Jedro

Po prvem odst. 9. čl. ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka tožbo spremenila 27.8.1997, zato bi bilo treba takso za razširitev tožbe plačati v letu 1997. Pravica zahtevati plačilo sodne takse je tako zastarala 31.12.1999. Na takšno odločitev dejstvo, da je taksni zavezanec tuja fizična oseba, ne more vplivati. Določilo 28. čl. ZST predvideva le poseben način izterjave sodnih taks, če ima taksni zavezanec prebivališče ali sedež v tujini, ne spreminja pa teka relativnega zastaralnega roka iz prvega odst. 9. čl. ZST.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na odmero takse za razširitev tožbe v višini 270.000,00 SIT. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odmerilo takso tožeči stranki: za razširitev tožbe v višini 270.000,00 SIT, za sodbo 270.000,00 SIT in za pritožbo 270.000,00 SIT in ji naložilo, da mora skupni dolgovani znesek plačati na žiro račun Okrožnega sodišča v Novem mestu. Proti sklepu se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku ne odmeri sodna taksa oziroma le-ta zmanjša ali pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bila razširitev tožbe vložena 27.8.1997, zato je taksna obveznost zastarala 27.8.1999. Tudi če bi zastaralni rok res tekel od 1.1.1998, dvoletni rok ne bi potekel šele po treh letih to je 31.12.2000, temveč eno leto prej. Podrejeni ugovor glede takse za razširitev tožbe pa se nanaša na višino odmerjene takse, saj je od maksimalne takse treba odšteti takso za tožbo in le-to valorizirati. Dveletni rok za izterjavo takse za sodbo je potekel dne 26.11.2000. Prav tako bo dne 22.1.2001 zastarala taksa za pritožbo. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane odločbe ugotovilo, da je izterjava taksne obveznosti za razširitev tožbe zastarala. Zakon o sodnih taksah (ZST) v prvem odst. 9. člena določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka tožbo razširila 27.8.1997. Ker je tedaj nastala taksna obveznost (prvi odst. 4. čl. ZST), bi bilo treba takso za razširitev tožbe plačati v letu 1997. Pravica izterjati takso po določbi prvega odst. 9. čl. ZST je zastarala 31.12.1999. Prvo uradno dejanje sodišča, katerega namen je bil izterjati takso, je bila odredba z dne dne 6.10.2000 (list. št. 178), zato ni prišlo do pretrganja zastaranja v smislu drugega odst. 9. čl. ZST. Ker je relativni zastaralni rok potekel še pred dejanjem sodišča v smislu drugega odst. 9. čl. ZST, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep glede sodne takse za razširitev tožbe (270.000,00 SIT) razveljavilo (3. tč. 365. čl. ZPP). Ob tem je zaradi jasnosti še dodati, da takšnega zaključka ne more spremeniti dejstvo, da je tožeča stranka tuja fizična oseba. Res je, da ZST v 28. členu določa poseben način izterjave sodnih taks, če ima taksni zavezanec prebivališče ali sedež v tujini, vendar pa to specialno pravilo ne more vplivati na pravico zahtevati plačilo sodne takse oziroma tek relativnega zastaralnega roka iz prvega odst. 9. čl. ZST. Neutemeljeno pa tožeča stranka ugovarja zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilne izterjave takse za sodbo in pritožbo. Taksna obveznost za sodbo z dne 26.11.1998 je v skladu z 2. tč. drugega odst. 4. čl. ZST nastala 26.11.1998. V skladu s prvim odst. 9. čl. ZST bi pravica zahtevati plačilo sodne takse za sodbo zastarala 31.12.2000, vendar pa je bilo zastaranje v skladu z drugim odst. istega člena prekinjeno, ko je sodišče prve stopnje dne 6.10.2000 odredilo, naj se tožeči stranki pošlje opomin za plačilo sodne takse za sodbo. Enako odredbo je izdalo tudi v zvezi s sodno takso za pritožbo z dne 22.11.1999, zato vse povedano velja tudi za to procesno dejanje tožeče stranke. Ker je izpodbijani sklep v tem delu pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).