Jedro

Sklenjena Podizvajalska pogodba med pravdnima strankama ustvarja pravice in obveznosti. Ker sta pravdni stranki glede načina plačila za opravljeno delo sklenili poseben dogovor, ki naknadno ni bil spremenjen, ga je treba spoštovati. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da na podlagi sklenjene Podizvajalske pogodbe tožeča stranka od tožene stranke ni upravičena zahtevati plačila v denarju.

Tožbeni zahtevek je utemeljen, če tožeča stranka zatrjuje in dokaže njegov temelj in višino. Če pravdna stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ne zatrjuje pravno odločilnih dejstev glede temelja ali višine zahtevka, njen zahtevek ni sklepčen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 356,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo tudi prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6796/2016 z dne 26. 1. 2016 in tožbeni zahtevek za plačilo računa št. 157-0000314 z dne 31. 12. 2014 v višini 5.036,28 EUR za opravljena pogodbeno dogovorjena dela ter računa št. 162-0000314 z dne 31. 12. 2014 v višini 8.964,56 EU za opravljena dodatna dela, zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.400,55 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Presodilo je, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da sta stranki spremenili dogovor o načinu plačila za pogodbeno dogovorjena dela, zato plačila za ta dela ni upravičena zahtevati v denarju. Pojasnilo je, da tudi v kolikor bi tožeča stranka uspela dokazati obstoj dogovora o spremembi načina plačila za opravljena pogodbena dela, tožbenemu zahtevku ne bi ugodilo, saj je nesklepčen po višini. Ugotovilo je, da opravljena dodatna dela niso bila predmet sklenjene Podizvajalske pogodbe ter da tudi tožbeni zahtevek za plačilo dodatnih del ni sklepčen po višini.

3. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. O obeh primerih je zahtevala povračilo vseh stroškov postopka.

4. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi glede plačila za pogodbena dela

6. Pravdni stranki sta 15. 7. 2013 sklenili Podizvajalsko pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala da bo na objektu Z. izvedla demontažo opreme in inštalacij navedenih v točki 1.4 pogodbe (v nadaljevanju: pogodbena dela). Glede plačila sta se v podizvajalski pogodbi dogovorili, da je bistvena sestavina pogodbe dogovor, da se „kompletno delo podizvajalca po tej pogodbi kompenzira z vrednostjo demontirane opreme“ (točka 3.1 Podizvajalske pogodbe). Dogovorili sta se tudi, da so kakršnekoli spremembe pogodbe možne le v pisni obliki ob soglasju vseh pogodbenih strank (točka 11.3 Podizvajalske pogodbe).

7. To razmerje je glede na tipično izpolnitveno ravnanje tožeče stranke po svoji naravi podjemno razmerje. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).2

8. Tožeča stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje o obstoju dogovora o spremembi načina plačila.3 Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bil zatrjevani dogovor o spremembi načina plačila za pogodbena dela sklenjen. V skladu z določilom 212. člena ZPP bi namreč morala tožeča stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Ker tožeča stranka ni podala konkretnih trditev o tem, kdaj in kdo naj bi na strani pravdnih strank sklenil zatrjevani dogovor niti ni bilo na sklenitev zatrjevanega dogovora mogoče sklepati na podlagi drugih okoliščin primera in izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zatrjevani dogovor ni bil sklenjen. Po oceni pritožbenega sodišče je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zakoniti zastopnik tožene stranke v izpovedi ni potrdil trditev tožeče stranke o sklenjenem drugačnem dogovoru glede plačila, da pogodbenega določila o načinu plačila ne more spremeniti praksa, ki sta jo imeli pravdni stranki na drugih objektih, ter da bi morala biti takšna sprememba pogodbe sklenjena pisno.

9. Pritožbena trditev, da je bil dogovor o spremembi načina plačila dogovorjen z B. L.4 je pritožbena novota, saj je tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila le, da je B. L. dela koordiniral in odrejal. To pa že po naravi stvari ne vključuje sklepanje dogovora o spremembi načina plačila za opravljeno delo. Tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj teh trditev ni podala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato se pritožbeno sodišče do teh trditev ne bo opredelilo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne tem mestu še pojasnjuje, da pritožbene trditve, da je B. L. na podlagi 9.0 točke Podizvajalske pogodbe imel pooblastilo za sklepanje dogovorov o spremembi načina plačila, ne držijo. Iz 9.0 točke Podizvajalske pogodbe namreč izhaja le pooblastilo za reševanje vprašanj v zvezi z realizacijo pogodbe (izvedbo pogodbe v okviru njenih določil) ne pa za njeno spreminjanje.

10. Sklenjena Podizvajalska pogodba med pravdnima strankama ustvarja pravice in obveznosti (125. člen OZ). Ker sta pravdni stranki glede načina plačila za opravljeno delo sklenili poseben dogovor, ki naknadno ni bil spremenjen, ga je treba spoštovati (9. člen OZ, pacta sunt servanda). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da na podlagi sklenjene Podizvajalske pogodbe tožeča stranka od tožene stranke ni upravičena zahtevati plačila v denarju.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tudi v kolikor bi ugotovilo, da je bil sklenjen dogovor o spremembi načina plačila za opravljena pogodbena dela, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke po višini nesklepčen in bi ga bilo tudi zato treba zavrniti. Tožena stranka namreč pred sodiščem prve stopnje ni podala nobene trditve o vrednosti prevzete demontirane opreme v okviru pogodbenih del. Prav trditve o teh dejstvih pa so glede na zatrjevan dogovor o spremenjenem načinu plačila pravno odločilne za določitev višine obveznosti tožeče stranka (glej obrazložitev pod naslovom „K odločitvi glede plačila za dodatna dela“).

K odločitvi glede plačila za dodatna dela

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je zahtevek za plačilo za dela opravljena v okviru dodatnih del po višini nesklepčen.

13. Tožbeni zahtevek je utemeljen, če tožeča stranka zatrjuje in dokaže njegov temelj (pravno podlago) in višino. Če pravdna stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ne zatrjuje pravno odločilnih dejstev glede temelja ali višine zahtevka njen zahtevek ni sklepčen. Glede na navedeno bi tako morala tožeča stranka v skladu z določilom 212. člena ZPP podati trditve in predlagati dokaze o vseh pravno odločilnih dejstvih glede temelja in višine tožbenega zahtevka.

14. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala razliko med vrednostjo opravljenih storitev in vrednostjo prevzete demontirane opreme, bi tožeča stranka med drugim morala podati tudi pravno odločilna dejstva o vrednosti prevzete demontirane opreme. Torej konkretne trditve o vrsti, količini in vrednosti prevzetega demontiranega materiala. Šele na podlagi teh podatkov bi bilo ob neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z delovišča posamezni material odpeljala, mogoče ugotoviti, koliko tožena stranka dolguje tožeči stranki iz naslova opravljenih dodatnih del. 15. Teh trditev pa tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo za opravljena dodatna dela po višini nesklepčen.

16. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da dokazi v skladu z določili ZPP in ustaljeno sodno prakso ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.5 Z njimi se le dokazuje resničnost trditev strank. Zato sodišče podatka o vrednosti prevzete demontirane opreme, ki je razviden iz dokazov v prilogi (glej prilogo na A9 in A10) ne sme uporabiti. Tožeča stranka je bila na pomanjkljivo trditveno podlago glede vrednosti prevzete demontirane opreme opozorjena s strani tožene stranka, zato niti ni bilo potrebno materialno procesno vodstvo s strani sodišča prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka s pritožbenimi očitki, ki so izvzeti iz konteksta obrazložitve celotne sodbe ne more uspeti. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje za plačilo za dodatna opravljena dela upoštevalo dogovor v točki 3.1 Podizvajalske pogodbe. Štelo je, da sta se pogodbeni stranki glede plačila za dodatna dela dogovorili, da bo tožena stranka plačala razliko med vrednostjo opravljene storitve in vrednostjo prevzete demontirane opreme. Prav tako je prepričljivo in jasno pojasnjeno, zakaj je tožbeni zahtevek za plačilo dodatnih del nesklepčen - ker tožeča stranka ni podala trditev o vrednosti prevzetega demontiranega materiala in zato ni bilo mogoče določiti višine obveznosti tožene stranke. Pojasnjeno je tudi, da dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev. Zato pritožbeni očitki, da je obrazložitev nejasna, protispisna, nekonkretizirana in sama s seboj v nasprotju, niso utemeljeni.

K odločitvi glede očitkov kršitve pravil pravdnega postopka

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je zavrnitev dokaznih predlogov pavšalna. V 9. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker je ocenilo, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v zadevi dovolj razjasnjeno in pojasnjeno za odločitev, z izvedbo predlaganih dokazov, pa bi se zgolj zavlačevalo postopek in povečevalo njegove stroške. Dodalo je še, da so dejstva, ki bi se ugotavljala s predlaganimi dokazi že dokazana z izvedenimi dokazi. Ta obrazložitev je zadostna. Katera pravno odločilna dejstva in kako so bila dokazana, izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo je treba brati celovito. Sodišče prve stopnje namreč ni dolžno v dokaznem sklepu pojasnjevati katero pravno dejstvo se je dokazovala s posameznim predlaganim dokazom.

19. Pravdna stranka mora predlagane dokaze z zaslišanjem prič substancirati. Torej mora pojasniti, o katerih pravno odločilnih dejstvih bodo zaslišane priče izpovedale. Priče se o pravnih dejstvih glede katerih njihovo zaslišanje ni bilo predlagano ne sme izpraševati Tožeča stranka je priče R. H., I. K., B. B., E. T., M. K., B. L., D. V., P. P. in g. K. predlagala za zaslišanje v zvezi z izvršitvijo naročenih del, B. L. pa tudi glede koordinacije posla in odrejanja dodatnih del. Nobene od teh prič pa ni predlagala za zaslišanje glede sklenitve dogovora o spremembi načina plačila za pogodbena dela niti glede vrednosti prevzete demontirane opreme. S tem, ko je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno. Iz istega razloga je pravilna tudi zavrnitev dokaza z vpogledom v projektno dokumentacijo in drugo listinsko dokumentacijo. Zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane kršitve osme točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, ker je v obrazložitvi pojasnjeno, da so bila dela opravljena. Dejstvo, da so bila dela opravljena še ne predstavlja zadostne pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Kot je zgoraj pojasnjeno, bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati še druga pravno odločilna dejstva, ki bi izkazovala njeno upravičenje do plačila. Zato ni zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevajoč postavljen tožbeni zahtevek in trditve tožeče stranke pravilno ocenilo, da dejstvo, da tožena stranka tožeče stranke naročniku ni prijavila kot podizvajalca, v tem postopku ni pravno odločilno.

21. Ker tožeča stranka ni podala pravno odločilnih trditev o vrednosti prevzete demontirane opreme po podizvajalski pogodbi in niti o vrednosti prevzete demontirane opreme v okviru dodatnih del, z očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima razmerje med strankama tudi elemente prodajne pogodbe, ne more uspeti. Kot je bilo že pojasnjeno zaradi manjkajočih trditev tožbeni zahtevek po višini ni sklepčen.

22. Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena. Tako se ni opredelilo, do pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da dejstvo, da je bila podizvajalska pogodba sklenjena v okviru javnega naročila ni pravno odločilno, da so zmotne ugotovitve glede dokazil o oddaji demontiranega blaga na deponijo in da se sodišče ni opredelilo do trditev, da tožena stranka ni ravnala v skladu s Podizvajalsko pogodbo glede izdaje računov in kompenzacije.

23. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

25. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT).6 Toženi stranki je priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (12,5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 777,75 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,459 EUR pa 356,99 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 356,99 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je ob začetku izvajanja dogovorjenih pogodbenih del ugotovila, da na objektu ni več vse opreme, za katero sta pravdni stranki predvideli, da jo bo tožeča stranka prevzela ter da je bil zato ustno spremenjen dogovor o načinu plačila. Trdila je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo plačilo za opravljene storitve izvedeno tako kot na drugih projektih na katerih sta sodelovali (Osnovna šola K., Vrtec K., Osnovna šola F). Torej, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala razliko med vrednostjo opravljenih del in vrednostjo prevzete demontirane opreme. 4 B. L. je bil v 9.0 točki Podizvajalske pogodbe naveden kot pooblaščena oseba za zastopanje tožene stranke v vseh vprašanjih, ki se nanašajo na realizacijo predmeta pogodbe. 5 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 6 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.