Jedro

Ker je v obravnavani zadevi odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka, ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev načela zaslišanja stranke, niso pravno pomembni. V obnovi po uradni dolžnosti se razmerje med organom in stranko vzpostavi s sklepom o obnovi, zato bo tožeča stranka šele v obnovljenem postopku imela vse pravice, ki jih strankam zagotavlja ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (po tem, ko je postopke o istem predmetu združilo v skupno obravnavo in odločanje) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbe zoper odločbe tožene stranke z dne 15.10.2003. Z navedenimi odločbami je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper sklepe Carinskega urada Nova Gorica, s katerimi je ta po uradni dolžnosti dovolil obnovo postopkov uvoznega carinjenja iz razlogov po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 52/02).

Sodiš če prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v vseh obravnavanih carinskih postopkih za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po ZUP, ne pa za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99). Položaj osebe v carinskem postopku je razviden iz listin, ki se predložijo za izvedbo izbranega postopka. Ker je tožeča stranka vpisana v polje št. 14 enotne carinske listine (ECL), gre le za pavšalno zatrjevanje, da ni bila pooblaščenka prejemnika blaga, saj za to ni predložila nobenih dokazov. Po 1. odstavku 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, in sicer v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka začeta znotraj enomesečnega roka, je pomembno, kdaj je krajevno in stvarno pristojni organ, torej Carinski urad Nova Gorica, izvedel za novo dejstvo kot razlog za začetek obnove postopka. Rezultate preverjanja potrdil o poreklu, iz katerih izhaja, da blago po spornih ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 – MP št. 13/97), je prejel dne 25.4.2002, dne 8.5. oziroma 9.5.2002 pa je izdal sklepe, s katerimi je dovolil obnovo postopkov, kar pomeni, da je bil spoštovan enomesečni rok. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je novo dejstvo, da potrdila EUR.1 o poreklu blaga niso verodostojna, kot izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije. Izjava tujega carinskega organa predstavlja novo dejstvo (oziroma dokaz), ki bi, če bi bilo znano ob carinjenju blaga, pripeljalo do drugačne odločitve. Tožena stranka je sicer kot razlog za obnovo postopkov navedla tudi 5. točko 260. člena ZUP, ne da bi to posebej utemeljila, vendar ta kršitev na drugačno odločitev ne vpliva, ker za obnovo postopka zadostuje obstoj enega izmed obnovitvenih razlogov. Ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo (oziroma dokaz) ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole porekla spornega blaga. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da tuje listine niso bile prevedene, saj je bila ugotovitev o neverodostojnosti potrdil o poreklu navedena v polju št. 14 posameznega potrdila EUR.1 in to v enem od jezikov, v katerem je sestavljen Evropski sporazum, ki je predstavlja pravno podlago za sodelovanje nemških in domačih carinskih organov. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL, ni imel pooblastil, so pavšalne, zatrjevanih kršitev ustavnih določb in določb Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94) pa sodišče prve stopnje ni našlo. Odločalo je na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev (o izpolnjevanju pogojev za uvedbo obnove postopka). Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožeča stranka v obnovljenem postopku v celoti lahko uveljavljala svoje pravice in interese.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS in poleg tega zatrjuje tudi kršitve Ustave Republike Slovenije (22., 23., 24., 25. člena in 2. odstavka 120. člena) ter 6. člena EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno), zato bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo, ki jo je zahtevala. O zadevi je dejansko odločal sodnik poročevalec in ne senat, pri izdaji same sodbe pa so sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženem organu. Sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, zaradi česar ni jasno, kako je prišlo do dejstev, na katerih sodba temelji. Izpodbijana sodba ni obrazložena, obrazložitev je nejasna in sama s seboj v nasprotju. Določba 260. člena ZUP je bila selektivno uporabljena. Ponarejeno potrdilo je v vzročni zvezi z nezakonito odločbo, zato bi organ moral postopek obnoviti po 2. točki 260. člena ZUP. Sodišče prve stopnje ni presodilo tožbenih navedb glede kaznivega dejanja ponarejanja listin in se nedopustno sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Prvostopenjski organ v sklepu o obnovi postopka ne bi smel navesti dveh obnovitvenih razlogov, ki se med seboj izključujeta. Potrdilo o poreklu EUR.1 je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojano. Izvedensko mnenje je carinski organ naročil, ne da bi o tem obvestil stranko, kar predstavlja kršitev 3. odstavka 190. člena ZUP. Tudi sodišče prve stopnje se je izognilo dokazovanju z izvedencem. Tožena stranka tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo, ampak je njegovo poročilo štela za nesporno, čeprav ni bilo overjeno, poleg tega iz mnenja nista razvidna ime in priimek izvedenca niti njegovo pooblastilo. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa in zato carinski dolg ne bi smel biti obračunan (5. odstavek 154. člena CZ). Carinski delavec ni opazil, da so bili žigi na spornih potrdilih o poreklu EUR.1 črne barve, kljub temu, da je Carinske uprava Republike Slovenije z dopisom iz leta 1997 obvestila carinske organe, da so žigi nemških carinskih organov modre barve. V zvezi s tem navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo 220. člena Carinskega zakona Skupnosti, ki je stopil v veljavo z Uredbo Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12.10.1992. Tožena stranka se ni ukvarjala s pritožbenimi navedbami glede zakonitega oziroma pogodbenega zastopnika tožeče stranke in je neupravičeno štela, da se je tožeča stranka sama vpisala v polje št. 14 ECL, ki sicer omogoča alternativni vpis tako deklaranta kot zastopnika. Zatrjuje, da fizična oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo, ni imela pooblastila direktorja pravne osebe za zastopanje. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo sodišče prve stopnje, opr. št. U-940/2006 z dne 24.8.2005, s katero je bil za plačilo carinskega dolga zavezan prejemnika blaga, vpisan v polje št. 8 ECL, in ne oseba, vpisana v polje št. 14 ECL. Navaja, da carinski delavec ni imel pooblastila za odločanje, poleg tega ugovarja tudi stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega carinskega organa. Prvostopenjski carinski organ je obšel enomesečni rok za obnovo postopka z obrazložitvijo, da je sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je ločen od carinskega urada. Odločitev carinskega organa prve stopnje naj bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso sodišča prve stopnje glede razmerja med določbami ZUP o obnovi postopka ter določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga (navaja sodbo z opr. št. U-562/2002). V obravnavani zadevi je že potekel enoletni rok iz točke c 1. odstavka 154. člena CZ, ki ga hoče carinski organ obiti z uporabo določb o obnovi postopka po ZUP, ki določa petletni zastaralni rok. Dokončnost upravnega akta je pogoj za obnovo upravnega postopka, vrhovno sodišče pa je v številnih zadevah (I Up 604/2002, I Up 434/2002, I Up 363/2002, I Up 433/2002, I Up 292/2002, I Up 325/200 2, I Up 366/2002, I Up 364/2002, I Up 365/2002) zavzelo stališče, da je carinska deklaracija pravni akt, ki ne more postati dokončen in pravnomočen. Po drugi strani je v istem časovnem obdobju zavzelo tudi popolnoma drugačno stališče (navaja sodbo z opr. št. I Up 696/2004 z dne 14.4.2005). Tožena stranka bi morala postopek obnoviti preden je potrdilo o poreklu poslala na preverjanje, saj se postopek preverjanja potrdila ne more opraviti, če ni začet upravni postopek.

Tožena stranka na pritožbo – sedaj revizijo – ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 2. odstavku 107. člena določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 oziroma v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot revizijo, izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v vseh obravnavanih zadevah podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. V obravnavanih zadevah je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1, ki predstavljajo podlago za preferencialno obravnavo carinskega blaga, ugotovljeno, da naj bi bila le-ta ponarejena. Na hrbtni strani obravnavanega potrdila o poreklu blaga je v polju št. 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile znane v prejšnjem postopku. Ne gre torej le za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot meni tožeča stranka, ampak za nov dokaz o novem dejstvu. Tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da je podana zadostna kvalificiranost novih dejstev, saj je verjetno, da bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Glede na navedeno je treba zavrniti navedbe o selektivni uporabi določbe 1. točke 260. člen ZUP s strani sodišča prve stopnje. Pravilno je tudi njegovo stališče, da utemeljitev obnove po dveh točkah 260. člena ZUP ne predstavlja kršitve, ki vpliva na odločitev v tem upravnem sporu. Navedbe, ki se nanašajo na 2. točko 260. člena ZUP, v obravnavanem primeru niso relevantne, saj obnova ni bila dovoljena na tej podlagi, niti ne drži, da bi moral biti postopek v primeru suma ponarejenosti listine obnovljen na podlagi 2. točke. Takšna interpretacija v ZUP namreč nima podlage, saj se obnova lahko dovoli po vsaki izmed točk, naštetih v 260. členu ZUP, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Na tožnikovo ugovor v zvezi z obnovo po dveh točkah 260. člena ZUP je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Prav tako niso utemeljene navedbe glede dokončnosti in pravnomočnosti ECL, saj je predpostavka za začetek obnove postopka dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

Sodišče prve stopnje je pravilno potrdilo tudi odločitev tožene stranke o pravočasnosti začetka obnove postopka po uradni dolžnosti. Po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga uvedbo obnove postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je organ, pristojen za odločanje o začetku obnove, zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen Zakona o carinski službi, ZCS-1; Uradni list RS, št. 56/99, 52/02 in 101/02), saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot sta to pravilno pojasnila že tožena stranka in sodišče prve stopnje. Z organom je lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v konkretnem primeru Carinski urad Nova Gorica, kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornih ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad Nova Gorica prejel rezultate preverjanja potrdil o poreklu dne 25.4.2002, so dne 8.5. in 9.5.2002 izdani sklepi, s katerimi je bila uvedena obnova postopka carinjenja po spornih ECL, pravočasni. Identično stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005, I Up 763/2006, X Ips 899/2006 in X Ips 900/2006. Iz navedenih zadev tudi izhaja, da stališče sodišča prve stopnje ne odstopa od ustaljene sodne prakse vrhovnega sodišča glede razmerja med določbami o obnovi postopka po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po 154. členu CZ. Zato revizijsko sodišče zavrača tudi ta ugovor. Glede na to, da v obravnavanih primerih ni šlo za naknadni obračun carinskega dolga po CZ, so navedbe v zvezi s tem pravno nepomembne. Med te spadajo tudi navedbe o napakah carinskega organa (5. odstavek 154. člena CZ).

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določbo 220. člena Carinskega zakonika Evropske skupnosti. Izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti ureja Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES; Uradni list RS, št. 25/04), ki je začel veljati dne 1.5.2004. Šele ta zakon je predvidel, da se za namene tega zakona kot carinski predpis Skupnosti šteje med drugim tudi predpis, ki ureja uvedbo Carinskega zakonika Skupnosti. V prehodni določbi 105. člena pa je v tem zakonu določeno, da se upravni postopki, ki so bili tako kot v tem primeru začeti pred 1.5.2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z Aktom o pristopu drugače določeno. Ker Akt o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditve Pogodb, na katerih temelji Evropska unija (Uradni list L 236, 23.9.2003, str. 33 in naprej; Akt o pristopu) nimajo drugačnih določb glede carinskih postopkov, se obravnavana zadeva presoja skladno z nacionalnimi carinskimi predpisi, ki so veljali pred vstopom Republike Slovenije v Evropsko unijo, torej v skladu s CZ (takšno stališče je vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi I Up 970/2003).

Ugovor, ki se nanaša na pasivno legitimacijo tožeče stranke v carinskem postopku, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ni sporno, da je bila fizična oseba, ki se je podpisala v polje št. 14 ECL ter odtisnila žig špedicije, zaposlena pri tožeči stranki, ki je družba, ki se ukvarja s špediterskimi posli. Položaj tožeče stranke kot deklaranta je torej razviden iz tega vpisa. Deklarant pa je v skladu s 3. odstavkom 143. člena CZ carinski dolžnik.

Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje (ob zakoniti in pravilni uporabi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS) korektno odgovorilo na vse pravno pomembne ugovore tožeče stranke, zato po presoji revizijskega sodišča niso utemeljena njena zatrjevanja, da izpodbijana sodba ni obrazložena.

Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. T akšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji revizijskega sodišča ni podana, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za začetek obnove carinskega postopka, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti relevantnega procesnega dejanskega stanja (obstoj novega dejstva oziroma dokaza, ki predstavlja obnovitveni razlog) – za razliko od dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti za izdajo meritorne odločbe (o carinskem dolgu) in ki se bo ugotavljalo v obnovljenem postopku. Tožeča stranka bo imela v obnovljenem postopku vse pravice, ki jih strankam zagotavlja ZUP in bo lahko uveljavlja vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic. Zato tudi ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa oziroma da je zavrnilo njegove dokazne predloge, saj so se nanašali na meritorno odločanje.

Ugovor tožeče stranke, da je o zadevi odločal sodnik poročevalec in ne senat, je pavšalen. Glede na to, da iz uvoda izpodbijane sodbe in posvetovalnega zapisnika izhaja, da so o zadevi glasovali in odločili vsi člani senata, revizijsko sodišče ugotavlja, da v zvezi z uveljavljanim ugovorom ni podana nobena kršitev ZUS-1 niti kršitev 6. člena EKČP. Izločitev sodnic pa bi tožeča stranka lahko uveljavljala le do izdaje izpodbijane sodbe (2. odstavek 72. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07).

Revizijsko sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustave in EKČP. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave in EKČP, zato jih je bilo dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je revizijsko sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Drugi ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni, zato se do njih ni opredeljevalo.

Predlog tožeče stranke, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.