Jedro

Tožnica je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve temeljila na trditvi o neupravičenosti izplačil v določenem obdobju - uporabila je torej pravni pojem, ki je v vsakdanjem življenju pogosto uporabljen in ga je zato šteti kot dejansko trditev. Ne glede na to, da ga je treba šteti kot dejansko trditev, je stališče, da je bila ob toženčevem nasprotovanju trditev o neupravičenosti dolžna natančneje utemeljiti, za kakšna izplačila je šlo in katera dejstva utemeljujejo to trditev, skladno s pravili procesnega prava o trditvenem in dokaznem bremenu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 2.223.981 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 1999, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da sama nosi stroške svoje pritožbe. Toženčevi pritožbi je ugodilo ter v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o toženčevih stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da toženec ni prerekal zahtevka iz naslova neupravičeno zaračunanih potnih stroškov, in zavzelo stališče, da je bila tožnica tista, ki je bila dolžna zatrjevati in dokazati neupravičenost posameznih izplačil. 3. Tožnica v reviziji uveljavlja "vse revizijske razloge". Ker toženec ni oporekal obstoju terjatve in ker so se njegovi ugovori nanašali le na cesijsko pogodbo, bi moralo sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) to dejstvo šteti za priznano. Stališče sodišča druge stopnje, da je toženec v odgovoru na tožbo zanikal trditve o neupravičenosti stroškov za poslovna potovanja, pomeni kršitev iz dveh razlogov: tako razumevanje ne izhaja iz prvostopenjske sodbe in je tako sodišče druge stopnje dodalo nov razlog, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Poleg tega je navedbo toženca mogoče razumeti tudi drugače in vsekakor ne gre za obrazloženo izjavo o navedbah nasprotne stranke. Toženec bi se moral obrazloženo opredeliti do očitka neupravičenosti izplačila stroškov. Sama ni nikoli zanikala, da toženec v spornem obdobju ni bil direktor družbe K. d.o.o., vendar pa je trdila, da je sporne denarne zneske uporabil neupravičeno, torej da toženec kot direktor ni smel kršiti pozitivne zakonodaje in izkazovati stroškov, ki jih bodisi ni imel, bodisi jih je opravil za lastne potrebe in ne za potrebe poslovanja družbe. Ker toženec ni izjavil, da so bili potni nalogi in izplačila upravičeni, niti ni pojasnil, zakaj so bili upravičeni, je tožnica utemeljeno štela, da tega dejstva ne prereka. Sama je namreč jasno trdila, da si je toženec kot direktor neupravičeno prikazal in izplačal potne stroške, da so bili neupravičeni zato, ker njegova družba z družbo, h kateri naj bi hodil na sestanke, sploh ni več poslovala, in da so bila neutemeljena vsa izplačila iz priloženega seznama. Nikoli ni trdila, da so bila neupravičena samo tista izplačila, ki so bila opravljena po prekinitvi sodelovanja z družbo P. GmbH, ampak je trdila, da so bili neupravičeno izplačani vsi potni stroški, navedeni v priloženem seznamu; tisti stroški, ki jih je toženec upravičeno trpel pred prekinitvijo sodelovanja, sploh niso bili predmet pravde. Stališče sodišča druge stopnje, da toženčevih navedb ni mogoče razumeti drugače kot prerekanje njenih trditev o neupravičenosti stroškov, jo je prikrajšalo za pravico do izjave. Ob navedenem se v celoti sklicuje na navedbe v pritožbi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP), revidentkino sklicevanje na pritožbene navedbe ne more privesti do presoje o utemeljenosti teh navedb v revizijskem postopku.

7. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi dela zahtevka se nanaša na plačilo zneska nakazila Športnemu društvu K. v višini 145.000 SIT in na plačilo (dela) zneska, izplačanega do 31. 3. 1999 (v višini 1.992.825,60 SIT).(1) Glede prvega zneska sta sodišči zavzeli stališče, da tožnica ni izkazala, da bi bil sporni znesek nakazan društvu K. za toženčev najem čarterske jadrnice. Ta odločitev v reviziji ni izpodbijana.

8. Glede drugega zneska je sodišče prve stopnje navedlo, da je družba K. d.o.o. do 31. 3. 1999 še poslovala z družbo P. GmbH in da so zato izplačila potnih stroškov za poslovne sestanke s to družbo upravičena, zahtevek pa v delu, v katerem se nanaša na ta izplačila, neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene navedbe, da toženec ni oporekal navedenemu delu zahtevka. Zavzelo je stališče, da toženčevega odgovora na tožbo ni mogoče razumeti drugače kot zanikanje neupravičenosti stroškov za poslovna potovanja in da je bila tožnica tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, katera potovanja so bila na obračunu in zakaj so bila nepotrebna. Šele potem bi se bil lahko toženec izjavil o posameznih stroških.

9. Z opisanim stališčem ni bila kršena tožničina pravica do izjave, niti ni bil dodan nov razlog za zavrnitev zahtevka, kar bi – sledeč revizijskim navedbam – predstavljalo absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče prve stopnje je sporni del zahtevka zavrnilo iz razloga, ker tožnica ni dokazala neupravičenosti izplačila. Sodišče druge stopnje je temu stališču pritrdilo ter – kot odgovor na pritožbene navedbe – dodalo, da tožnica ni zadostila niti trditvenemu bremenu in da bi njeno stališče, po katerem je bil v dani situaciji toženec tisti, ki je bil dolžan izpodbiti trditve o neupravičenosti izplačil, pomenilo nepravilno uporabo pravil ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu. Navedeno stališče je pravilno.

10. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožnica je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve temeljila na trditvi o neupravičenosti izplačil v določenem obdobju. Uporabila je torej pravni pojem, ki je v vsakdanjem življenju pogosto uporabljen in ga je zato šteti kot dejansko trditev. Ne glede na to je v tolikšni meri nekonkretiziran, da je bila tožnica že ob toženčevem nasprotovanju trditvi o neupravičenosti izplačil dolžna natančneje utemeljiti, za kakšna izplačila je šlo in katera dejstva utemeljujejo trditev o njihovi neupravičenosti.(2) Stališče izpodbijane odločbe je po navedenem skladno z določbami ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.

11. Ker tožnica ne trdi, da sodišče ne bi obravnavalo celotnega trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga je predložila, niti ni razvidno, da ob ustrezni procesni skrbnosti tega gradiva ne bi mogla (pravočasno) dopolniti, je tudi očitek o kršitvi pravice do izjave neutemeljen.

12. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o tožničinih stroških postopka je vsebovana v odločitvi o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da znesek upravičenih izplačil do 31. 3. 1999 znaša 2.223.981 SIT, razlika v višini 1.992.825,60 SIT pa ni izkazana, nato pa ugodilo zahtevku v višini 2.223.981 SIT. Ker je sodba v delu, v katerem se nanaša na ta znesek, razveljavljena, se v reviziji v presojo odločitve o utemeljenosti zahtevka v višini razlike med obema zneskoma ni treba spuščati.

Op. št. (2): Prim. Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, št. 7/2009.