Jedro

Vrnitev v bazni tabor je treba presojati kot del celote, torej kot dogodek, ki se je zgodil v okviru vojaških vaj.

Če gre za objektivno odgovornost tožene stranke, je ona tista, ki mora računati z običajnimi hibami udeležencev vojaških vaj, to je hibami, ki same po sebi v normalnih okoliščinah oškodovancu ne povzročajo težav.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku za škodo, ki jo je pretrpel dne 18.5.1995 na vojaški vaji "Rog 95", prisodilo odškodnino v skupnem znesku 2.667.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo tudi tožnikov soprispevek k nastali škodi zaradi prejšnje poškodbe kolena v razmerju 1/3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženo stranko obsodilo na povrnitev vse tožnikove škode, ker je menilo, da prejšnje poškodbe, s katero pred sedanjo poškodbo ni imel težav, ni mogoče šteti v njegovo krivdo. Vendar pa je odškodnino znižalo tako, da mora po tej sodbi tožena stranka tožeči plačati 1.810.000,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji vztraja pri svojih trditvah, da je prišlo do škode že po končanih vojaških vajah ter da seskok tožnika z mirujočega tovornjaka ne more pomeniti nevarne dejavnosti. Odgovornost tožene stranke bi bila lahko zgolj krivdna, vendar pa krivde tožnik toženi stranki ni dokazal. Če pa bi vrhovno sodišče vendarle menilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna, pa je na podlagi 3. odstavka 177. člena ZOR tožnik vsaj sokriv za nastalo škodo. Zaradi predhodne poškodbe kolena bi moral pri sestopu ravnati s posebno skrbnostjo, saj mu je bila kot povprečnemu človeku znana rizičnost kakršnekoli obremenitve po takšni poškodbi. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke v celoti ugodi ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP/77), ki se še naprej uporablja na podlagi 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče soglaša z materialnopravno presojo škodnega dogodka, ki je vzrok za tožnikovo škodo. Seskok s kamiona, ki je potrditvah same tožene stranke visok najmanj 120 cm, je treba presojati v kontekstu celotne vojaške vaje tistega dne. Vztrajanje tožene stranke v reviziji le na dejstvu, da je šlo za seskok z mirujočega tovornjaka, za drugačno odločitev ne zadošča. Tožnik je po ugotovitvah na prvi in drugi stopnji (ki jih na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati - 3. odstavek 385. člena ZPP) kot vpoklicani vojaški obveznik pred poškodbo opravljal naporne manevrske vaje obrambe in napada v polni vojaški opremi in z orožjem, po tem z navedeno opremo hodil še cca 2 km do tovornjaka, se nato preutrujen vozil s tovornjakom do baznega tabora in tam končno skočil iz kesona tovornjaka (pa čeprav, kot pravi tudi sam, le z nahrbtnikom).

Revizijsko sodišče sicer meni, da gre za mejni primer, ki bi ob ustreznem trditvenem gradivu tožene stranke (koliko časa so trajale vaje na terenu, na kakšen način so se izvajale, kako naporne so bile, za kakšen tovornjak je šlo, kakšen je normalen način sestopa iz takšnega tovornjaka, so tovrstne poškodbe zanemarljivo redke itd.) morda lahko pripeljalo do drugačnega pristopa k vprašanju, ali je treba odškodninsko odgovornost tožene stranke presojati po pravilih o objektivni odgovornosti (1. odstavek 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) ali po pravilih o krivdni odgovornosti (1. odstavek 154. člena in 158. člen ZOR).

Vendar je tožena stranka vztrajala le na trditvi, da je do poškodbe prišlo že po končanju vaj, ne da bi se spuščala v opis celodnevnih vaj, ki sta jih opisala tožnik in priča M. H.. Sodišči sta ugotovili, da je treba tudi vrnitev v bazni tabor presojati kot del celote, torej kot dogodek, ki se je zgodil v okviru vojaških vaj. Takšna presoja je deloma dejanske, deloma materialnopravne narave. Kolikor gre za uporabo materialnega prava (pravnega standarda), je takšna presoja pravilna. Če pa je ta pravilna, je pravilna tudi odločitev o objektivni odgovornosti tožene stranke.

Objektivno odgovorna stranka je deloma ali v celoti prosta odgovornosti, če dokaže obstoj katerega od razlogov iz 177. člena ZOR. Sodišče prve stopnje se je oprlo na 3. odstavek 177. člena ZOR in tožena stranka pri takšni pravni opredelitvi vztraja tudi v reviziji. Revizijsko sodišče pa soglaša z razlogi v drugostopni sodbi, da predhodna poškodba, ki tožniku ni povzročala posebnih težav, ne more pomeniti, da je kriv za škodo, ki mu je nastala pri seskoku s tovornjaka. Kakšne posebne nepazljivosti tožena stranka ni uveljavljala, medtem ko je tožnik celo zatrjeval, in s tem se tožena stranka v reviziji očitno strinja, da je pred seskokom odložil orožje in tovorno vrečo ter, kot je sam povedal, celo pred skokom sedel na rob tovornjaka in šele nato skočil. Če gre za objektivno odgovornost tožene stranke, je ona tista, ki mora računati z običajnimi hibami udeležencev vaj, to je hibami, ki same po sebi v normalnih okoliščinah oškodovancu ne povzročajo težav. Tožena stranka ni zatrjevala, da je imel tožnik kakršnekoli konkretne težave ali pa, da je bila prejšnja poškodba takšne narave, da bi o njej pred vpoklicom na vojaške vaje moral obvestiti pristojni organ. V 10. členu Zakona o vojaški dolžnosti (ZVojD, Ur.l. RS, št. 18/91 - 74/95) je namreč določeno, da mora vojaški obveznik v 15 dneh po nastanku spremembe prijaviti upravnemu organu, pristojnemu za obrambne zadeve, spremembo zdravstvenega stanja, ki je pomembna za oceno sposobnosti za vojaško službo (1. odstavek). Sodišče druge stopnje je posebej poudarilo, da kašne težave v zvezi s prejšnjo poškodbo pred vojaškimi vajami niso bile ugotovljene. Takšna ugotovitev je dejanske narave. Če bi tožena stranka menila, da je s tem sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, bi morala v revizijskem postopku ustrezno reagirati z uveljavljanjem ustrezne procesne kršitve, vendar pa tega ni storila. Vložila je le revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tudi nobenega drugega ekskulpacijskega razloga tožena stranka ni uveljavljala. Ker je dokazno breme na njeni strani, se sodiščema z njim ni bilo treba posebej ukvarjati. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP/77). Višini prisojene odškodnine tožena stranka ni ugovarjala. Preizkus materialnega prava po uradni dolžnosti pa ni pokazal, da bi bilo kršeno v toženkino škodo. Zato je revizijo kot neutemeljeno v celoti zavrnilo (393. člen ZPP/77).