Jedro

Dejstvo, da gre za služnost v javno korist, nujno še ne utemeljuje sklepa, da gre za položaj, ko bi prizadeta stranka uživala varstvo po 69. členu Ustave. Le ko gre za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist, gre za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave. Ker je druga toženka torej svobodno sklenila neodplačno pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, ne gre za primer, ki bi predstavljal obid instituta razlastitve in v posledici česar bi bila izključena uporaba civilnopravnih pravil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvo toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 443,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Tožnik uveljavlja ničnost pogodbe o ustanovitvi neprave stvarne služnosti v javno korist, ki sta jo sklenili prva toženka (občina) kot služnostna upravičenka in druga toženka kot služnostna zavezanka. Utemeljuje jo s trditvami, da bi prva toženka morala pridobiti lastninsko pravico in ne zgolj stvarno služnost, da je bila dogovorjena brezplačna služnost, da je služnost ustanovljena pri celotni nepremičnini (5003 m², površina ceste pa je 51 m²), da služnost ni časovno omejena, da je prva toženka ravnala nepošteno in da je sklenitev pogodbe le pretveza, ker ima vse značilnosti dejanske razlastitve.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti Pogodbe o ustanovitvi neprave stvarne služnosti v javno korist, št. ..., sklenjene 14. 5. 2018 med prvo in drugo toženko, ter neveljavnost vknjižbe te pravice v zemljiško knjigo z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom izvedene pravice pod ID ..., vknjižena pri parceli 2156 718, v korist Občine ....

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Sklep o dopustitvi revizije**

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 82/2023 z dne 10. 5. 2023 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali se lahko protiustavno in nezakonito stanje "kategorizacije javne ceste na zemljišču v zasebni lasti" trajno ali začasno uredi z ustanovitvijo časovno neomejene brezplačne stvarne služnosti v javno korist ter ali takšna ureditev služnosti v javno korist predstavlja obid določb o razlastitvi.

**Presoja nižjih sodišč**

5. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi odločitve sklicevalo na 12. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in 110. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Ker se je druga toženka svobodno odločila za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti, je nadaljnji postopek z vložitvijo zahteve za ustanovitev služnosti pri upravnem organu odpadel (110. člen ZUreP-1). Šlo je torej za pridobljeno stvarno pravico kot pravno podlago za poseg v zasebno lastnino. Obrazložilo je, da služnostna pogodba ni v nasprotju z ustavo in zakonom, ker naj bi bila časovno neomejena in ker naj bi bila neodplačna oziroma ker naj bi drugi toženki odvzela lastninska upravičenja brez vsakršne odškodnine. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da se zaradi obojestranskega interesa in zaradi nespremenjene rabe zemljišča v naravi (sporno zemljišče že vsaj 60 let predstavlja pot v javni rabi), služnost sklene neodplačno. Tudi iz izpovedbe druge toženke izhaja, da nima nobenih odškodninskih zahtevkov do občine, želela je, da se uredi problem dostopa za A. A. in da občina cesto uredi. Druga toženka se je torej svobodno odločila, da dovoli služnost brez odškodnine, prav tako pa bo odškodnina stvar prenosa lastninske pravice.

6. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da določilo 2. člena pogodbe ustreza ustanovitvi neprave služnosti kot ene izmed stvarnih pravic na tuji stvari. Oprlo se je na 226. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). S podpisom pogodbe je druga toženka kot lastnica nepremičnine izjavila voljo, da pristaja na obremenitev lastninske pravice z vsebino služnosti, kot je opisana v 2. členu pogodbe. Poudarilo je, da je ena od civilnopravnih lastnosti sklenjenega pravnega posla pogodbena avtonomija strank. Tako kot druge toženke, tedanje lastnice nepremičnine, ni bilo ustavnopravno dopustno prisiliti v neodplačno razlastitev, je ni sedaj dopustno prisiliti v (nujno) odplačno pravno poslovno omejitev lastninske pravice. Četudi je bil pravni posel neodplačen, še ne pomeni, da je neveljaven. Ker v obravnavanem primeru ni šlo za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist oziroma za razlastitev ali omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave, ni bistvenega pomena okoliščina, ali je odlok, s katerim je občina kategorizirala cesto kot javno, ustavno skladen in kot tak veljaven. Prav tako sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je druga toženka na pravno dopusten način začasno uredila uporabo zemljišča v zasebni lasti, ki se je pred tem dejansko 60 let uporabljalo kot javna pot, za čas, v katerem bo občina lahko na ustavnoskladen način pridobila zemljišče v last in ga nato kategorizirala kot javno dobro - cestna infrastruktura.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** _Navedbe tožnika v reviziji_

7. Tožnik navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj toženki sporne pogodbe nista sklenili zaradi gradnje ali rekonstrukcije (prvi in drugi odstavek 12. člena ZCes-1), ampak zaradi začasne ureditve statusa javne ceste do končnih odkupov, za kar pa v ZCest-1 ustanovitev služnosti ni predvidena. Drži, da se skladno s 110. členom ZUreP-1 lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist, vendar meni, da ustanovitev služnosti v javno korist v konkretnem primeru ni skladna z 39. členom ZCes-1, ki določa, da so javne ceste državne ali občinske, pri čemer so državne ceste v lasti države, občinske pa v lasti občine. Občina na javni cesti, ki jo je sama kategorizirala, ne more imeti zgolj služnostne pravice.

Da na javnih cestah ni dopustno pravnega statusa urejati z ustanovitvijo neprave stvarne služnosti, izhaja tudi iz zadev Ustavnega sodišča (npr. U-I-289/12, U-I-129/03), v katerih je presojalo ustavnost in zakonitost predpisov o kategorizaciji občinskih cest, in sicer da je v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 163/2013. Opcije, da bi bilo mogoče ustavnopravno neskladje v primeru kategorizacije občinskih cest na zasebnih zemljiščih odpraviti z ustanovitvijo služnosti v javno korist, Ustavno sodišče ne dopušča. Ureditev stvarne služnosti na način, kot ga je uredila prva toženka, predstavlja obid določb o razlastitvi. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 210/2014, da so civilnopravna pravila izključena za primere, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Ustanovitev služnosti v javno korist pomeni dejansko razlastitev tožnika brez nadomestila v naravi ali plačila odškodnine in predstavlja nedopusten oblastveni poseg v njegovo lastninsko pravico. S tem je tožniku kršena ustavna pravica iz 69. in 33. člena Ustave. Ker gre za razlaščujoč poseg, mora biti tak poseg skladen z zahtevami iz 69. člena Ustave. Prav tako zato ni mogoče dati pravnega varstva pogodbeni stranki, ki je v pravnoposlovnem razmerju ravnala nepošteno, ko je z drugo toženko sklenila pogodbo brez plačila nadomestila ali odškodnine, ne da bi z njo imela kontakt ali ji kot pravno nadrejena oseba javnega prava predstavila dejanski namen in pravne posledice pogodbe.

Določilo 8. člena pogodbe, po katerem je služnost ustanovljena za čas funkcioniranja javne komunalne infrastrukture oziroma do prenosa lastninske pravice na prvo toženko, je nedoločno, saj ni navedenega nobenega roka. Prav tako ni predvidena sankcija v primeru neprenosa lastninske pravice, kar v resnici pomeni, da prvi toženki ni v interesu, da se zadeva dokončno uredi. Ustavno sodišče je 15. 9. 2022 izdalo odločbo U-I-263/19, s katero je člen 6 Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini ..., kolikor pod zap. št. 61 kategorizira javno pot "C.C." v delu, ki poteka po zemljiščih parc. št. 714/2, 717/2 in 718, vse k. o. ... (last tožnika), razveljavilo. Z navedeno odločbo je torej Ustavno sodišče potrdilo neustavnost Odloka in posledično tudi ničnost služnostne pogodbe. Z izdajo ustavne odločbe, na podlagi katere prek tožnikovih parcel ne poteka več kategorizirana javna cesta, je odpadla kavza pogodbe, kar pomeni njeno ničnost. Poudarja, da je prva toženka 4. 5. 2022 vložila zahtevo za razlastitev. Meni, da se uveden postopek razlastitve izključuje s stališčem nižjih sodišč, da je vprašanje kategorizacije javne poti na zemljišču v zasebni lasti pravno urejeno s sklenjeno pogodbo o ustanovitvi služnosti, medtem ko se prva toženka očitno zaveda, da sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist ne zadošča. _Navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo_

8. Prva toženka v odgovoru na revizijo povzema razloge sodišč nižjih stopenj in dodatno poudarja, da je bila predmetna pogodba sklenjena z namenom, da se primarno ustvari potrebna pravna podlaga za rekonstrukcijo, upravljanje in vzdrževanje javne komunalne infrastrukture (ceste), izvede parcelacija cestnega sveta in prenos zemljišča v last občine. Pogodbeno določilo jasno opredeljuje namen, ki ga zasleduje. Prav tako se je že angažirala za izvedbo vseh postopkov, ki se jih je zavezala v služnostni pogodbi. Ker je tožnik zavrnil ponudbo za sklenitev pogodbe namesto razlastitve s ponujeno odškodnino, proti njemu poteka postopek razlastitve.

9. Sodišče je revizijo vročilo drugi toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija ni utemeljena.

11. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni bila dopuščena glede zatrjevane neskladnosti z 39. členom ZCes-1, zato se Vrhovno sodišče do revizijskih navedb v zvezi s tem ne opredeljuje.

12. Pravno odločilna dejstva tega primera: - tožnik je od druge toženke kupil obremenjeno nepremičnino parc. št. 718, k. o. ...; - nepremičnina je obremenjena z nepravo stvarno služnostjo v javno korist, ki je nastala na pravno poslovni podlagi - pogodbi, ki sta jo sklenili prva toženka (občina) kot služnostna upravičenka in druga toženka kot služnostna zavezanka; - druga toženka je soglašala z ustanovitvijo služnosti v javno korist; - v 2. členu pogodbe je opisana vsebina služnosti, in sicer se služnostnemu upravičencu dovoljuje rekonstrukcija, upravljanje in vzdrževanje javne komunalne infrastrukture (ceste) v obsegu, kot je predpisan za gradnjo in vzdrževanje tovrstne komunalne infrastrukture, terenski ogled, zakoličbo cestnega sveta in parcelacijo; - v teku je postopek razlastitve; - Ustavno sodišče je z odločbo U-I-263/19 z dne 15. 9. 2022 razveljavilo 6. člen Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini ..., kolikor pod zap. št. 61 kategorizira javno pot "C.C." v delu, ki poteka po zemljiščih parc. št. 714/2, 717/2 in 718, vse k. o. ... (last tožnika1).

13. Tožnikova osrednja teza revizije je, da za kategorizacijo javne ceste ne zadostuje oziroma ni zadostovala ustanovitev služnosti, saj je potrebna pridobitev zemljišč s pravnim poslom ali razlastitev, s čimer utemeljuje dopuščeno vprašanje v prvem delu, ali se lahko protiustavno in nezakonito stanje "kategorizacije javne ceste na zemljišču v zasebni lasti" trajno ali začasno uredi z ustanovitvijo časovno neomejene brezplačne stvarne služnosti v javno korist. Odlok o kategorizaciji občinskih cest glede predmetne nepremičnine je bil z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljen, ker občina pred kategorizacijo sporne javne poti ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč, po katerih poteka javna pot, postopek razlastitve pa še ni končan. Pri tem je Ustavno sodišče poudarilo, da se ne opredeljuje do veljavnosti sporne pogodbe o ustanovitvi neprave stvarne služnosti v javno korist, ker to vprašanje za odločitev ni pomembno. To pa pomeni, da je (posredno) tudi že odgovorjeno na prvi del dopuščenega vprašanja, saj je Odlok o kategorizaciji razveljavilo v izpodbijanem delu kljub trditvam o vpisani služnosti v javno korist. Vendar pa odločitve Ustavnega sodišča tudi ni mogoče interpretirati na način, da že sama ugotovitev protiustavnosti odloka posledično pomeni ničnost pogodbe o ustanovitvi služnosti, kot se za to zavzema revident. 14. Zastavlja se nadaljnje vprašanje (drugi del dopuščenega vprašanja), ali ustanovitev služnosti v javno korist predstavlja obid določb o razlastitvi. Po naravi in namenu ureditve razlastitve je brez dvoma prav, da so civilnopravna pravila izključena za primere, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi.2

15. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 210/20143 obrazložilo, da gre pri ustanovitvi služnosti v javno korist za razlaščujoč poseg, zato mora biti tak poseg skladen z zahtevami 69. člena Ustave. Predpostavka veljavne razlastitve je vselej ta, da obstaja konkreten razlastitveni pravni akt (s tega izhodišča izhaja tudi ZUreP-1 v 110. členu), ki je lahko bodisi oblasten (odločba državnega organa) bodisi avtonomen (pravni posel). V citirani zadevi se je Vrhovno sodišče opredelilo do možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist in zavzelo stališče, da je priposestvovanje služnosti v javno korist mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej, če temelji na pravnoposlovni podlagi. Navedeno pa (dodatno) utemeljuje stališče v obravnavani zadevi, in sicer, da ni videti ovire, da ustanovitev služnosti v javno korist (brez nadomestila v naravi ali odškodnine) ne bi bila mogoča tudi na pravnoposlovni podlagi, tj. s sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi neprave stvarne služnosti v javno korist. 16. Odločilno namreč je, ali je bila služnost v javno korist ustanovljena prisilno. Ustavno sodišče je v odločbi Up-849/14 z dne 27. 8. 2018 obrazložilo,4 da dejstvo, da gre za služnost v javno korist, nujno še ne utemeljuje sklepa, da gre za položaj, ko bi prizadeta stranka uživala varstvo po 69. členu Ustave. Le ko gre za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist, gre za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave. Za prisilni odvzem ali omejitev pa je značilno, da se odvzame oziroma omeji lastninska pravica na nepremičnini proti volji lastnika.

17. V obravnavanem primeru okoliščine, ki bi omogočale zaključek, da gre za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist oziroma da volja druge toženka ni bila svobodna, niti niso bile zatrjevane. Tožnik je v postopku le pavšalno trdil, da naj bi bila prva toženka nepoštena. Vendar v reviziji ne nasprotuje zaključkom nižjih sodišč, da je bila volja druge toženke, da obremeni lastno nepremičnino, svobodna in je torej takšno stanje plod njene pristne volje. Druga toženka se je torej skladno s pogodbeno avtonomijo odločila skleniti neodplačno pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, s tem pa je pristala na obremenitev lastninske pravice.

18. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da gre za primer, ki bi predstavljal obid instituta razlastitve in v posledici česar bi bila izključena uporaba civilnopravnih pravil (in s tem pogodbena avtonomija).

**Odločitev o reviziji**

19. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zato zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora prvi toženki povrniti stroške, ki jih je imela s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je prvi toženki priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 600 točk in materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT) v višini 6 točk. Višjih dejanskih materialnih stroškov (v priglašeni višini 20 EUR) prva toženka ni izkazala. Stroškov za posvet s stranko, za pregled sodb, pregled revizije in poročilo stranki ni priznalo, saj gre za neločljiva opravila vsakokratnega revizijskega zastopanja, ki je tako zajeto že v splošni postavki. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša nagrada 363,60 EUR, skupaj z DDV 443,59 EUR. Navedeni znesek mora tožnik povrniti prvi toženki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

**Sestava senata in glasovanje**

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Torej tudi nepremičnina parc. št. 718, glede katere je bila sklenjena pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti v javno korist. 2 Sodba VSRS II Ips 210/2014. 3 Glej tudi odločbi VSRS II Ips 282/2016 in II Ips 252/2018. 4 Glej 12. in 22. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-849/14.