Jedro

Tožnici kot tuji državljanki je bila nepremičnina nacionalizirana po samem zakonu 8. 10. 1972, ko je Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP) začel veljati tudi na območju bivše cone B STO. Okoliščina, da je tožnica pred navedenim datumom nepremičnino pridobila z dedovanjem ni relevanta, saj zakon pri nacionalizaciji ni predvidel izjem, ko so bile nepremičnine podedovane.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki njene revizijske stroške v znesku 337,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica do 11/12 parc. št. 5067, 4858 in 5057, vpisanih v vl. št. ... k.o. ..., ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja „vse revizijske razloge po ZPP“ in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč. V reviziji navaja, da je dedinja po R. J., umrlem 2. 1. 1969, ki je bil državljan SFRJ. Do leta 1969 je živela na sporni nepremičnini, zdaj tam živi njen sin. Do izgube njenega lastništva ni prišlo na podlagi veljavnega pravnega naslova. Nepremičnino je pridobila po zakonitem dednem nasledstvu. Po ZNZGP in Navodilu je kot izjema, ko po samem zakonu ne pride do pridobitve lastništva v korist države, določen primer, če je bila nepremičnina pridobljena na podlagi zakonitega dednega nasledstva. Pri tem je povsem nepomembno, ali je ZNZGP s spremembami na ozemlju, ki je prišlo pod civilno upravo FLRJ, začel veljati 8. 10. 1972. Ravno tako kot v preostalem delu Jugoslavije, je začelo veljati Navodilo (Ur. l. FLRJ, št. 53/48), in so tedaj tudi na tem območju začele veljati določbe o izjemah glede nacionalizacije, torej glede primerov, ko do nacionalizacije ne pride. Revidentka v prvi in drugi sodbi ni prejela pravne argumentacije, ali njene navedbe držijo ali ne. Do pridobitve lastništva toženih strank tako sploh ni prišlo, niti ni moglo priti. Zaradi posesti pa je tožničin pravni naslov še toliko močnejši. Ugotovitvena upravna odločba je celo nedopusten poseg v tožničino lastnino. Tožnica se ne strinja, da je pomembno stanje na dan 8. 10. 1972, saj bi to pomenilo, da tudi drugi zakoni niso veljali na območju bivše cone B do tega datuma, kar je popoln absurd. Nikjer v ZNZGP, niti v drugih predpisih, ne piše, da se za ozemlje bivše cone B uporablja isti zakon drugače kot za preostale dele države. ZNZGP je začel učinkovati v enaki vsebini kot leta 1948 na preostalem delu države, torej so izjeme veljale tudi leta 1972, enako kot leta 1948. Če tedaj ni bilo nacionalizirano premoženje tuje osebe, ki ga je pridobila z zakonitim dedovanjem, tudi ni moglo biti nacionalizirano v letu 1972. 4. Tožnica je 4. 4. 2007 vložila tudi dopolnitev revizije, ki pa je prepozna. Rok za vložitev revizije je namreč potekel po 30 dneh od dneva vročitve drugostopenjske sodbe 25. 3. 2005. Revizijsko sodišče zato pri svoji odločitvi dopolnitve revizije ni upoštevalo.

5. Prva toženka je v odgovoru na revizijo navedla, da so revidentkine navedbe o posesti nerelevantne, ostale trditve pa zmotne. Prva toženka je pridobila lastništvo na spornih nepremičninah na podlagi upravne odločbe, za izdajo take odločbe pa je bila podana podlaga v 7.a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Nepremičnine tujih državljanov so bile nacionalizirane na podlagi samega zakona, vendar je bil prehod lastninske pravice izveden na podlagi upravne odločbe, ki je postala pravnomočna. Pravdno sodišče je vezano na odločitve upravnih organov in jih ne more samo spreminjati. Revidentka bi morala napasti pravnomočno upravno odločbo, bodisi v postopku denacionalizacije, bodisi v postopku, ki ga določa Zakon o upravnem postopku.

6. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in drugi toženki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija trdi, da sta obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjske sodbe nejasni, v nasprotju z zakonskimi normami in izrazito arbitrarni. Šlo naj bi za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in za kršitev pravice do učinkovite pritožbe, kar vse pa je po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno. Zatrjevana kršitev postopka namreč ni konkretizirana niti obrazložena, tako da je ni mogoče preizkusiti, saj revizijsko sodišče na kršitve postopka ne pazi po uradni dolžnosti. Po drugi strani pa sta sodbi sodišč druge in prve stopnje razumljivi in popolni ter vsebujeta ustrezne dejanske in materialnopravne zaključke. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni podan.

9. Nižji sodišči sta ugotovili, da leži sporna nepremičnina na območju bivše cone B STO (Svobodnega tržaškega ozemlja). Lastnik je bil jugoslovanski državljan R. J., ki je umrl 2. 1. 1969 in je po njem dedovala 11/12 nepremičnine tožnica po sklepu o dedovanju Občinskega sodišča v Kopru O 27/69 z dne 31. 5. 1971. Tožnica je bila tedaj tuja državljanka. Njej je bila nepremičnina nacionalizirana dne 8. 10. 1972 po samem zakonu, ker se je od tega dne dalje na območju bivše cone B STO uporabljal Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Ur. l. FLRJ št. 98/46 in 35/48). O tem je bila tožnici naknadno izdana upravna odločba o ugotovitvi nacionalizacije z dne 27. 5. 1974. V zemljiški knjigi sta kot lastnici nepremičnine vpisani toženki.

10. Zavrnitev tožbenega zahtevka, da je tožnica lastnica sporne nepremičnine in da sta ji toženki dolžni izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, izpodbija tožnica s protislovnimi trditvami, da sploh ni bilo nobene pravne podlage za nacionalizacijo, da ni pomemben datum 8. 10. 1972, ker ne v ZNZGP niti v drugih predpisih ne piše, da se za ozemlje bivše cone B uporablja isti zakon drugače kot za preostale dele države SFRJ, in končno, da je ZNZGP z Navodilom uveljavil izjemo pri nacionalizaciji v primerih, ko je bila nepremičnina pridobljena na podlagi zakonitega dednega nasledstva. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so vse te trditve zmotne in da so materialnopravno pravilni razlogi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča, v katerih je bilo tožnici vse podrobno obrazloženo. Zato ne drži revizijska trditev, da tožnica ni prejela pravne argumentacije v sodbah nižjih sodišč.

11. Revizijsko sodišče poudarja, da je izpodbijana odločitev v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki jo je uvedla sodba Vrhovnega sodišča II Ips 634/2000 in II Ips 537/2001, v kateri je ob identičnem dejanskem stanju podrobno analizirana in obrazložena neutemeljenost tožbenega zahtevka, kakršnega je uveljavljala tudi tožnica, tako da podrobni razlogi navedene sodbe odločbe (ki so tožničinemu pooblaščencu dobro znani) veljajo tudi v obravnavanem primeru in sta jih nižji sodišči tudi korektno povzeli.

12. Ni res, da ni bilo nobene pravne podlage za podržavljanje tožničine nepremičnine. To je bil ZNZGP, predvsem določbe njegovega 7.a člena. Na podlagi samega zakona je tožničina nepremičnina prešla v državno last, ker je bila tožnica tuja državljanka. To se je zgodilo 8. 10. 1972, ko se je glede uporabe ZNZGP oziroma glede nacionalizacije jugoslovanska jurisdikcija razširila tudi na ozemlje bivše cone B STO. Podlaga za to je bila na podlagi Zakona o veljavi Ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Ur. l. FLRJ št. 45/54) izdana Uredba o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Ur. l. FLRJ št. 56/54), ki je bila spremenjena (Ur. l. SFRJ št. 51/72) in je pričela veljati 8. 10. 1972. Ta sprememba je črtala izjemo iz 6. člena Uredbe, ki je do tedaj določala, da se določba 7.a člena ZNZGP o nacionalizaciji nepremičnin tujih državljanov na ozemlju bivše cone B STO ne uporablja. Zato je pravilno presojeno, da je v obravnavanem primeru odločilno stanje na dan 8. 10. 1972, ko je bila tožnica že lastnica sporne nepremičnine, na dan uveljavitve ZNZGP na tem območju pa je nepremičnina na podlagi samega zakona prešla v državno last. Kasneje izdana upravna odločba je bila le deklaratorne narave. Revizijska izvajanja o napačnosti navedenih razlogov in o enakem učinkovanju zakonov v vseh delih države so zato materialnopravno zmotna.

13. Tožnica tudi nima prav, ko trdi, da v zvezi z nacionalizacijo po ZNZGP velja tudi izjema v primerih, ko je bila nepremičnina pridobljena na podlagi dedovanja. Pri tem se sklicuje na XII. točko Navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (Navodilo, Ur. l. FLRJ št. 53/48). Vendar navedena določba Navodila določa samo, da s spremembo ZNZGP (Ur. l. FLRJ št. 35/48) ni spremenjen 5. člen Uredbe o nadzorstvu nad prometom z nepremičninami (Ur. l. FLRJ št. 24/48), ki je določal, da tuji državljani ne morejo pridobiti lastninske pravice na nepremičnini na območju FLRJ, razen po zakonitem dednem nasledstvu. Tožničino sklicevanje na to Navodilo je neutemeljeno, saj je tožnica dejansko dedovala po leta 1969 umrlem pravnem predniku, v skladu z navedenima Navodilom in Uredbo. Kasneje, ko je bila že lastnica, ji je bila nepremičnina 8. 10. 1972 na podlagi ZNZGP nacionalizirana. Ta zakon za primere, da je nepremičnino podedoval tuj državljan, ni določil izjeme.

14. Tako se pokažejo vse revizijske trditve kot neutemeljene, vključno s trditvijo o njeni posesti nepremičnine, kar je okoliščina, ki je v obravnavani zadevi nerelevantna. Revizijsko sodišče je zato tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožnica z revizijo ni uspela, zato sama krije svoje revizijske stroške, kar je zajeto v odločbi o zavrnitvi revizije. Stroške odgovora na revizijo prve toženke pa je revizijsko sodišče na podlagi stroškovnika in Odvetniška tarife odmerilo na 337,11 EUR in jih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo revidentki.