Jedro

V primerih, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami, mora obrazložitev akta omogočiti preizkus odločitve, kar pomeni, da je treba v obrazložitvi navesti konkretne razloge in okoliščine, na podlagi katerih je upravni organ ocenil, v kakšni meri prijavljeni program izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev posebej. Obrazložitev, ki vsebuje le število prejetih točk po posameznih merilih, zato ni zadostna, saj ne omogoča takšnega preizkusa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 4110-1/2010-100 z dne 12. 4. 2011 in sklep Ministrstva za kulturo 4110-1/2010-108 z dne 26. 4. 2011 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odločilo, da se vloga Mestne občine Maribor za sofinanciranje investicij na področju kulture, za investicijo „X. – investicijsko vzdrževalna dela“, vložena na javni razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 97/2010, ne uvrsti za sofinanciranje. V obrazložitvi je navedlo, da je strokovna komisija vsebinsko ocenjevala 51 vlog na podlagi razpisnih meril, ki so bila ovrednotena s točkami, ocenjevalni listi pa so bili del razpisne dokumentacije. Projekti so na osnovi razpisnih meril dosegli od 79 do 48 točk. V nadaljevanju obrazložitve pa je navedena utemeljitev za zavrnitev vloge za investicijo Mariborska knjižnica, Pionirska knjižnica Nova vas. Ker se obrazložitev izpodbijane odločbe ni nanašala na zavrnitev vloge za investicijo „X.– investicijska vzdrževalna dela“ , je tožena stranka izdala izpodbijani sklep o popravi pisne napake, s katerim je bil predzadnji odstavek obrazložitve izpodbijane odločbe nadomeščen s tekstom, ki se je nanašal na vlogo Mestne občine Maribor za investicijo „Dom kulture Pekre – investicijska vzdrževalna dela“. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka pojasnila, da je bila vloga ocenjena z 61. točkami, število prejetih točk je bilo razvidno iz ocenjevalnega lista B, po ugovoru pa je komisija vlogo ponovno obravnavala in ji dodelila še 2 točki, tako da je skupno število dodeljenih točk 63. Tožeča stranka s tožbo izpodbija tako odločbo o zavrnitvi vloge za sofinanciranje prijavljene investicije kot tudi sklep o popravi pisne napake iz razloga, ker so bila v postopku kršena pravila postopka, saj se odločbe ne da preizkusiti. Citira določbo 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri se kot bistvena kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, če se odločba ne da preizkusiti. V določbi 5. točke prvega odstavka 314. člena ZUP pa je določeno, da mora obrazložitev odločbe poleg ostalega vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev, kot izhaja iz izreka odločbe. Povzema materialno in procesno kronologijo dogajanja in ugotavlja, da se prvi del obrazložitve izpodbijane odločbe nanaša na vse prijavitelje in sicer tožena stranka zgolj navaja razpisna merila, ki so bila ovrednotena s točkami. Drugi del obrazložitve, ki bi se naj nanašal na posameznega prijavitelja, pa se nanaša na napačen projekt. Na urgenco tožeče stranke je tožena stranka to nepravilnost popravila tako, da je izdala izpodbijani sklep, v katerem je navedla obrazložitev, ki se nanaša na v izpodbijani odločbi zavrnjeni projekt tožeče stranke. Pri tem pa je v obrazložitvi zgolj navedla število točk, ki so ji bile dodeljene, ni pa navedla razlogov, na podlagi katerih je tožeči stranki dodelila prav takšno število točk. Kot že rečeno, je to v nasprotju s 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno obravnavanje in odločanje oz. podrejeno, da odločbo tožene stranke tako spremeni, da se vloga prijavitelja, to je Mestne občine Maribor, za investicijo „Dom kulture Pekre – investicijska vzdrževalna dela“ uvrsti za sofinanciranje, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz izpodbijane odločbe oz. sklepa jasno razvidna obrazložitev po posameznih razpisnih merilih. Vendar jih v nadaljevanju podrobneje utemeljuje, glede na pripombe tožeče stranke in dodeljeno število točk. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Predmet izpodbijanega akta je sofinanciranje občinskih investicij na področju kulture, na podlagi javnega razpisa objavljenega v Uradnem listu RS, št. 97/2010. Ta razpis pa je bil izdan na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, Zakona o financiranju občin ter Zakona o javnih financah. Predmet razpisa je izbira občinskih investicij na področju kulture, ki se bodo začele izvajati v proračunskem letu 2011 in bodo sofinancirane iz proračuna Ministrstva za kulturo v letih trajanja investicije ter bodo vključene v načrt razvojnih programov.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka prijavila projekt za sofinanciranje investicijskega vzdrževanja doma X. Njena vloga je bila zavrnjena, vendar razlogov za izpodbijano odločitev tožena stranka ni navedla. Sodišče je v več primerljivih zadevah, ko je šlo za državno sofinanciranje, zavzelo stališče, da je treba upoštevati splošno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), torej omogočiti ponudnikom, da za javna sredstva konkurirajo pod enakimi pogoji. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki strankam v postopku zagotavljajo enako obravnavanje. Pravica do enakega varstva pravic pa vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločb, s katerimi pristojni organ odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih koristih (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-84/94 z dne 11. 7. 1996). Stranka ima namreč pravico biti seznanjena z razlogi za odločitev o njenih pravicah, obveznostih in pravnih koristih, te razloge pa lahko izpodbija le, če je odločitev obrazložena. Zahteva po obrazloženosti torej izhaja že iz ustavno procesnih jamstev in ne le iz določb ZUP, ki se smiselno (na podlagi 4. člena ZUP) uporabljajo tudi v primerih, kot je obravnavani. Po 214. členu ZUP, na katerega se sklicuje v tožbi tudi tožeča stranka, obrazložitev odločbe obsega obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Za bistveno kršitev določb upravnega postopka gre, če se odločitev ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V primerih, kot je obravnavani, ko je izpolnjevanje razpisnih kriterijev ovrednoteno s številčnimi ocenami, mora obrazložitev omogočiti preizkus odločitve, s tem, da navede konkretne razloge in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, v kakšni meri prijavljeni program tožeče stranke izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev posebej. Obrazložitev, ki vsebuje le število točk po posameznih merilih oz. kriterijih, ni zadostna in s tega vidika sodišče zakonitosti izpodbijanega akta sploh ne more preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tega ni mogoče nadomestiti niti z obrazložitvijo, ki jo je podala tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Po presoji sodišča pa je nezakonit tudi izpodbijani sklep tožene stranke. Nepravilnosti, ki jo je zagrešila tožena stranka s tem, ko je v obrazložitvi navedla razloge za odločitev, ki ni predmet izpodbijane odločbe, namreč ni mogoče odpraviti z izdajo sklepa o popravi pisne napake. Po določbi 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih, številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Navedeno pomeni, da je na podlagi te zakonske določbe mogoče popraviti le pomote tehničnega značaja, ne pa zmot v izjavi volje, ki pomenijo vsebinsko spremembo odločbe. Pomote v izjavi volje se lahko popravljajo oziroma odpravijo le na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon.

Ker v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo in sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala odpraviti navedene procesne nepravilnosti tako, da bo obrazložila konkretne razloge in okoliščine, na podlagi katerih je ocenila, v kakšni meri prijavljeni investicijski program tožeče stranke izpolnjuje vsakega od razpisnih kriterijev.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS upravičena do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji prizna stroške v višini 350,00 EUR povečane za 20 % DDV, torej skupaj 420 EUR. Sodna taksa, ki jo je tožena stranka plačala za postopek pred sodiščem prve stopnje, pa ji bo na podlagi določb (c točka opombe 6.1) Zakona o sodnih taksah (ZST) vrnjena po uradni dolžnosti.