Jedro

Upravni organ mora zahtevo stranke zavreči, če ob njenem predhodnem preizkusu ugotovi, da je bilo o stvari že pravnomočno odločeno ter da je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ljubljana zahtevo tožnice za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov, zavrgla. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnica pri upravnem organu 28. 12. 2011 vložila zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in za vpis v evidenco vojnih veteranov. Pri tem upravni organ ugotavlja, da vlagateljica zahtevo vlaga ponovno, saj je njeno zahtevo upravna enota že obravnavala v letu 2006 z odločbo št. 130-483/2006 ter njeni zahtevi ugodila. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je s svojo odločbo št. 02002-11458/2006 z dne 17. 5. 2007 odločbo upravne enote v reviziji odpravilo in zavrnilo njeno zahtevo z obrazložitvijo, da stranki ni mogoče priznati statusa vojnega veterana, ker Javno podjetje A. v okviru katerega je med vojaško agresijo leta 1991 tožnica opravljala zatrjevane naloge, ni podjetje, ki jih Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) določno našteva v j. točki sedme alinee 2. člena. V nadaljevanju pojasnjuje, da je zaradi spremenjene pravne prakse, to je sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 762/2009-5 z dne 16. 2. 2010, vlagateljica 16. 8. 2009 ponovno vložila zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Moste Polje, je zahtevi tožnice ponovno ugodila in ji z odločbo št. 130-1928/2009 priznala status vojnega veterana po določbi j. sedme alinee 2. člena ZVV. V reviziji je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve odločilo z odločbo št. 02002-1458/2006 z dne 22. 12. 2010, odločbo upravne enote je odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V njem je Upravna enota Ljubljana z odločbo št. 130-1928/2009-26 zahtevo vlagateljice zavrnila. Odločba je postala pravnomočna 7. 10. 2011. Iz izjave stranke in v predhodnem postopku pridobljene dokumentacije je razvidno, da je v isti upravni zadevi priznanja statusa vojnega veterana upravni organ prve stopnje že vodil upravni postopek. Stranka vlogi ni predložila nobene nove dokumentacije in je v vlogi navedla zgolj tisto, kar je navajala že v prejšnjih postopkih. To pa pomeni, da se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Zato je upravni organ na podlagi prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo tožnice zavrgel. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 02002-1458/2006 z dne 22. 5. 2012 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je prvo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana tožnica vložila 28. 6. 2006. Zahtevi je priložila odredbo Sekretariata za komunalo, gospodarstvo, promet in zveze o delu Javnega podjetja A. in odredbe Javnega podjetja A., iz katerih izhaja organizacija in delovanje delavcev podjetja v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo. Na podlagi te zahteve in ugotovitev upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, revizijskim postopkom pred organom druge stopnje in po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 1081/2007-7 z dne 27. 5. 2008, je postala odločba drugostopnega upravnega organa z dne 17. 5. 2007 pravnomočna. Dne 26. 8. 2010 pa je tožnica vložila novo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana, v kateri je navedla, da je bila vodja odvoza vseh odpadkov v B. V času vojne je organizirala vozila za na barikade in vozila hrano voznikom. Dokazovala je, da je bil status vojnega veterana priznan njenemu podrejenemu sodelavcu, kot tudi, da je skrbela za delavce na barikadah in bila po ranitvi sodelavca na barikadah prisotna. Upravni organ prve stopnje je na tej podlagi odločil, da tudi na podlagi d. točke sedme alinee 2. člena ZVV tožnici status vojnega veterana ne pripada.

Tožnica je dne 28. 12. 2011 pri upravnem organu vložila novo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Status je uveljavljala na podlagi dejstva, da je bilo v tem času sprejeto, da je imelo podjetje A. vojaško obveznost in ji status vojnega veterana pripada, ker je v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo hodila na barikade, oskrbovala sodelavce s hrano in bila na prizorišču spopada takoj, ko je bil njen delavec ranjen. Stranka z navedbami v novi zahtevi ne navaja nobenih sprememb v dejanskem stanju, na podlagi katerih uveljavlja status vojnega veterana. Navedbe o njenem delovanju v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo so identične dejanskemu stanju, kot ga je že dokazala in je bilo ugotovljeno v pravnomočno zaključenih upravnih postopkih. Tudi vojna obveznost podjetja A. in delovanje delavcev podjetja v času vojaške agresije na Republiko Slovenijo, je že bilo ugotovljeno v predhodnih upravnih postopkih. Prav tako se ni spremenila pravna podlaga, saj se ZVV po izdaji odločb o priznanju statusa vojnega veterana ni spremenil. Glede na zatrjevano dejansko stanje je bila zahteva v predhodnih upravnih postopkih obravnavana po ustreznih določbah ZVV. Po j. točki sedme alinee 2. člena in po d. točki sedme alinee 2. člena se je njeno delovanje obravnavalo po navedenih smernicah. Omenjena pravna podlaga se tako ni spremenila. Glede na to, da se pritožnica sklicuje na v upravnih postopkih drugače rešene zadeve, pa upravni organ druge stopnje še dodaja, da to ne predstavlja niti drugačnega dejanskega stanja, niti drugačne pravne podlage.

Ker je bila zahteva stranke iz procesnih razlogov zavržena, organ prve stopnje tudi ni meritorno odločal o zahtevi pritožnice, torej o njeni upravičenosti do statusa vojnega veterana. Zato upravni organ druge stopnje na vsebinske pritožbene navedbe ni odgovarjal, temveč ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno zaključil, da procesne predpostavke za začetek upravnega postopka niso izpolnjene. 129. člen ZUP je bil tako uporabljen pravilno.

Tožnica se s stališčem upravnega organa, da niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo njene zahteve, ne strinja. Meni, da je upravni organ ravnal v nasprotju z načelom enakosti iz 22. člena Ustave RS. Odločil je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Osebi C.C. je bil namreč priznan status vojnega veterana, pri čemer so bile pri njem podane podobne okoliščine kot pri tožnici. Zato je upravni organ odločil v nasprotju z načelom enakega varstva pravic. Pri odločanju upravni organ ni upošteval dejstva, da je tožnica v svoji vlogi navajala, da zahteva status za obdobje od 26. 6. 1991 do konca vojne v Sloveniji, da je bila v tem obdobju vodja enote za odvoz odpadkov v B. ter da je bila omenjenega dne ob treh zjutraj pozvana v službo, ker je morala priskrbeti za potrebe vojske smetarska vozila za barikade, da je vse dni vojne hodila na barikade, oskrbovala ljudi s hrano in bila na prizorišču spopada takoj, ko je bil njihov delavec ranjen. Upravni organ je tudi kršil načelo zaslišanja stranke, s čimer so bile storjene absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Organ zaradi storjenih kršitev tudi ni preizkusil, na katero pravno podlago se vloga tožnice nanaša. Iz podatkov v spisu pa nedvomno izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri podjetju A. d.o.o., da je bila udeležena pri oboroženih spopadih na križišču ... ceste in ... ceste v B. Iz spisa tudi izhaja, da je Republika Slovenija, Mestni sekretariat za ljudsko obrambo mesta B., poslal Javnemu podjetju A. obvestilo, da se na podlagi smernic Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost z dne 15. 5. 1991 in odredbe Koordinacijske skupine Republike Slovenije o nalogah za izvajanje poglavitnih aktivnosti izvršnih svetov mesta in občin ter njihovih upravnih organov v prihodnjih dneh, z dne 30. 6. 1991 odreja, da morajo podjetja, zavodi in druge organizacije na zahtevo pristojnih organov zagotavljati določeno število tovornih vozil, delovnih strojev in drugih težkih vozil za oblikovanje osnovnih in dodatnih cestnih blokad v mestu, v ožji ter širši okolici B. Tožnica je tudi mnenja, da je bil zaradi nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja napačno interpretiran ZVV. Bila je tudi vključena v organizacijo delovnega procesa dne 29. 6. 1991 in 30. 6. 1991 zaradi izrednih razmer.

Predlaga, da se izpelje dokazni postopek, nato pa izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnici prizna status vojnega veterana in vpiše v evidenco vojnih veteranov. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi) in vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, naj ji sodišče povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana tožnica vložila že 28. 6. 2006. Dne 26. 8. 2009 pa je vložila novo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. V njem je dokazovala in dokazala, da je organizirala vozila, voznike, skrbela za delavce na barikadah in bila po ranitvi sodelavca prisotna na barikadah kot tudi, da je bil status vojnega veterana priznan njenemu podrejenemu sodelavcu. Upravni organ prve stopnje pa je na tej podlagi odločil, da tudi po točki d. sedme alinee 2. člena ZVV, kot tudi po točki j. omenjenega člena, tožnici status vojnega veterana ne pripada. Omenjena odločba je postala pravnomočna dne 7. 10. 2011. Tožnica je dne 28. 12. 2011 pri upravnem organu prve stopnje vložila ponovno zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Tako upravni organ prve kot druge stopnje sta ugotovila, da tožnica z navedbami v novi zahtevi ne navaja nobenih novih dejstev in nobenih sprememb o dejanskem stanju, na podlagi katerega uveljavlja status vojnega veterana. Prav tako se ni spremenila pravna podlaga. ZVV se po izdaji odločbe o priznanju statusa vojnega veterana ni spremenil. Tožničina vloga je bila tako že predhodno obravnavana po dejanskem stanju in ustreznih določbah. Vztraja, da niso izpolnjeni pogoji za ponovno meritorno obravnavanje zahteve na podlagi nove zahteve tožnice. Sodišču predlaga, naj njeno tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Zadevo je sodišče obravnavalo po sodniku posamezniku, na podlagi druge alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča mora upravni organ po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo stranke zavreči, če pri njenem predhodnem preizkusu ugotovi, da je o stvari že bilo pravnomočno odločeno ter da je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Ni torej dovolj, da gre za identičen zahtevek, to je za zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpisa v evidenco vojnih veteranov, pač pa mora biti zahtevek tak, da se opira na različno pravno in dejansko podlago od prejšnje. Kolikor temu ni tako, je mogoče govoriti o tem, da gre dejansko za isto upravno stvar. V postopku na podlagi tožničine vloge z dne 28. 12. 2011 bi moral namreč upravni organ ugotavljati izpolnjevanje pogojev, kot jih je ugotovil že v postopku na podlagi zahteve tožnice z dne 26. 8. 2009, ki jo je pravnomočno zavrnil s svojo odločbo št. 130-1928/2009-26 z dne 12. 9. 2011 in je postala pravnomočna 7. 10. 2011. Zato je zaključek upravnega organa, da je o isti upravni stvari že tekel upravni postopek, ki je že pravnomočno končan, pravilen. Tak zaključek pa narekuje sprejetje odločitve iz prvega odstavka 129. člena ZUP. Omenjena odločitev posledično pomeni, da tožničina zahteva ni (več) dovoljena. Zato se o tožničinih vsebinskih pogojih za uveljavljanje dane zahteve upravnemu organu tudi ni bilo potrebno izreči, čeprav tožnica v tožbi te pogoje ponovno izpostavlja in želi, da se upravni organ do njih opredeli. Za sprejem pravilne odločitve v obravnavani zadevi namreč presojanje omenjenih pogojev ni potrebno.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožničine ugovore. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge upravnih organov sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.