Jedro

Kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice. Razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, in katerih obstoj uveljavlja pritožnik v tem postopku, zato same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje presoji, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v zvezi s predloženimi sodbami evropskih sodišč, ki so ustavile predaje v Republiko Hrvaško. Te presoje ni oprlo na razlog, ki ga navaja pritožnik, temveč je štelo, da gre posamezne primere, ki jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, posamezne prekinitve pa so odvisne od individualnih okoliščin primera. Odločilen pomen je pripisalo tudi okoliščinam, da je v vseh primerih šlo za odločitve nižjih sodišč, da glede položaja prosilcev za mednarodno zaščito, ki bodo vrnjeni v dublinskem postopku, azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), in da je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2330/ 2023/11 (1221-02) z dne 10. 11. 2023 (v nadaljevanju sklep z dne 10. 11. 2023), s katerim je to zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zaradi predaje Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,1 odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločitev je sprejelo v ponovljenem postopku2 na podlagi presoje, da tožnikove trditve o preteklem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, ki se je kot pravni standard uveljavila v sodni praksi ESČP in SEU. Čim je tako, pa tudi ni nastala obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema. Ker je štelo, da gre za dopustne tožbene novote, je dokazno ocenilo tudi informacije o stanju na Hrvaškem, ki sta jih predložili stranki, in odločilo, da ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev o sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da je med osebnim razgovorom pred toženko prišlo do kršitve tožnikove pravice do obveščenosti.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi se sklicuje na informacije iz novejših poročil o ravnanju hrvaške policije in nezakonitih vračanjih čez mejo ("push back") in o onemogočanju dostopa do azila, in pojasnjuje, da gre za dolgoletne prakse, zato je domneva, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951, in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) v primeru predaje Hrvaški izpodbita. Pritožnik vztraja, da upoštevaje resnost in dolgotrajnost očitanih kršitev umetno razlikovanje med policijskim in azilnim postopkom ni dopustno. Navaja, da nima možnosti predložiti neposrednih dokazov o tem, kako so obravnavani vrnjeni prosilci za mednarodno zaščito, saj s Hrvaško nima neposrednega stika, takšna zahteva bi pomenila tudi nesorazmerno dokazno breme. Poleg tega ga toženka ni izrecno poučila o tem, da mora predložiti dokaze o stanju na Hrvaškem, zato se je dokazno breme prevalilo nanjo oziroma se je vzpostavila njena obveznost, da pridobi in upošteva splošno znane informacije s katerimi razpolaga in je seznanjena zaradi drugih postopkov mednarodne zaščite, ki jih vodi. Pritožnik pa lahko izhaja le iz preteklih izkušenj, ki jih je opisal natančno in povsem verodostojno, po svojih najboljših močeh, saj pooblaščenca ni imel, in v obsegu, kot je toženko to zanimalo. Če se je toženki katerikoli vidik njegove izjave zdel premalo konkretiziran, bi ga morala pozvati, naj svoje izjave podrobneje obrazloži, česar pa ni storila. Povsem enako velja za sodišče, ki ga o okoliščinah na Hrvaškem ni podrobneje zasliševalo, temveč se je zadovoljilo s tistim, kar je navedeno v zapisniku o osebnem razgovoru. Po pritožnikovem mnenju imata ravno sodišče in toženka dolžnost, da pred predajo prosilcev poskrbita za ustrezno zagotovilo oziroma nujne in primerne ukrepe, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki pa je v obravnavnem primeru nista izpolnila. Pritožnik nasprotuje tudi presoji sodišča, ki jo je opravilo v zvezi s predloženimi aktualnimi sodbami evropskih sodišč, ki so ustavile predaje v Republiko Hrvaško. Če sodišču niso bila znana poročila, na katera so tuja sodišča oprla svojo odločitev, to ni razlog za zavrnitev tega dokaza, temveč bi moralo te podatke samo raziskati ali tožnika pozvati, naj se v zvezi s tem izjasni. Pritožnik še navaja, da je nasprotoval uporabi posameznih izsekov iz poročila AIDA, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, in zahteval, da toženka predloži prevode celotnega poročila, ne le selektivno izbrane izseke, a sodišče o njegovem predlogu ni odločilo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo pritožbenih navedb v obravnavani zadevi je nasprotovanje stališču sodišča, da so pri presoji zakonitosti sklepa o predaji pravno odločilne samo tiste tožnikove navedbe, ki se nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev, ne pa tudi navedbe o siceršnjih nedopustnih ravnanjih hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito. Pritožbene navedbe, s katerimi izraža zgolj nestrinjanje s tem stališčem, pa ne zadoščajo za uspeh s pritožbo.

6. Kot je pritožniku pravilno in skladno z napotki Vrhovnega sodišča pojasnilo sodišče prve stopnje, njegov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni mogoče sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške.

7. S položajem prosilca za mednarodno zaščito, v katerem se bo, kar med strankama ni sporno, pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka znašel, je definiran tudi okvir, znotraj katerega potekata ugotavljanje in presoja zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti. Povedano drugače: kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ravno na tem stališču, ki ga je Vrhovno sodišče že večkrat potrdilo,3 pa temelji izpodbijana sodba. Pritožnikovo vztrajanje na stališču, da zaradi ravnanj hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi", obstaja ovira za njegovo predajo Hrvaški, zato ne more imeti uspeha in je tudi v izrecnem nasprotju s stališčem Sodišča EU, ki je v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 v 64. točki obrazložitve odločilo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice. Razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, in katerih obstoj uveljavlja pritožnik v tem postopku, zato same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, njihov morebiten obstoj pa tudi ne more pomeniti takih posrednih okoliščin, kot jih omenja SEU v 72. in 74. točki obrazložitve navedene sodbe, ki bi lahko imele vpliv na odločitev v tej zadevi. Na drugačno stališče tudi ne more vplivati pritožbena trditev, da strogo ločevanje med policijskim in azilnim postopkom ni dopustno. Z njo namreč ne uveljavlja nobenega pravnega argumenta, temveč izraža le nestrinjanje s prej navedenim stališčem.

8. Po presoji sodišča prve stopnje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, oziroma drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ne izkazujejo niti njegove navedbe o ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev, ki jih je podrobno dokazno ocenilo v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Pri tem iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče in toženka štela, da so tožnikove navedbe pomanjkljive ali premalo konkretizirane, temveč da po vsebinski plati ne dosegajo stopnje intenzivnosti, da bi lahko bile relevantne z vidika 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Tej presoji pritožnik konkretizirano ne nasprotuje.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje presoji, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v zvezi s predloženimi sodbami evropskih sodišč, ki so ustavile predaje v Republiko Hrvaško. Te presoje ni oprlo na razlog, ki ga navaja pritožnik, temveč je štelo, da gre posamezne primere, ki jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, posamezne prekinitve pa so odvisne od individualnih okoliščin primera. Odločilen pomen je pripisalo tudi okoliščinam, da je v vseh primerih šlo za odločitve nižjih sodišč, da glede položaja prosilcev za mednarodno zaščito, ki bodo vrnjeni v dublinskem postopku, azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), in da je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite (44. in 45. točka obrazložitve). Take dokazne ocene pa ni mogoče omajati s sklicevanjem na razloge, ki jih izpodbijana sodba ne vsebuje, niti s ponavljanjem vsebine teh sodnih odločitev.

11. Povsem posplošeno je tudi pritožbeno nasprotovanje stališču sodišča, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran in je imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje ter se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih in da je toženka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost (39. točka obrazložitve).

12. Pritožbeni ugovori, s katerimi pritožnik uveljavlja dokazno stisko v upravnem postopku, so neutemeljeni tudi zato, ker je sodišče prve stopnje naknadno predložena poročila (priloge A3-A5) obravnavalo kot dovoljeno tožbeno novoto in jih kot dokaz izvedlo. Že ta okoliščina sama po sebi negira pritožbeno trditev, da se je sodišče pri svoji presoji oprlo zgolj na zapisnik o osebnem razgovoru. Poleg tega je sodišče prve stopnje 5. 12. 2023 izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je zaslišalo tožnika v zvezi z očitanimi pomanjkljivostmi v hrvaškem azilnem sistemu. Narok je izvedlo tudi v ponovljenem postopku, 10. 4. 2024, kjer je bil prebran zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 5. 12. 2023. Opustitev dokaza z zaslišanjem stranke sicer lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka, vendar mora stranka kršitev grajati takoj, ko zanjo izve (286.b člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker sta bila tako tožnik, kot njegova pooblaščenka na naroku 10. 4. 2024 osebno prisotna, a te kršitve, kot je razvidno iz zapisnika naroka, nista uveljavljala, sta s pritožbeno grajo, da pritožnik o teh okoliščinah ni bil (ponovno) zaslišan, prekludirana.

13. Podana tudi ni očitana absolutno bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik smiselno uveljavlja z zatrjevanjem, da sodišče ni odločilo o njegovem dokaznem predlogu, da toženki naloži, da dostavi poročilo AIDA v celoti. Ta dokazni predlog je bil podan v tožnikovi prvi pripravljalni vlogi, ki jo je vložil na naroku dne 5. 12. 2023. Že takrat je tožnik v zvezi s tem navajal samo, da je treba poročila, ki jih je predložila toženka, brati skupaj z besedilom, ki je predstavljeno v Komentarju na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško z dne 22. 9. 2023 (priloga A4). S tem je očitno štel, da si lahko sodišče celostno sliko stanja na Hrvaškem ustvari z branjem vseh prilog oziroma z izvedbo teh dokazov, kar je tudi storilo (44. točka obrazložitve in nasl.). Poleg tega zatrjevane kršitve v ponovljenem postopku ni uveljavljal, zato je tudi s tem ugovorom prekludiran.

14. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Prvič je odločilo s sodbo (in sklepom) I U 1712/2023 z dne 5. 12. 2023, ki jo je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. 3 Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča VSRS I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023. Na navedeno sodno prakso se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.