Jedro

Ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb.

Ob sklepanju pogodbe je poleg ZPotK veljal tudi ZVPot, ki pri opredelitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik kot informacijsko in pogajalsko močnejša stranka ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem. Poskrbeti mora torej za prenos tistih informacij, ki bodo (povprečnemu) potrošniku omogočili enakovreden pogajalski položaj. Da zahteva po lojalnem in pravičnem sodelovanju ponudnika vključuje upoštevanje potrošnikovih interesov, izhaja tudi iz 16. uvodne izjave Direktive 13/93. Dolžnost informiranja potrošnika tako ni določena za nazaj, ampak je veljala že ob sklenitvi pogodbe.

Ker je za presojo odločilen kriterij povprečnega potrošnika, obseg dolžnega pojasnila ni odvisen od stopnje kreditojemalčeve izobrazbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se za besedno zvezo "v petnajstih dneh" doda besedilo "od prejema sklepa o višini stroškov".

II. V ostalem se pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.938,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, (1) da so kreditna pogodba št. ... z dne 13. 3. 2008, pogodba o zastavi nepremičnine št. ... z dne 13. 3. 2008 in notarski zapis SV 186/08 z dne 13. 3. 2008 nični (I. točka izreka) in (2) da je vknjižba hipoteke, vknjižena na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 186/08 z dne 13. 3. 2008, neveljavna in se izbriše (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri presoji dolžnega pojasnila je sodišče zmotno tolmačilo prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Bistveno je, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ni pa predpisan točen način informiranja (tako VS RS II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018). Banka mora predstaviti ravno dovolj informacij za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja in njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti. Predstavitev možnih scenarijev v grafični obliki je možna, a ni zahtevana kot standard. V izpodbijani sodbi je pretirano poudarjen pomen simulacij.

Tožnikoma je svetovala A. A., ki je izpovedala, da je strankam pojasnila, da je predstavila dve opciji, da nobene ni preferirala, da gibanja tečaja ne morejo predvideti, na možnosti spremembe tečaja pa je opozorila in jim povedala, da gre lahko tudi za višje zneske; zagotovil o varnosti ali ugodnosti kreditov v CHF ni dajala. Na podlagi teh informacij sta tožnika mogla in morala razumeti sprejeto valutno tveganje. Iz tožničine izpovedbe, da ji je bilo valutno tveganje predstavljeno kot manjše (do nekaj EUR) razlike v obroku, izhaja, da večja sprememba za tožnika ni bila nepričakovana. Ne gre za to, da nista razumela prevzetega tveganja, ampak sta očitno ocenila, da se tveganje v danem obsegu ne bo uresničilo.

V standardu povprečnega potrošnika ni upoštevano, da je zakonodajalec izrecno dovoljeval kredite, vezane na tujo valuto, kar pomeni, da je štel, da se povprečen slovenski potrošnik nihanja valutnih tečajev zaveda. Poleg tega niso upoštevane okoliščine na strani tožnikov. Zmotna in v nasprotju z listinami v spisu je ugotovitev, da je tožnica po izobrazbi gimnazijski maturant. Tožnica je v prošnji za odobritev kredita navedla, da je zaposlena kot ekonomistka. Obrazložitev v 32. točki je nejasna. Ni jasno, kateri bančni uslužbenci so mišljeni. Poleg tega so vsi zaslišani uslužbenci potrdili, da so stranke seznanili z obrestnim in valutnim tveganjem. Ker nihče ni izpovedal, da je strankam karkoli prikrival, je očitno, da so bili kreditojemalci z navedenimi tvežji in potencialnimi znatnimi ekonomskimi učinki seznanjeni. Tudi priče B. B., C. C. in D. D. so pojasnile, da so jim uslužbenci pojasnili tveganje in prikazali grafe. Opozorila so sicer relativizirali, a je to posledica posredne zainteresiranosti za izid postopka. Ob pravilni uporabi predpisov, veljavnih ob sklenitvi pogodbe, bi sodišče moralo ugotoviti, da je toženkino ravnanje temeljilo na zakonski določbi in da so pogodbene določbe pregledne, jasne in razumljive, toženkino ravnanje pa ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Naknadna razglasitev ničnosti pogodbe in odvzem terjatev iz pogodbe pomeni kršitev 7. čl. EKČP, poseg v njene pravice iz 33. čl. Ustave in 1. čl. Protokola k EKČP ter kršitev pravice do poštenega sojenja (6. čl. EKČP).

Očitki, da tožnikov ni seznanila z možnostjo zvišanja ali znižanja tečaja in posledično spremembo kreditnih obveznosti zaradi sprememb tečaja, da ji je možne spremembe zavestno prikrila in ni razkrila značilnosti CHF kot valute varnega pristana, niso utemeljeni. Tožnika nista izkazala, da bi toženka razpolagala z zanju pomembnimi informacijami. Tudi v zadevi C-609/19 je SEU navedlo, da se presoja opravi glede na znanje ponudnika, ki se nanaša na predvidljive ekonomske okoliščine, ki jih je ali bi jih toženka morala poznati. Obstoj takih okoliščin v sodbi ni ugotovljen. Ob sklepanju pogodbe prihodnjega gibanja tečaja ni bilo mogoče napovedati s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti. Z razkritjem teorij in napovedi o potencialnem gibanju tečaja bi tožnika kvečjemu zavedla. Predstavitev številnih in zapletenih ekonomskih, finančnih in političnih dejavnikov z vidika njihove informiranosti ne bi imela nobene vrednosti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na publikacije Banke Slovenije. Temu pritrjujejo stališča VS RS, zavzeta v II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018. Ugotovitve o CHF kot valuti varnega zatočišča sodijo v domeno izvedenca in so ostale nedokazane. Toženka tako ni mogla vedeti, da se bo tečajno tveganje dolgoročno realiziralo v škodo tožnikov. Lahko bi se tudi v njihovo korist.

Četudi tožnikov ne bi seznanila s posledicami velike depreciacije, ji v okviru testa poštenosti ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z dobro vero, kot jo je razumeti iz sodbe SEU v zadevi Andriciuc. Kreditna sposobnost se je za kredite v CHF in v EUR ugotavljala na enak način; nobeni od kreditnih opcij banka ni dajala prednosti; komitente je ustrezno seznanila s tveganji. Prav tako ni podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Direktiva 13/93 ni neposredno uporabljiva. Podana je izključitev iz drugega odstavka 1. čl. Direktive. Direktive niso neposredno uporabljive. Obveznost lojalne razlage je omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago contra legem. Zahteva po pojasnilu o vplivu zelo velike depreciacije zakonitega plačilnega sredstva na višino obrokov izhaja iz Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. 9. 2011, ki ga SEU ni navedlo v izreku svojih odločitev in zato ne gre za del razlage Direktive. Poleg tega ga Slovenija ni implementirala. Glede na to ni jasno, kaj je sodišče sploh štelo kot zelo veliko depreciacijo (10 % iz 52. čl. Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2) ali 20 % iz Direktive 2014/17). Retroaktivno upoštevanje Priporočila toženki nalaga nemogoče in v predpisih neobstoječe dokazno breme in pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja.

Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Spor med pravdnima strankama se nanaša na veljavnost kreditne pogodbe, ki sta jo sklenili 13. 3. 2008 za posojilo v višini 450.000 CHF z dogovorjenimi obrestmi in rokom odplačila 360 mesecev, namenjeno za poplačilo kredita in dokončanje stanovanjske nepremičnine. Na podlagi pogodbe je tožnica kot kreditojemalka prejela 282.689,29 EUR. Oba tožnika sta zagotovila hipotekarno jamstvo.

Odločitev o ničnosti pogodbe temelji na presoji, - da glede na profesionalno ukvarjanje s kreditiranjem banka razpolaga z znanjem in informacijami o valutnem tveganju in delovanju produkta, ki ga ponuja, - da načelo vestnosti in poštenja terja, da te informacije deli s kreditojemalcem in mu s tem omogoči sprejetje odločitve na podlagi primerljive informiranosti, - da toženka ni mogla zanesljivo vedeti, da bo prišlo do "črnega scenarija", a je glede na strokovno znanje in zgodovinske izkušnje z nihanji valutnih tečajev to mogla predvideti, - da toženka tožnikoma ni dala informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja, in ju ni seznanila, kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF, - da sta bila tožnika z ugodnejšo višino obroka pozitivno "nagovorjena" k sklenitvi pogodbe v CHF, - da se neravnotežje kaže v prevzemu celotnega tečajnega tveganja, ne da bi bila o njegovem obsegu poučena.

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, - da je toženka z opustitvijo dolžnega pojasnila ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, - da je tako ravnanje v 24. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) opredeljeno kot nepošteno, in da je nepošten pogodbeni pogoj ničen (23. čl. ZVPot), - da je toženka z opustitvijo dolžnega pojasnila, skladnega z zahtevami profesionalne skrbnosti, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, - da je sporni pogodbeni pogoj osrednja sestavina pogodbe in ima zato za posledico ničnost celotne pogodbe.

Neutemeljeni so očitki o pomanjkljivostih v presoji o ustreznosti danega pojasnila ob sklepanju pogodb. Kot se zavzema pritožba, sodišče ni postavilo zahteve po določeni obliki informiranja, ampak je oblikovalo vsebinsko merilo - dano bi moralo biti pojasnilo, da je možna tudi zelo velika depreciacija domače valute v razmerju do CHF in kako se bo to odrazilo v višini mesečne obveznosti in v končni ceni kredita. Že v izpodbijani sodbi je pravilno navedeno, da ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb. Vsebina dokumentov Banke Slovenije za pravilnost navedenega zaključka ni odločilna. Toženka kot banka je bila dolžna samostojno poslovati v skladu s pravili profesionalne skrbnosti. Sklicevanje na stališča VS RS v II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 ne more biti prepričljivo že iz razloga, ker so bila s kasnejšimi odločitvami presežena. Poleg tega je bila druga odločitev v postopku pred Ustavnim sodiščem razveljavljena. Da enakovredna predstavitev kreditnih opcij, odsotnost zagotovil o varnosti izbrane kreditne opcije, opozorilo o obstoju obrestnega in valutnega tveganja in nepredvidljivosti gibanja tečaja ne zadostujejo, je bilo v sodni praksi že večkrat navedeno.

Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2) ali 20 % iz Direktive 2014/17.

Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Spor med pravdnima strankama se nanaša na veljavnost kreditne pogodbe, ki sta jo sklenili 13. 3. 2008 za posojilo v višini 450.000 CHF z dogovorjenimi obrestmi in rokom odplačila 360 mesecev, namenjeno za poplačilo kredita in dokončanje stanovanjske nepremičnine. Na podlagi pogodbe je tožnica kot kreditojemalka prejela 282.689,29 EUR. Oba tožnika sta zagotovila hipotekarno jamstvo.

Odločitev o ničnosti pogodbe temelji na presoji, - da glede na profesionalno ukvarjanje s kreditiranjem banka razpolaga z znanjem in informacijami o valutnem tveganju in delovanju produkta, ki ga ponuja, - da načelo vestnosti in poštenja terja, da te informacije deli s kreditojemalcem in mu s tem omogoči sprejetje odločitve na podlagi primerljive informiranosti, - da toženka ni mogla zanesljivo vedeti, da bo prišlo do "črnega scenarija", a je glede na strokovno znanje in zgodovinske izkušnje z nihanji valutnih tečajev to mogla predvideti, - da toženka tožnikoma ni dala informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja, in ju ni seznanila, kako bi na obroke vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF, - da sta bila tožnika z ugodnejšo višino obroka pozitivno "nagovorjena" k sklenitvi pogodbe v CHF, - da se neravnotežje kaže v prevzemu celotnega tečajnega tveganja, ne da bi bila o njegovem obsegu poučena.

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, - da je toženka z opustitvijo dolžnega pojasnila ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, - da je tako ravnanje v 24. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) opredeljeno kot nepošteno, in da je nepošten pogodbeni pogoj ničen (23. čl. ZVPot), - da je toženka z opustitvijo dolžnega pojasnila, skladnega z zahtevami profesionalne skrbnosti, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, - da je sporni pogodbeni pogoj osrednja sestavina pogodbe in ima zato za posledico ničnost celotne pogodbe.

Neutemeljeni so očitki o pomanjkljivostih v presoji o ustreznosti danega pojasnila ob sklepanju pogodb. Kot se zavzema pritožba, sodišče ni postavilo zahteve po določeni obliki informiranja, ampak je oblikovalo vsebinsko merilo - dano bi moralo biti pojasnilo, da je možna tudi zelo velika depreciacija domače valute v razmerju do CHF in kako se bo to odrazilo v višini mesečne obveznosti in v končni ceni kredita. Že v izpodbijani sodbi je pravilno navedeno, da ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb. Vsebina dokumentov Banke Slovenije za pravilnost navedenega zaključka ni odločilna. Toženka kot banka je bila dolžna samostojno poslovati v skladu s pravili profesionalne skrbnosti. Sklicevanje na stališča VS RS v II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 ne more biti prepričljivo že iz razloga, ker so bila s kasnejšimi odločitvami presežena.

Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2) ali 20 % iz Direktive 2014/17.

Nepomembna je pritožbena polemika v zvezi z ugotovitvami o védenju bančnih uslužbencev (32. točka obrazložitve). Iz zapisa jasno izhaja, da je sodišče povzelo izpovedbo priče A. A., bančne uslužbenke, ki je sodelovala pri sklepanju obravnavane pogodbe. Neutemeljeni so tudi pomisleki o pravilnosti ocene izpovedb prič o vsebini pojasnila. Odločilne teže niso imele izpovedbe prič, ki so sklenile podobne kreditne pogodbe s toženko v istem obdobju kot tožnika. Ključne so bile izpovedbe bančnih uslužbencev. Glede na to, da niti priča, ki je sodelovala pri sklepanju pogodbe, niti ostale priče, zaslišane na toženkin predlog, niso znale določno izpovedati o tem, kakšna je bila vsebina pojasnila, ni vzbujen dvom o pravilnosti ugotovitve, da tožnikoma ni bil pojasnjen vpliv zelo velike depreciacije domačega plačilnega sredstva na višino posameznih obrokov in končno ceno kredita. Tudi pritožbeno razlogovanje o nedorečenosti izraza "zelo velika depreciacija" za odločitev v zadevi ni odločilno. Iz izpovedb ne izhaja, da bi bilo dano kakršnokoli konkretno pojasnilo o vplivu znatnejše spremembe tečaja na obseg pogodbenih obveznosti.

Neutemeljen je toženkin očitek, da so s sodbo za nazaj določeni kriteriji dolžnega ravnanja in posledično odvzeta pravica uveljavljanja pogodbenih upravičenj. Ob sklepanju pogodbe je poleg Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK) veljal tudi ZVPot, ki pri opredelitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik kot informacijsko in pogajalsko močnejša stranka ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem. Poskrbeti mora torej za prenos tistih informacij, ki bodo (povprečnemu) potrošniku omogočili enakovreden pogajalski položaj. Da zahteva po lojalnem in pravičnem sodelovanju ponudnika vključuje upoštevanje potrošnikovih interesov, izhaja tudi iz 16. uvodne izjave Direktive 13/93. Dolžnost informiranja potrošnika tako ni določena za nazaj, ampak je veljala že ob sklenitvi pogodbe. Očitki kršitve 33. čl. Ustave in 1. čl. Protokola k EKČP zato niso utemeljeni. Neutemeljen je tudi z enakimi navedbami argumentiran očitek o kršitvi pravice do poštenega sojenja. Očitek kršitve 7. čl. EKČP ni utemeljen iz razloga, ker se nanaša na obsodbo za kaznivo dejanje, v obravnavanem primeru pa gre za vprašanje veljavnosti pogodbe.

Neutemeljeni so nadalje očitki v zvezi z neustrezno opredelitvijo standarda povprečnega potrošnika. Stališča SEU temeljijo na domnevi, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Kot je navedlo že VS RS v sodbi II Ips 8/2022, kredit v tuji valuti "v sebi skriva specifično lastnost - potencialno ekstremistično (znatno) razsežnost predmeta obveznosti". Ali se bo pogodba izkazala za odlično ali pogubno odločitev ali za nekaj vmes, je odvisno od nenapovedljivih dogodkov. Poleg tega ima za kreditojemalca lahko daljnosežne (usodne) posledice (krediti so praviloma zavarovani s hipoteko) že znaten padec domače valute v obdobju, krajšem od ročnosti kredita, in ga ne more pokriti, čeprav bi se oziroma se bo (morda) na dolgi rok celo izkazalo (na primer ko zapade zadnji obrok), da je bila odločitev o kreditiranju v CHF ekonomsko smotrnejša. Te značilnosti kredita so osebi, ki pretežno plačuje v svoji domači valuti, na prvi pogled težje dojemljive in hkrati zastrte z ugodnejšo obrestno mero. Pritožbeno stališče, da je že zakonodajalec, ki je dovolil kredite, vezane na tujo valuto, presodil, da se je slovenski kreditojemalec zavedal navedenih značilnosti kredita, je zmotno. Ker je za presojo odločilen kriterij povprečnega potrošnika, obseg dolžnega pojasnila ni odvisen od stopnje kreditojemalčeve izobrazbe. Ugotovitev o tožničini izobrazbi zato za odločitev ni pomembna. Pritožba sicer utemeljeno uveljavlja, da presoja, ali CHF predstavlja valuto varnega zavetja, terja znanje ekonomske stroke, a tudi to dejstvo ni odločilno. Za zaključek o obsegu dolžnega pojasnila zadostuje ugotovitev o pomembnem vplivu depreciacije domače valute na obseg pogodbenih obveznosti, te pa pritožnica ne izpodbija.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je presoja spornega pogodbenega pogoja izključena iz uporabe Direktive 13/93. Po 2. odst. 1. čl. Direktive 13/93 ta ne velja za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Kot je obrazložilo že VS RS v sklepu II Ips 37/2023, se v skladu s sodno prakso SEU nedovoljenosti pogodbenega pogoja po navedeni določbi Direktive ne presoja le tedaj, kadar so na podlagi nacionalnega prava hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: - da se pogodbeni pogoj opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo, - da je takšna zakonska določba oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre le za splošno določbo obligacijskega prava, in - da navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Ti kriteriji glede obravnavane pogodbe niso izpolnjeni. Poleg tega izjema iz 2. odst. 1. čl. Direktive ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. Presojo v smislu določb 23. in 24. člena ZVPot je bilo torej sodišče prve stopnje dolžno opraviti.

Pravilni sta stališči v izpodbijani sodbi, da za zaključek o nepoštenosti pogodbenega pogoja ni potrebno kumulativno izpolnjevanje predpostavk nepoštenega ravnanja banke in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih in da je bilo ravnanje banke v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, če obseg danih pojasnil ni skladen z zahtevami skrbnega ravnanja banke. Odgovor na pritožbene navedbe v zvezi z znatnim neravnotežjem v pravicah in obveznostih pogodbenih strank zato ni potreben.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo materialnopravno pomanjkljivost v stroškovnem izreku. Kot izhaja iz razlogov sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi 4. odst. 163. čl. ZPP odločilo o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Odločilo je tudi o roku za izpolnitev obveznosti in o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti, ni pa odločilo o pričetku teka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in posledično o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. Razumeti je mogoče, da je pričel teči z vročitvijo izpodbijane sodbe.

V sodni praksi še ni razrešeno vprašanje, ali se rok za prostovoljno izpolnitev in o obveznosti plačila zamudnih obresti določi v sklepu, s katerim je odločeno o razporeditvi stroškovnega bremena, ali v sklepu, s katerim je odločeno o višini stroškov. Ker višina stroškov pri odločanju o razporeditvi stroškovnega bremena še ni znana, niti ni znano, kdo je upnik in kdo dolžnik, pa v nobenem primeru rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti ne more pričeti teči pred vročitvijo sklepa o višini dolžnih stroškov. Tedaj postane znano, kdo je dolžnik in koliko znaša njegov dolg. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep dopolnilo tako, da rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti prične teči z vročitvijo sklepa o višini stroškov.

Po navedenem in po presoji, da po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da je določilo pričetek teka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, v ostalem delu pa zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. čl. in 353. čl. ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnikoma povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP). Ti znašajo 1.938,79 EUR (2.612,50 točk (2375 točk + 10 % za dodatno stranko) za odgovor na pritožbo, materialni stroški - 36,12 točk (3. odst. 11. čl. OT), vrednost točke - 0,6 EUR, 22 % davek na dodano vrednost). Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. in 378. čl. OZ.

-------------------------------

1Gre za Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010.

2Glej npr. odločbe US RS Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, 34. točka obrazložitve, Up-317/21 z dne 8. 9. 2021, 13. točka obrazložitve, ter Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, 18. do 20. točka obrazložitve, in odločbo VS RS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, tč. 43 obrazložitve.

3Načelo vestnosti in poštenja je poleg tega eno od temeljnih načel obligacijskega prava (5. čl. OZ).

4Glej npr. sodbi C-186/16, 51. točka obrazložitve, in C-609/19 z dne 10. 6. 2021, BNP Paribas Personal Finance SA proti VE, 51. točka obrazložitve.

5Tako tudi sodba VS RS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, 16. točka obrazložitve.

6Več glej 9. do 27. točko obrazložitve navedenega sklepa.

7Tako že sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.