Jedro

Tožena stranka ni navedla vseh dejstev, dokazov in razlogov, ki so podlaga za odločitev, saj tožnikove vloge ni ocenjevala v smislu izvedenega javnega razpisa, iz obrazložitve pa tudi ni razvidno, katera dejstva so bila odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklepa Urada Vlade RS za narodnosti št. 41004-6/2010-UN/20 z dne 25. 1. 2011 in št. 41004-6/2010-UN/28 z dne 18. 2. 2011 se odpravita in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, ki je bil izdan na podlagi 227. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik), je bila zavrnjena vloga tožnika na Javni razpis „Finančna podpora lokalnim radijskim oddajam za Rome v letu 2011 – (JR-LROR2011) “(točka 1. izreka), pritožba ne zadrži podpisa pogodbe z izbranimi vlagatelji, stroški v postopku niso nastali (točki 2. in 3. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je Urad Vlade RS za narodnosti objavil navedeni javni razpis, katerega predmet je finančna podpora lokalnim radijskim oddajam za Rome, ki si prizadevajo za uravnoteženo prikazovanje romske tematike iz različnih zornih kotov (z vidika Romov, večinskega prebivalstva, državnih organizacij, države, lokalnih skupnosti, mednarodne javnosti, strokovne javnosti) za utrjevanje in ohranjanje narodne jezikovne ter kulturne identitete Romov, za vključevanje Romov v pripravo in predvajanje oddaj ter stremijo k vplivanju na večinsko prebivalstvo v smislu (večje) tolerantnosti do Romov in njihovih vrednot ter vzpodbujajo Rome k spoštovanju vrednot večinskega prebivalstva. Javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 102/10, v nadaljevanju javni razpis) in razpisan v skladu z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZM) in Pravilnikom. Strokovna komisija je ugotovila, da je tožnik pravočasno oddal formalno popolno vlogo, vendar ne izpolnjuje vseh razpisnih pogojev, in sicer iz druge alineje 6. točke - da pripravlja in predvaja lokalno radijsko ali televizijsko oddajo za Rome najmanj enkrat mesečno brez ponovitev. Iz vloge izhaja, da oddaja ni namenjena Romom, pač pa gre za serije oddaj „...“, katerih osnovni namen je izobraževati o romski skupnosti prav ne-Rome, saj naj bi Romi po navedbah tožnika imeli svojo radijsko postajo, določena pozornost pa naj bi jim bila posvečena tudi v programu nacionalne televizije.

2. Po pritožbi tožnika je isti organ pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da iz vloge tožnika izhaja, da prijavljene oddaje dejansko le v manjšem obsegu podpirajo cilje javnega razpisa (predvsem 1. in 4.) ter da predmet javnega razpisa ni finančna podpora lokalnim radijskim postajam, ki delujejo izrecno za Rome, ter da merila ne morejo biti predmet pritožbe. Neupoštevanje določil nacionalnega programa za Rome v RS 2010-2015, kar tožnik očita, je brezpredmetno za obravnavani javni razpis.

3. Tožnik v tožbi navaja napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabo materialnega prava in se ne strinja, da oddaja ni namenjena Romom ter gre za napačno obrazložitev tožene stranke. Tožnik predlaga odpravo obeh sklepov, ki jima očita, da iz konteksta vsebine prijave izvzemata eno od navedb tožnika, ki se nanašajo večinsko prebivalstvo (ne-Rome) ter da nista preučila in upoštevala ciljev javnega razpisa, ki se nanje sklicuje in jih citira (2. točka javnega razpisa), ki določajo le smer za pripravo in predvajanje oddaj, za katere je tožnik v vlogi izrecno večkrat navedel, da jih izpolnjuje. Razumevanje druge alineje 6. točke javnega razpisa na način kot ga razume tožena stranka je v nasprotju z cilji javnega razpisa (2. točka), posebej s prvo alinejo, ki izrecno napotuje na vidike večinskega prebivalstva, državnih organizacij, države, lokalne skupnosti, mednarodne javnosti in strokovne javnosti, ter drugo alinejo, ki zasleduje cilj utrjevanja in ohranjanja narodne, jezikovne ter kulturne identitete Romov, kar ni le v domeni Romov ter tudi četrto alinejo, ki določa cilj vplivanja na večinsko prebivalstvo v smislu večje tolerantnosti do Romov, njihovih vrednot ter vzpodbujanja Romov k spoštovanju vrednot večinskega prebivalstva. Če bi bil namen javnega razpisa priprava in izvedba oddaj le za Rome, bi predmetni cilji ne bi bili potrebni. Opozarja na nacionalni program ukrepov za Rome Vlade RS za obdobje 2010-2015 ter potrebo k večji integraciji v okolje večinskega prebivalstva. V vlogi je poudarjeno, da je primarni cilj serije oddaj ... ozaveščanje in informiranje večinskega prebivalstva o manjšinah, živečih na teritoriju RS, predvsem o romski skupnosti. Tožeča stranka je obširno in odkrito pojasnila kako v oddajah brez najmanjšega dvoma že več let izpolnjuje temeljne cilje javnega razpisa in jih je pripravljen izpolnjevati tudi v prihodnje, ter z njimi zagotavljati uravnoteženo prikazovanje romske tematike z različnih zornih kotov. Oddaje, ki jih tožeča stranka izvaja, so strokovno uveljavljene pri romskem in ne-romskem večinskem prebivalstvu, kar izhaja iz številnih neodvisnih mnenj, ki jih je tožeča stranka priložila vlogi. Sodišču predlaga odpravo obeh odločitev in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja da že ime javnega razpisa „Finančna podpora lokalnim radijskim oddajam za Rome v letu 2011“ določa predmet in da iz tožnikove vloge izhaja, da prijavlja serijo oddaj .... Gre za serije oddaj, katerih osnovni namen je izobraževati o romski skupnosti nerome, kar je v neskladju s cilji in pogoji javnega razpisa. Upravičeno je sofinanciranje le oddaj z romsko tematiko, ne pa tudi s tematiko drugih manjšin v Sloveniji. Predvideva, da bo zato le ena tretjina oddaje pripadala Romom. Ugotovljeno je neizpolnjevanje predmeta javnega razpisa, zato do ocenjevanja vloge sploh ni prišlo. Mešane oddaje za več različnih narodnih skupnosti niso predmet javnega razpisa. Javni razpis ni v nasprotju z ZM, merila so jasna. Tožnikova vloga ne izpolnjuje pogojev oz. predmeta javnega razpisa, zato do ocenjevanja ciljev (točkovanja) sploh ni moglo priti. Nacionalni program ukrepov za Rome Vlade RS za obdobje 2010-2015 Urad Vlade RS za narodnosti dosledno implementira. Drugostopenjski organ ne razširja razlogov, razširi obrazložitev v smeri pojasnjevanja. Ponovno poudarja, da predmet javnega razpisa niso bile oddaje o manjšinah v Sloveniji, pač pa lokalne radijske oddaje za Rome. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno ali tožnikov projekt … - serija radijskih romskih oddaj, ki ga je prijavil na javni razpis “Finančna podpora lokalnim radijskim oddajam za Rome v letu 2011“ izpolnjuje predmet javnega razpisa. Sporno je zlasti, da tožena stranka ni pristopila k ocenjevanju tožnikove vloge temveč da jo je potem, ko je izpolnjevala vloga formalne pogoje za vsebinsko obravnavo, zavrnila, iz razloga, da že prijavljeni projekt ne ustreza predmetu javnega razpisa in vloge sploh ni vsebinsko obravnavala. V zadevi namreč ni sporno, da tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve ves čas navaja besedilo javnega razpisa kot predmet ter se sklicuje na objavljene cilje javnega razpisa, pri tem pa tožnikove vloge sploh ne oceni celostno na način, kot to določa Pravilnik. Sodišče se ne strinja s stališčem, ki ga ves čas poudarja tožena stranka, da je izkazano, da tožnik ne izpolnjuje pogoja javnega razpisa, saj tožena stranka vloge sploh ni ocenjevala, temveč jo je očitno zavrnila že samo zaradi po njenem napačnega predmeta projekta, kar pa sodišče ne more preizkusiti. Zato ni moč slediti stališču tožene stranke, da je dana zakonska podlaga za zavrnitev vloge.

7. Tako kot predvideva Pravilnik, ki se nanj v javnem razpisu tožena stranka sklicuje, enako izhaja iz javnega razpisa, kjer je predvideno, da bo strokovna komisija obravnavala pravočasne in popolne vloge, ter bo pričela z ocenjevanjem takšnih vlog. Tožena stranka se pravilno sklicuje na določbe Pravilnika (222. in 225. člen), o odpiranju vlog, vodenju zapisnika, strokovnem pregledu popolnih vlog ipd., ki pa jih sama ni upoštevala v obravnavanem primeru. Po 225. členu Pravilnika strokovna komisija popolne vloge oceni na podlagi pogojev in meril, ki so navedeni v javnem razpisu oz. razpisni dokumentaciji, o čemer mora voditi zapisnik. Na podlagi ocene vlog strokovna komisija pripravi predlog prejemnikov sredstev, ki ga podpišejo predsednik in člani strokovne komisije (drugi odstavek), ki se predloži predstojniku za sprejete odločitve o dodelitvi sredstev (tretji odstavek). Pravilniku ne daje pooblastilo toženi stranki oz. strokovni komisiji za zavrnitev vloge brez vsebinske preizkušnje prijavljenega projekta oz. ocenjevanja, kolikor je vloga popolna in ima vse priloge, tako kot v obravnavanem primeru zmotno meni tožena stranka, ko navaja, da tožnik ne izpolnjuje vseh razpisnih pogojev, brez da bi vlogo vsebinsko po razpisanih merilih obravnavala. Zato sodišče takšne odločitve sploh ne more preizkusiti.

8. Po povedanem za takšno postopanje tožene stranke ni podlage niti v Pravilniku, niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), glede na to, da gre v obravnavani zadevi za upravno stvar, takšne podlage pa tudi ni v javnem razpisu. Zato je po mnenju sodišča obravnavani sklep nezakonit, saj ga ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka ni preizkušala in ocenjevala tožnikove vloge kot celote, temveč očitno le po imenu projekta, za takšno (delno) postopanje tožena stranka nima pravne podlage. Po mnenju sodišča je tožena stranka dolžna pri odločitvi o tožnikovem projektu uporabiti vsa razpisana merila in vlogo tožnika oceniti ter jo ovrednotiti s točkami v ocenjevalnih listih ter šele na podlagi doseženega števila točk ob upoštevanju razpisnih meril, ciljev in pogojev sofinanciranja odločiti o višini sredstev, kot izhaja tudi iz besedila javnega razpisa. Po mnenju sodišča je projekt tožnika, glede na nesporno dejstvo, da izpolnjuje vse formalne pogoje, treba razvrstiti glede na število doseženih točk, preko katerih se projekt točkuje tako glede ciljev kot predmeta javnega razpisa.

9. V obravnavanem primeru je oba sklepa podpisala ista oseba, direktor Urada Vlade RS za narodnosti. Pritožbeni postopek je po 231. členu Pravilnika možen, če je odločal na prvi stopnji organ v sestavi ali ministrstvo oziroma vladna služba, razen če gre za odločanje po ZUP. Po 230. členu ZUP zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji vlada, ni pritožbe, zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, pa je dovoljena pritožba samo takrat, kadar je to z zakonom določeno. Takšen zakon mora določiti tudi kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, sicer o pritožbi odloči Vlada. V primeru, kot je obravnavani, kjer je v obeh primerih odločil predstojnik vladne službe, po mnenju sodišča pomenita oba sklepa odločitev, ki je sprejeta v enostopenjskem postopku in navedeni odločbi sodišče razume kot odločbi, izdani v smislu enovitega postopka. Zato sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za kršitev četrtega odstavka 35. člena niti šeste točke drugega odstavka 237. člena ZUP, po drugi strani pa načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP zahteva, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in organ svoje odločitve ne more opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se izjavijo.

10. Ker po povedanem tožena stranka ni navedla vseh dejstev, dokazov in razlogov, ki so podlaga za odločitev, saj tožnikove vloge ni ocenjevala v smislu izvedenega javnega razpisa ter odločitve sodišče ne more preizkusiti, iz obrazložitve pa tudi ni razvidno, katera dejstva so bila odločilna in kako so vplivala na odločitev o upravičenosti do sofinanciranja, je izpodbijana odločba nezakonita. Zato jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena, v ponoven postopek.

11. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).