Jedro

V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik plovila dejansko ni uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem in tudi ne za prodajo. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave predmetnega plovila in posledično naloži obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita.

Nepremičnina ni del poslovnih sredstev tožnika, poleg tega se je njen pretežni del uporabljal za zasebne namene, zato davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornem računu. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčljive dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Z opravljanjem tožnikove dejavnosti niso povezani stroški adaptacije strehe (krovsko-kleparske storitve) na počitniški hiši v lasti fizičnih oseb. Zato tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, kot jih določa 63.a člen in prvi odstavek 63. člena ZDDV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 26.725,85 EUR in pripadajoče obresti v znesku 257,04 EUR, skupaj 26.982,89 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve te odločbe za obdobja, ki jih navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014 znaša 5.835,17 EUR in pripadajoče obresti 7,92 EUR, skupaj 5.843,11 EUR (točka II.1 izreka). Predhodna akontacija dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 11. 2015 znaša 5.348,86 EUR in pripadajoče obresti 4,89 EUR, skupaj 5.353,75EU (točka II.1 izreka). Dodatno odmerjene obveznosti dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za leto 2014 s pripadajočimi obrestmi (točka II.1 izreka), ter akontacija dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 11. 2015 s pripadajočimi obrestmi (točka II.2 izreka) znašajo skupaj 11.196,86 EUR in morajo biti plačane v roku 30 dni od vročitve odločbe na račun, ki ga navaja. Tožnikova zahteva za povračilo stroškov postopka se zavrne. Stroški postopka, ki so nastali finančnemu organu, bremenijo slednjega (točka III. izreka). Pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka).

2. Davčni organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 7. 2013 do 31. 12. 2014 ter akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014. O ugotovitvah je 17. 12. 2015 sestavil zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je davčni organ odgovoril v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od nabave plovila Mano Marine 35 Hard Top po računu, ki mu ga je 8. 8. 2013 izdala družba A. d.o.o. v skupnem znesku 103.700,00EUR, v neto vrednosti 85.000,00 EUR in DDV 18.700,00 EUR. Tožnik je to plovilo knjižil v register svojih osnovnih sredstev in ob obračunu DDV izjavil, da ga bo dajal v najem sebi in svojim proti plačilu, torej da bo z njim opravljal registrirano gospodarsko dejavnost dajanja plovila v najem. Tožnik v letu 2013, v katerem je predmetno plovilo nabavil, ni izdal nobenega računa za oddajanje plovila v najem, v letu 2014 je izdal štiri račune: sebi, svoji ženi A.A., družbi B. d.o.o., ki predstavlja s tožnikom povezano osebo, katere ustanovitelj in direktor je tožnik ter računovodkinji te družbe, B.B. V letu 2015 pa je tožnik izdal (en) račun za najem predmetnega plovila svoji ženi A.A. Tožnik je skušal predmetno plovilo tudi prodati, kar dokazuje s pogodbo za zastopanje pri prodaji z dne 2. 1. 2015. Tožnik kot fizična oseba poseduje poleg spornega plovila še eno plovilo, registrirano na svoje ime. Tožnik je v izjavi sam navedel, da bo plovilo pretežno uporabljal za oddajanje v najem sebi in svojim. Davčni organ s tem v zvezi ugotavlja, da dajanje plovila sebi za lastne potrebe v najem oziroma za zasebne namene, ne predstavlja opravljanja gospodarske dejavnosti v smislu določil Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Tožnik v postopku ni izkazal, da je predmetno plovilo nabavil za namene opravljanja gospodarske dejavnosti dajanja v najem, zato davčni organ ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV v znesku 18.700,00 EUR. Posledično tožniku pri odmeri dohodkov iz dejavnosti za obravnavano obdobje davčni organ tudi ni priznal DDV od računov za blago in opremo, neposredno povezano s tem plovilom, kakor tudi ne vseh stroškov neposredno povezanih s tem plovilom in amortizacije predmetnega plovila, kot davčno priznanih odhodkov za davčna obdobja 2013, 2014 in 2015. 3. Kot podlago je davčni organ navedel določbo prvega odstavka 63. člena in a) točko 66. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), po kateri zavezanec med drugim ne sme odbiti DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje plovil v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo. Pri tem navaja, da za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV ni dovolj zgolj opravljanje dejavnosti dajanja v najem, kar predstavlja formalni pogoj, ampak mora zavezanec za davek takšno dejavnost tudi dejansko opravljati. Nakup plovila pa mora biti izvršen izključno zaradi opravljanja takšne dejavnosti, česar pa tožnik v predmetnem postopku ni izkazal. 4. Tožnik je poleg navedenega uveljavljal tudi pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa 81/15, ki mu ga je 25. 5. 2015 izdal Stavbno kleparstvo C.C. s.p. v vrednosti 20.119,25 EUR, od tega DDV 4.426,24 EUR z vsebino: „Objekt ..., Poljčane, Pokrivanje strehe (naročnikov material) in zaključna kleparska dela po obračunu.“ Davčni organ je ugotovil, da gre za obnovo (adaptacijo strehe) oziroma za postavljanje nove kritine na počitniški hiši na naslovu ..., Loče. Objekt je v lasti B.B. in A.A. Tožnik ima z najemodajalko, A.A. sklenjeno najemno pogodbo za najem kletnih prostorov v tem objektu v izmeri 43 m2. V tej pogodbi ima tudi dogovorjeno, da lahko v kletnih prostorih opravlja dejavnost in da lahko kletne prostore tudi opremi. Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po predhodno navedenem računu, priznal pa jo je za opremo za kletni prostor. Tožnik je vlagal v tujo nepremičnino (v lasti fizičnih oseb) in ne izpolnjuje pogojev za odbitek DDV iz 63a. člena ZDDV-1 Ker predmetna nepremičnina ni bila last oziroma posest tožnika (B.B. kot s.p.), temveč kot fizične osebe, bi moral biti v tem primeru račun izstavljen in naslovljen na fizično osebo. Ker gre za nepremičnino, ki ni del poslovnih sredstev tožnika in ker se je pretežni del te nepremičnine uporabljal za zasebne namene, davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po predmetnem računu, saj račun za krovsko-kleparske storitve na zasebni počitniški hiši ne more biti podlaga za odbitek vstopnega DDV. Posledično je davčni organ tožniku DDV dodatno odmeril, kar je razvidno na strani 14 obrazložitve izpodbijane odločbe.

5. Davčni organ je tožniku tudi naložil v plačilo akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014 na podlagi tretjega odstavka 12. člena in 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), kar je razvidno na straneh 16 do 21 obrazložitve izpodbijane odločbe. Podlaga za obračun in sam obračun akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. do 30. 11. 2015 pa je razviden na straneh 21 do 23 obrazložitve izpodbijane odločbe.

6. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja in v obrazložitvi navaja, da prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 63. člena in a) točke 66. člena ZDDV-1 tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa z dne 8. 8. 2013 za nakup plovila, ker tožnik ni z zadostno mero verjetnosti izkazal, da je predmetno plovilo namenjeno za opravljanje njegove dejavnosti. Davčni organ tožniku stroškov opreme za predmetno plovilo, stroškov amortizacije za to plovilo utemeljeno ni upošteval kot davčno priznanih odhodkov na podlagi tretjega odstavka 12. člena ter drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2. Po mnenju pritožbenega organa tožniku prvostopenjski organ tudi pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od računa za adaptacijo strehe na počitniški hiši, katere lastnik je bil tožnik kot fizična oseba in njegova žena. Tožnik ima v najemu le kletni prostor v tej počitniški hiši v velikosti 43 m2. Pritožbeni organ se sklicuje na 63a. člen ZDDV-1, ki ga citira. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčljive dejavnosti, od katere se plačuje DDV.

7. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma povzema ugotovitev prvostopenjskega organa ter navaja dejansko stanje v zadevi. Meni tudi, da davčni organ ni postopal v skladu z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pojasni. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj mu je bilo onemogočeno uveljavljanje in zavarovanje njegovih ustavnih in zakonsko zagotovljenih pravic. Davčni organ ni pravilno ugotovil dejanskega stanja. Tožnik je v postopku predlagal izvedbo dokazov, prvostopenjski organ pa je vse tožnikove dokazne predloge zavrnil, posledično je tako napačno uporabil materialno pravo. Ugotovitve in sklepanja upravnega organa so arbitrarne, saj je povsem pavšalno in neobrazloženo zavzel stališče, da tožnik predmetnega plovila ni oddajal v najem in da naj bi ga tožnik uporabljal zgolj za zasebne namene. V postopku pa se na podlagi dodatnih dokazov ni prepričal o verodostojnosti takšne ocene. V zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka DDV pojasnjuje, da iz zapisnika DIN, kot tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik izpolnjeval vse formalne pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka DDV v skladu s 63. členom, 66. členom in 67. členom ZDDV-1. Tožnik je s predmetnim plovilom opravljal dejavnost. V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZDDV-1 ekonomska dejavnost iz prvega odstavka tega člena obsega vsako proizvodnjo, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjena trajnemu doseganju dohodka. Tožnik v zvezi z izdanimi računi za najem predmetnega plovila pojasnjuje, da je iz teh računov razvidno, da so bili izdani za daljše obdobje najema, kar pomeni, da je tožnik v letu 2014 dejansko ves čas, ko je bilo možno plovilo oddajati, slednjega tudi oddajal. Za leto 2013 pojasni, da je predmetno plovilo kupil šele avgusta 2013 in ga ni mogel oddati. Glede leta 2015 pa navede, da je plovilo oddal enkrat za daljše obdobje, saj je nato davčni organ že začel opravljati DIN. Pri tem gre za opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na namen ali rezultat, ki ga davčni zavezanec doseže. Dejstvo je, da je tožnik predmetno plovilo ves čas od njegovega od nakupa dalje uporabljal z namenom oddajati v najem. Davčni organ ne razlikuje med opravljanjem dejavnosti in obdavčljivimi transakcijami. V prvem odstavku 63. člena ZDDV-1 je določeno, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabljal oziroma jih bo uporabljal za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV tako izhaja, da je pogoj za odbitek vstopnega DDV opravljati obdavčljive transakcije in ne opravljanje dejavnosti, kot to zmotno navaja davčni organ. Pogoj za priznane pravice do odbitka vstopnega DDV, ki je naveden v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, se nanaša na pretekli, sedanji in prihodnji čas, kar pomeni, da davčnemu zavezancu pripada odbitek vstopnega DDV tudi v primeru, ko se bodo obdavčljive transakcije pričele opravljati šele v prihodnje. Pogoji za odbitek DDV pa so tudi navedeni v 66. členu ZDDV-1, ki določa, da davčni zavezanec ne sme odbiti DDV od jaht in čolnov, razen če se plovila uporabljajo za oddajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo. Tožnik izpolnjuje tudi ta zakonski pogoj, saj je izkazano, da je v letu 2014 in 2015 predmetno plovilo oddajal v najem in da je v zvezi z oddajanjem tega plovila v najem izdal račune, ter da so ti računi bili v celoti plačani. Predmetnega plovila v letu 2013, ko ga je tožnik kupil, ni mogel oddati v najem, ker še ni bilo pripravljeno do te mere, da bi ga lahko oddajal v najem, zato v tem letu tudi ni izdal nobenega računa za najem tega plovila. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 610/2002 z dne 11. 10. 2004 ter na sodbo SEU v sporu Belgijske države proti Terminal Ghent Toal, C- 37/95, kar pojasni.

8. Tožnik v tožbi tudi navaja, da že iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je pravica do odbitka vstopnega DDV osnovna pravica, ki kaže na najpomembnejše načelo sistema DDV, na načelo nevtralnosti. Ob upoštevanju tega načela je mogoče uporabiti institut popravka DDV, ki je določen v 69. členu ZDDV-1. Glede na to, da je tožnik imel namen plovilo prodati, je pri tem potrebno upoštevati še 70. člen ZDDV-1, ki v prvem odstavku določa, da se v primeru, če davčni zavezanec opravi dobavo osnovnega sredstva v obdobju popravka šteje, kot da je bilo osnovno sredstvo uporabljeno za ekonomsko dejavnost do konca obdobja popravka. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo SEU v primeru Brigitte Breitsohl, C- 400/98. Citira pa tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1255/2004 z dne 1. 10. 2009. V času DIN je tožnik davčnemu organu predložil tudi dodatno dokumentacijo v zvezi s predmetnim plovilom, npr. prometno dovoljenje, iz katerega je razvidno, da je predmetno plovilo uporabljal za oddajanje v najem in ne za osebno rabo.

9. Davčni organ se sklicuje tudi na opravljeno primerjavo prihodkov in odhodkov, ki se nanašajo na predmetno plovilo ter ugotavlja, da za poslovno leto 2014 strošek izkazane amortizacije plovila bistveno presega vse izkazane prihodke iz naslova oddajanja tega plovila. S tem v zvezi pa ne pojasni, koliko sploh znaša strošek izkazane amortizacije in kakšen vpliv na zadevo naj bi to imelo. Z izpodbijano odločbo davčni organ za obdobje od aprila do junija 2015 poleg vstopnega DDV, ki ga ni priznal v zvezi s plovilom, oporeka tudi odbitku vstopnemu DDV na podlagi računa izdajatelja Stavbno kleparstvo C.C. s.p., št. 81/15, v višini 20.119,25 EUR. Tožnik pojasnjuje, da je bil ta račun izdan za popravilo strehe na objektu, ki ga ima tožnik delno v najemu. Z njim je bila zaračunana samo opravljena storitev s strani izvajalca storitve, medtem ko je bil ves porabljen material v lasti najemodajalke, torej fizične osebe, kar kaže na ustrezno delitev skupnih stroškov med najemnikom in najemodajalko. DDV v višini 4.426,24 EUR po navedenem računu je bil po mnenju tožnika obračunan v skladu s 76a. členom ZDDV-1. Svojo odločitev glede nepriznavanja vstopnega DDV je davčni organ utemeljil na dejstvu, da gre za nepremičnino, ki ni v lasti tožnika in da bi moral biti račun izstavljen na ime lastnika, to je fizične osebe, ter da gre za nepremičnino, katere pretežni del se uporablja za tožnikove zasebne namene in le del, kletni prostor, pa naj bi se v bodoče uporabljal za nedefinirano dejavnost. Gre za zmotno uporabo materialnega prava. Iz predložene najemne pogodbe izhaja, da je bilo dogovorjeno, da bo račun za opravljena krovsko-kleparska dela izstavljen tožniku. Tožnik je davčnemu organu že v postopku DIN pojasnil, kakšno dejavnost bo opravljal v najetih prostorih.

10. Glede akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2014 pa tožnik navaja, da davčni organ za leto 2014 neutemeljeno ni priznal stroškov oziroma odhodkov, povezanih s plovilom in mu je posledično neupravičeno za 13.241,78 EUR izdanih računov znižal davčno priznane odhodke. V tem delu je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, kar pojasni. Davčni organ je zmotno uporabil materialno pravo in bistveno kršil določila postopka, saj ni upošteval v postopku predloženih dokazov ter se do njih ni opredelil. Glede na povedano ni pogojev za dodatno odmero DDV in akontacije dohodnine, kot je to v izpodbijani odločbi. Davčni organ ni zasledoval materialne resnice, v dvomu pa bi moral odločiti v korist zavezanca. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, op. sod.) in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške postopka v roku 15 dni od izdaje odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa. Predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

14. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali v obravnavanem davčnem obdobju prvostopenjski organ pravilno in zakonito tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od nakupa predmetnega plovila in od računa za adaptacijo strehe objekta v lasti fizičnih oseb, v katerem je imel tožnik v najemu kletne prostore. Sporno je tudi nepriznavanje odbitka DDV, ki ga je tožnik uveljavljal na podlagi računov za stroške in za opremo, tesno povezano s predmetnim plovilom. Sporni pa so tudi davčno nepriznani odhodki tožnika v obravnavanem obdobju.

15. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka DDV od nabave plovila po računu, ki mu ga je 8. 8. 2013 izdala družba A. d.o.o. in to plovilo knjižil v register svojih osnovnih sredstev ter ob obračunu DDV izjavil, da ga bo dajal v najem sebi in svojim proti plačilu, torej da bo z njim opravljal registrirano gospodarsko dejavnost dajanja plovila v najem. Po mnenju davčnega organa tožnik v postopku DIN ni izkazal, da je predmetno plovilo kupil z namenom opravljanja poslovne dejavnosti oddajanja v najem. Pri tem se sklicuje na ugotovitve v DIN, iz katerih izhaja, da tožnik z navedenima ploviloma dejansko ni opravljal dejavnosti dajanja plovil v najem, kakor tudi ne prodaje plovila. Temu pa tožnik ugovarja.

16. ZDDV-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga ali storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij. V zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka DDV na podlagi računa z dne 8. 8. 2013 za nakup predmetnega plovila je poleg pogojev, navedenih v določbi 63. člena ZDDV-1, potrebno upoštevati tudi omejitev pravice do odbitka DDV, ki izhaja iz a) točke 66. člena ZDDV-1. Navedena določba ureja omejitev pravice do odbitka DDV za jahte in čolne, namenjene za šport in razvedrilo, za goriva in maziva ter nadomestne dele ter storitve, tesno povezane s tem ter taksativno navaja izjeme: uporaba plovil za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo. Iz a) točke 66. člena ZDDV-1 izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopni DDV od jaht in čolnov, namenjen za šport in razvedrilo, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem ali zakup in za nadaljnjo prodajo. Odbitek vstopnega DDV od jaht torej v načelu ni dopusten, oziroma je možen samo, če so izpolnjeni zakonski navedeni pogoji. Gre torej za izjemo od pravila, ki pa se mora tolmačiti restriktivno (ozko). Pri dejavnosti pa je še posebej določeno, da gre za dejavnost dajanja plovil v najem ali zakup oziroma v nadaljnjo prodajo, ter da se plovilo za takšno dejavnost tudi dejansko uporablja. Pri opravljanju dejavnosti ni dovolj, da so za njeno opravljanje izpolnjeni formalni pogoji (da ima davčni zavezanec registrirano dejavnost oddajanja plovil v najem), ampak mora davčni zavezanec takšno dejavnost tudi dejansko opravljati, nakup plovila mora biti izvršen prav za takšno uporabo (glej sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 1679/2005 in X Ips 405/2006).

17. Na podlagi 6. člena ZGD-1 pomeni opravljanje dejavnosti kontinuirano in trajno izvajanje pravnih in dejanskih dejanj, sklenitev posameznega posla pa ne pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 95/2005). Ali gre v predmetni zadevi pri sklenitvi poslov v zvezi z dajanjem predmetnega plovila v najem, na katere se v zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV sklicuje tožnik, že za opravljanje poslovne dejavnosti tožnika, pa je dejansko vprašanje, ki ga ob upoštevanju vseh podatkov v zadevi ter ob upoštevanju obdobja od pridobitve do uporabe, presoja sodišče (prim. sodbo SEU v zadevi Klub OOD, C-153/112). Tudi po mnenju sodišča tožnik ni dejansko opravljal gospodarske dejavnosti, kot to določa 6. člen ZGD-1. V letu 2013, v katerem je 8. 8. 2013 nabavil predmetno plovilo, ni izdal nobenega računa za najem predmetnega plovila. V letu 2014 je izdal štiri račune za najem predmetnega plovila, in sicer: sebi, svoji ženi in povezanim osebam B. d.o.o. in C.C.. V letu 2015 je pa izdal en račun svoji ženi. Gre za posle med povezanimi osebami. Gotovino, ki naj bi jo tožnik domnevno prejel iz naslova oddajanja predmetnega plovila v najem, kot to trdi tožnik, slednji ni polagal na svoj TRR. Dajanje plovila sebi v najem pa tudi po presoji sodišča ne predstavlja kontinuirano in trajno opravljanje gospodarske dejavnosti. Tudi če bi tožnik sebi izdal več računov za najem predmetnega plovila, to še vedno ne bi pomenilo uporabe predmetnega plovila za gospodarske namene. Na presojo sodišča, da v danem primeru ne gre za obdavčljivo dejavnost tožnika, ne morejo vplivati tožnikova tožbena pojasnila v zvezi z računi, ki jih je za najem predmetnega plovila izdal tožnik v letih 2014 in 2015. Iz pogodbe za zastopanje pri prodaji plovila z dne 2. 1. 2015, ki jo je tožnik sklenil z družbo C. d.o.o., Ljubljana, s katero izkazuje namen prodaje predmetnega plovila, pa izhaja, da je prodajna cena višja od nabavne cene tega plovila in da dejansko tožnik ni imel resnega namena prodaje tega plovila. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, bi za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV od nakupa predmetnega plovila tožnik moral že v trenutku nabave tega plovila izkazati, da ga bo dejansko uporabljal za namen opravljanja svoje obdavčljive dejavnosti. Tožnik pa v postopku tudi po presoji sodišča ni uspel verodostojno izkazati, da si je resnično aktivno prizadel za oddajanje predmetnega plovila v najem oziroma za njegovo prodajo. Tudi po mnenju sodišča poslovni dogodki, ki jih navaja tožnik, ne predstavljajo opravljanja dejavnosti dajanja plovil v najem, kot poslovne dejavnosti, kot jo opredeljuje citirana določba ZGD-1. Tožnik tudi ni izkazal, da bi oddajanje predmetnega plovila v najem aktivno oglaševal ter za oddajanje plovil v najem skušal pridobivati najemnike. Tožnik ni predložil dovoljenj in prijav za opravljanje dejavnosti dajanja plovil v najem v Sloveniji in na Hrvaškem. Tudi ni izkazal dejanske rabe predmetnega plovila za dajanje v najem z ladijskim dnevnikom. Navedeno je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ v postopku DIN, kakor tudi pritožbeni organ.

18. Pravica do odbitka vstopnega DDV je v obravnavanem primeru možna samo, če so iz polnjeni pogoji iz a) točke 66. člena ZDDV-1. Pri tem je potrebno upoštevati tudi restriktivno razlago te določbe. V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik predmetnega plovila dejansko ni uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem in tudi ne za prodajo. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave predmetnega plovila in posledično naloži obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita. Pravilno pa tudi davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV na podlagi računov za stroške in opremo, ki je neposredno povezana s tem plovilom ter teh stroškov in opreme ter amortizacije predmetnega plovila v obravnavanem obdobju pravilno ni priznal kod davčno priznanih odhodkov na podlagi tretjega odstavka 12. člena in drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2. Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh davčnih organov, da tožnik, na katerem je v davčnem postopku dokazno breme (76. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) v predmetni zadevi ni dokazal, da izpolnjuje pogoj dejanskega opravljanja dejavnosti oddajanja predmetnega plovila v najem in tudi ne prodaje plovila. Tudi po mnenju sodišča tožnik z računi, pogodbami in dokumentacijo, ki jo je predložil v postopku DIN, ni uspel izkazati, da je s predmetnim plovilom dejansko opravljal gospodarsko dejavnost dajanja plovil v najem.

19. Tožnik je uveljavljal tudi pravico do odbitka DDV na podlagi računa 81/15, ki mu ga je 25. 5. 2015 izdal Stavbo kleparstvo C.C. s.p. Gre za obnovo strehe (krovsko-kleparska dela) na počitniški hiši na naslovu Zbelovska Gora, Loče v lasti B.B. in A.A. Tožnik ima z A.A. sklenjeno najemno pogodbo za najem kletnih prostorov v tem objektu v izmeri 43 m2. Tožnik je tudi po presoji sodišča vlagal v tujo nepremičnino (v lasti fizičnih oseb) in ne izpolnjuje pogojev za 63a. člena ZDDV-1, po katerem lahko davčni zavezanec, ki nepremičnino, ki je del poslovnih sredstev davčnega zavezanca, uporablja za opravljanje njegove poslovne dejavnosti in tudi za njegove zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali za druge namene, kot za namene opravljanja njegove dejavnosti, ima pravico da od DDV, ki ga je dolžan plačati za izdatke v zvezi s to nepremičnino, odbije DDV v skladu z 62. členom, prvim in drugim odstavkom 63. člena in prvim in sedmim odstavkom 65. člena tega zakona samo za del nepremičnine, ki se uporablja za opravljanje njegove dejavnosti. Ker gre za nepremičnino, ki ni del poslovnih sredstev tožnika (je v lasti fizičnih oseb B.B. in A.A.) in ker se je pretežni del te nepremičnine uporabljal za zasebne namene, davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po predmetnem računu. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčljive dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Z opravljanjem tožnikove dejavnosti tudi po mnenju sodišča niso povezani stroški adaptacije strehe (krovsko-kleparske storitve) na počitniški hiši v lasti fizičnih oseb. Tudi po presoji sodišča tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, kot jih določa 63.a člen in prvi odstavek 63. člena ZDDV-1. Davčni organ pa je tožniku pravilno priznal pravico do odbitka DDV po računih za obnovo kletnih prostorov, ki jih je imel v najemu in za opremo teh prostorov, ker gre za stroške povezane z opravljanjem tožnikove dejavnosti.

20. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je bil račun za adaptacijo strehe izstavljen na tožnika na podlagi pogodbe o najemu kletnega prostora z dne 1. 6. 2015. Iz citirane najemna pogodbe nesporno izhaja, da ima tožnik v najemu samo kletni prostor in ne celotno nepremičnino (počitniško hišo v lasti fizičnih oseb: B.B. in A.A.). Obnova strehe počitniške hiše ni bila predmet te najemne pogodbe. Citirana najemna pogodba je v 6. členu določala, da je najemnik (tožnik) dolžan skrbeti le za vzdrževanje kleti, vključno s pripadajočim zunanjim delom.

21. Neutemeljen in protispisen tožnikov ugovor kršitve določb postopka, ker davčni organ tožniku ni omogočil sodelovanja v postopku in mu ni dal možnosti, da se izjavi v postopku, s čimer naj bi storil bistveno kršitev pravil postopka. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je davčni organ tožnika večkrat pozval, da predloži listine in druge dokaze, kar je v postopku tožnik tudi storil. Do predloženih listin in dokaznih predlogov tožnika sta se opredelila tako davčni organ, kot tudi pritožbeni organ. Tožniku je bil tudi vročen zapisnik DIN, v zvezi s katerim je podal pripombe, ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, nanje pa je davčni organ podal tudi konkretne odgovore. Po mnenju sodišča je na tožnikove pripombe na zapisnik pravilno in argumentirano davčni organ odgovoril, opredelitev pritožbenega organa do tožnikovih pritožbenih ugovorov pa je prav tako razvidna iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa, s katero se sodišče tudi strinja. Po mnenju sodišča so bile tožniku v predmetnem postopku dane možnosti, da se izjavi.

22. Izpodbijana odločba ima vse sestavine v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je po mnenju sodišča ustrezno obrazložena ter jo je tudi možno preizkusiti. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Po presoji sodišča sta davčna organa pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi pravilno izvedla dokazno oceno. Iz predloženih upravnih spisov sledi, da je davčni organ izvedel in ocenil vse predložene listinske dokaze, kakor tudi listinske dokaze, pridobljene v predmetnem postopku. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta po presoji sodišča tudi pravilno pojasnila razloge, zaradi katerih tožniku nista priznala pravice do odbitka DDV na podlagi predmetnih računov ter nista priznala stroškov kot davčno priznanih odhodkov v obravnavanem obdobju ter sta posledično tožniku odmerila in naložila v plačilo DDV in akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014 in predhodno akontacijo dohodnine od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 11. 2015. 23. Z navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse tožnikove tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot pritožbeni organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

24. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, prav tako tudi ni bilo podanih očitanih kršitev določb postopka, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Sodišče je odločalo na seji senata, ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Tožnik v tožbi povsem pavšalno ugovarja, da je v postopku prvostopenjskemu organu predlagal izvedbo dokazov, ki pa jih je slednji zavrnil ali pa napačno ocenil, pri čemer pa tožnik tega ugovora v tožbi v ničemer ne precizira. Tožnik ni navedel konkretnih dokaznih predlogov, ki jih je podal v postopku in tudi ne relevantnih dejstev povezanih s podanimi dokaznimi predlogi, zato sodišče ta ugovor kot nesubstanciran zavrača. 26. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.