Jedro

Pravico do popravka DDV lahko uveljavljajo le davčni zavezanci po ZDDV-1. Davčni zavezanec, ki je prenehal obstajati, nima več statusa zavezanca za DDV, zato ne more popraviti (zmanjšati) zneska obračunanega DDV. Po ZDDV-1 fizična oseba ne more popravljati obračunanega zneska DDV v obračunu DDV-O.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor zavrnil vlogo tožnika za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka 1 izreka izpodbijane odločbe). Stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka izpodbijane odločbe). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 18. 4. 2014 vložil vlogo za vračilo DDV, v kateri navaja, da ni bil poplačan s strani dolžnika A. d.o.o., to je od družbe, ki je od januarja 2014 v stečajnem postopku. Davčni organ se sklicuje na določbo tretjega odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1), ki jo citira. Pravico do popravka DDV lahko uveljavljajo le davčni zavezanci po ZDDV-1. Davčni zavezanec, ki je prenehal obstajati, nima več statusa zavezanca za DDV, zato ne more popraviti (zmanjšati) znesek obračunanega DDV. Po ZDDV-1 fizična oseba ne more popravljati obračunanega zneska DDV v obračunu DDV-O. Prvostopenjski organ navaja, da niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka niti po 97. členu oz. 98. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Tožnik ob prenehanju dejavnosti 19. 6. 2012 do davčnega organa ni izkazoval terjatev iz naslova obračuna DDV-O. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Pri tem se med drugim sklicuje tudi na stališč iz sodb Upravnega sodišča Republike Slovenije (npr. I U 394/2013, I U 161/2013).

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Navaja, da je davke pošteno plačal. Kot samostojni podjetnik je bil odgovoren z vsem svojim premoženjem in je država od njega zahtevala poplačilo vseh obveznosti tudi takrat, ko je bila dejavnost že odjavljena. Iz naslova opravljanja dejavnosti danes nima več nobenih obveznosti do države, kar pomeni, da je plačal tudi DDV od računov, izstavljenih v tej zadevi obravnavani družbi, tožniku nikoli ni bil poravnan. DDV je poravnal iz svojih osebnih sredstev, zato pričakuje, da se ta sredstva tudi tožniku vrnejo. Stečaj navedene družbe je tudi pripomogel, da je zabredel v dolgove in bil prisiljen zapreti dejavnost ter da se spopada z življenjsko eksistenco. Pričakuje, da bo sodišče zadevo obravnavalo v širšem kontekstu in ne strogo po ZDDV-1, saj zakon v tem delu napeljuje na oškodovanje tožnika. Sicer se bo prisiljen obrniti se na Evropsko sodišče za človekove pravice.

V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz svoje obrazložitve. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi obeh davčnih organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik kot fizična oseba po prenehanja opravljanja registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika, upravičen do popravka obračunanega DDV, ki ga je obračunal še v času opravljanja registrirane dejavnosti ter vračila DDV. Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Ne glede na tretji odstavek tega člena ZDDV-1 pa lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku (četrti odstavek 39. člena ZDDV-1), ki se uporablja za priznanje terjatev v postopkih prisilne poravnave in stečajnih postopkih, za katere je bil sklep o začetku postopka izdan po 1. januarju 2001 (prvi odstavek 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju: ZDDV-1E).

Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik vložil vlogo za vračilo DDV, ker ni bil poplačan s strani dolžnika A. d.o.o., ki je bil januarja 2014 v stečajnem postopku. Tožnikovo vlogo za vračilo DDV je davčni organ prve stopnje zavrnil na podlagi nespornega dejstva, da je tožnik že 19. 6. 2012 prenehal opravljati dejavnost oziroma, da je bil izbrisan iz poslovnega registra, kot navaja toženka glede na podatke AJPES z istim dnem. Ob takem stanju stvari je tudi za sodišče navedeno relevantna okoliščina, ki vpliva na pravico davčnega zavezanca do popravka obračunanega DDV oz. do popravka DDV-O. Tudi po presoji sodišča navedeni inštitut po ZDDV-1 velja le za prodajalcu oziroma dobavitelja, ki je davčni zavezanec. Le davčni zavezanec po ZDDV-1 lahko opravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če so izpolnjeni tam navedeni pogoji (tretji odstavek oz. četrti odstavek 39. člena ZDDV-1). Glede na nesporno dejstvo, da je tožniku status davčnega zavezanca prenehal s prenehanjem opravljanja dejavnosti 19. 6. 2012, ko je bil tožnik tudi izbrisan iz poslovnega registra, tudi po presoji sodišča ne more v času vložitve vloge za vračilo nastopati kot davčni zavezanec oz. kot subjekt, ki lahko opravi popravek obračunanega DDV oz. obračun DDV-O. Za popravek obračunanega DDV po ZDDV-1 tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja, ki med drugim določa, da popravek obračuna lahko opravi le davčni zavezanec. V obravnavani zadevi tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika zato ni upravičen do popravka obračunanega DDV, ki ga je obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti, kot pravilno navajata oba davčna organa in se sodišče z njunimi razlogi strinja.

Po presoji sodišča tudi niso izpolnjeni pogoji v okviru splošnega pravila za vračilo davka po 97. členu ZDavP-2, saj v obravnavanem primeru ne gre za izpolnjen zakonski dejanski stan, da je bilo z odločbo ali v zvezi s predložnim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka (prvi odstavek 97. člena ZDavP-2). Tudi po presoji sodišča to pomeni, da za vračilo davka v konkretnem primeru ne obstaja izvršilni naslov, kot to pravilno menita oba davčna organa. V obravnavani zadevi pa tudi ne gre za situacijo po 98. členu ZDavP-2 oziroma za vračilo davka za posebne primere, ko je pravica do vračila davka urejena z zakonom o obdavčenju.

Glede na navedene določbe specialnega predpisa, to je ZDDV-1, ne izhaja pravica fizične osebe do popravka obračuna DDV, in ker glede na splošne določbe ZDavP-2 glede vračila davkov po 97. členu ZDavP-2 niso izpolnjeni pogoji, saj ne gre za situacijo iz navedenega člena ZDavP-2 (niti 98. člena ZDavP-2), je odločitev prvostopenjskega organa in tožene stranke materialnopravno tudi po presoji sodišča pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da bo uveljavljal pravice na Sodišču za človekove pravice, vendar konkretno ne pojasni, katere kršitve očita, zato se sodišče glede tega ne more opredeliti.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.