Jedro

Z nastankom razlogov iz 1. odst. 137. člena ZOR je za toženo stranko ugasnila obveznost vrniti prejeta denarna sredstva, nastala pa je obveznost vrnitve pridobljenega po pravilih o neupravičeni pridobitvi, to je vrednost, ki predstavlja povečanje njenega premoženja na podlagi podlage, ki je kasneje odpadla.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba (prvi odstavek izreka) delno spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen"; v ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z sodbo z dne 16.1.1996 po temelju ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo tolarske protivrednosti 154.285,00 DEM z obrestmi (prvi odstavek izreka). Prav tako je po temelju ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku za plačilo 8.000.000,00 SIT z obrestmi (drugi odstavek izreka) in odločitev o stroških postopka pridržalo za poznejšo odločbo (tretji odstavek izreka). Proti tej sodbi sta vložili pritožbi obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh strank enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Cpg ...z dne .... Obema pritožbama je ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je oba tožbena zahtevka v celoti zavrnilo. Zoper to sodbo sta obe pravdni stranki vložili revizijo. Revizijo tožene stranke je revizijsko sodišče zavrnilo. Reviziji tožeče stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v 2. in 3. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje tako ponovno odloča o pritožbi tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje, s katero je le-to odločilo, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo tolarske protivrednosti 154.285,00 DEM po temelju ugodi. Tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba je deloma utemeljena. V tem pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje uporabilo določila ZPP/97, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novega ZPP (glej 1. odst. 498. člena ZPP/99). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je kreditno razmerje del kooperacijskega razmerja sklenjenega med pravdnima strankama. Takemu stališču je pritrdilo tudi revizijsko sodišče v svoji revizijski odločbi. Sodišče druge stopnje pri ponovnem odločanju o pritožbi tožene stranke vztraja tudi pri nadaljnjih svojih ugotovitvah, ki jih je podalo v sodbi z dne 12.11.1997 v zvezi z razlogi za neizpolnitev kooperacijske pogodbe in ponovno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kakšne so bile obveznosti pogodbenih strank iz sestavljenega pogodbenega razmerja. Na podlagi teh ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je prišlo do prenehanja poslovnega razmerja pravdnih strank zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti zaradi dogodka, za katerega nobena stranka ne odgovarja (137. člen ZOR). Na podlagi tega je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo glede tožbenega zahtevkam tožeče stranke, da je tožeča stranka na podlagi določila 210. člena ZOR v zvezi s 137. členom ZOR upravičena oziroma tožena stranka zavezana do vrnitve danega kredita oziroma denarnih sredstev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer pravilno zaključilo, da je s prenehanjem poslovnega razmerja nastala za toženo stranko obveznost, da tisto, kar je že prejela od tožeče stranke na podlagi pogodbe, tej vrne, kot to določajo pravila o vrnitvi neupravičeno pridobljenega (2. odst. 137. člena ZOR). Zmotno pa je zaključilo, da je po tej podlagi tožeča stranka upravičena do vrnitve kredita oziroma tožena stranka zavezana vrniti prejeti denarni znesek. Ta obveznost tožene stranke je ugasnila z nastankom razlogov iz 1. odst. 137. člena ZOR. Z ugasnitvijo obveznosti vrnitve kredita oziroma prejetega zneska je za toženo stranko nastala obveznost vrniti tožeči stranki tisto, kar je od nje prejela po pravilih o neupravičeni pridobitvi (210. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je to pravilo tudi uporabilo, vendar napačno. Ob pravilni uporabi teh pravil je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki vrednost, ki predstavlja povečanje njenega premoženja na pravni podlagi, ki je pozneje odpadla (4. odst. 210. člena ZOR). Merilo za ugotovitev povečanja premoženja tožene stranke pa je v konkretnem primeru tržna vrednost stroja, katerega je tožena stranka nabavila z nakazanimi denarnimi sredstvi. Tako stališče je zavzelo tudi revizijsko sodišče. Iz navedenega izhaja, da materialnopravna podlaga, ki opravičuje zahtevek (denarni) tožeče stranke, obstoji. Odprto je le še vprašanje višine oziroma zneska tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zapisalo, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke po temelju ugodilo in da bo o višini zahtevka odločilo po pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Gre torej za vmesno sodbo po 1. odst. 330. člena ZPP. Odločitev sodišča, da je materialnopravna podlaga za denarni zahtevek tožeče stranke podana, je iz razlogov, ki so bili navedeni zgoraj, pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo. Pri vmesni sodbi sodišče z obravnavanjem o znesku tožbenega zahtevka počaka, dokler vmesna sodba ne postane pravnomočna (2. odst. 330. člena ZPP). To zakonito določilo pa pove, da v izreku vmesne sodbe sodišče ne more povzeti zneska tožbenega zahtevka, ker tak izrek lahko v nadaljnjem postopku povzroča nejasnosti in tudi zato, ker je odločitev o znesku stvar končne in ne vmesne sodbe. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka na podlagi 4. točke 373. člena ZPP delno spremenilo tako, da je izrek izpodbijane sodbe oblikovalo tako, kot je določeno v 1. odst. 330. člena ZPP. O višini tožbenega zahtevka bo tako odločeno s končno odločbo. Revizijsko sodišče je razveljavilo tudi 3. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje opr. št. Cpg ... z dne ... in tudi v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je v novem postopku odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke zoper vmesno sodbo pridrži za končno odločbo o tožbenem zahtevku (1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke po nasprotni tožbi s sodbo ugodilo in spremenilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje v končno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrnilo. Zato mora na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP s to sodbo odločiti še o vseh stroških postopka v zvezi z nasprotno tožbo, glede na to, da je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka razveljavilo. Tožena stranka po nasprotni tožbi je z nasprotnim tožbenim zahtevkom propadla, zato mora nositi sama svoje stroške v zvezi z nasprotno tožbo in bi morala povrniti toženi stranki po nasprotni tožbi pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Tožena stranka je nasprotno tožbo vložila dne 12.4.1994. Iz stroškovnika tožene stranke po nasprotni tožbi oziroma tožeče stranke (na list. št. 97) izhaja, da tožena stranka po nasprotni tožbi povrnitve pravdnih stroškov v zvezi z nasprotno tožbo ni uveljavljala in tudi v pritožbi zoper sodbo po nasprotni tožbi ni zahtevala povrnitve pritožbenih stroškov. Zato je izrek o pravdnih stroških tožene stranke po nasprotni tožbi odpadel.