveh oseb, zato prisluškovanje eni nujno pomeni tudi prisluškovanje drugi osebi. Ker naj bi bili z izvajanjem ukrepa po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP odkriti kataloški kaznivi dejanji, prvo naj bi obdolženi J.O. storil v sostorilstvu tudi z obdolženim I.J., drugo pa kot član združbe v kateri naj bi bil tudi slednji, tudi ni nobene ovire, da sodišče na take dokaze opre svojo odločbo.

Zagovornik obdolženega J.O. v zahtevi navaja, da je na zapisniku o prepoznavi po fotografiji zabeleženo, da oškodovanki nista znali opisati človeka, ki ju je spravil čez državno mejo, ko pa sta zagledali fotografijo J.O., da sta se kar obe spomnili, da je prav on tisti. Poudarja, da je obramba preiskovalnemu sodniku predlagala, naj obdolženca sooči z oškodovankama. Ena od teh je bila takrat sodišču še dosegljiva, vendar da je preiskovalni sodnik izvedbo tega preiskovalnega dejanja odlašal toliko časa, da zaradi odstranitve oškodovanke, ki je tuja državljanka, iz Republike Slovenije, ta dokaz ni bil več izvedljiv.

S temi navedbami obdolženčev zagovornik, kakor navaja tudi sam, izpodbija verodostojnost tega dokaza, na katerem se "gradi" kazenski postopek proti obdolženemu J.O. Na ta način podaja presojo, da bi bilo mogoče z izvedbo predlaganega dokaza ugotoviti drugačno dejansko stanje, s tem pa tudi, da potrebna stopnja utemeljenosti suma ni več podana. Vložnik v tem delu zahteve po vsebini zatrjuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Obsojenčev zagovornik tudi navaja, da izpodbijani odločbi nista konkretizirani, saj ne zadošča, da se sodišče sklicuje na trditev, da "iz podatkov spisa izhaja ...", temveč bi moralo te podatke našteti in se do njih opredeliti tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Ker tega ni storilo, je po mnenju vložnika zahteve podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik zahteve s to posplošeno trditvijo očitno meri na to, da v pravnomočni odločbi niso navedeni razlogi o utemeljenosti suma. V sodbi je bilo že pojasnjeno, da bi zadostovalo, če bi se sodišče glede tega pogoja sklicevalo na pravnomočen sklep o preiskavi. Sicer pa je v 2. odstavku na 3. strani prvostopenjskega sklepa tudi naštelo podatke in dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj tega pogoja za pripor. Te navedbe je potrebno ocenjevati tudi v povezavi z okoliščinami, s katerimi je utemeljilo ugotovitev, da je tak sum podan v sklepu o preiskavi (l. št. 865, 867 in 868). Nasprotna zatrjevanja v zahtevi zagovornika obtoženega J.O. zato niso utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da nista podani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje zagovornik obtoženega J.O. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.