Jedro

S tem, ko je tožnik odšel iz Slovenije in se (po lastni izjavi) prostovoljno vključil v takratnih vojnih razmerah v vojno delovanje tujih oboroženih sil na območju BiH, so izkazane takšne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, da je šlo za tožnikovo aktivno služenje v tujih oboroženih silah. Zato bi tožnikov sprejem v državljanstvo RS lahko pomenil nevarnost za obrambo države (8. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1329/96-7 z dne 9.7.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 25.7.1996, s katero tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji z dne 18.12.1992 za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da je pridobitev državljanstva po 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 38/92 in 13/94, ZDRS), to je z naturalizacijo, vezana na več pogojev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, med drugim tudi na pogoj, da sprejem osebe v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka 1. odstavka 10. člena). Tega pogoja pa tožnik, tudi po presoji sodišča, ne izpolnjuje. Iz podatkov predloženih spisov in izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožnik v času od junija do decembra 1992 služil kot prostovoljec v sestavu oboroženih sil Republike Bosne in Hercegovine. Služenje v tujih oboroženih silah pa je takšna okoliščina, ki je lahko podlaga za oceno, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za njeno obrambo. Zaradi tega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita že ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje enega od v zakonu določenih pogojev. Na to odločitev zato ne morejo vplivati ugovori tožnika, da je bilo njegovo delovanje prostovoljno in da zato ni šlo za organizirano obliko odpora, zaradi tega pa tudi ne za aktivno služenje v oboroženih silah tuje države.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da tega, kar je bilo v BIH v drugi polovici leta 1992, ni mogoče subsumirati pod tiste zakonske določbe, zaradi katerih se lahko odreče sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Upravno sodišče Republike Slovenije ni izrecno zavzelo stališča glede ugovorov, da njegovo delovanje ni predstavljalo aktivnega služenja v tujih oboroženih silah. Aktivno služenje v oboroženih silah tuje države pomeni mnogo več, kot se ugotavlja glede tožnikovega delovanja. Ker uredba govori o aktivnem služenju v oboroženih silah tujih držav, ni dovolj govoriti le o sodelovanju v tujih oboroženih silah. V tem je nepravilna uporaba materialnega prava. Odločba tožene stranke in izpodbijana sodba temeljita predvsem na njegovih izjavah. Ker pa gre za občutljivo odločitev z dalekosežnimi osebnimi posledicami, bi bilo potrebno dejansko stanje še dodatno raziskati, predvsem v smeri, kakšno je dejansko bilo tožnikovo delovanje v drugi polovici leta 1992. V ta namen bi bilo možno uporabiti določena dokazna sredstva (priče in podobno). Predlaga sodišču, da pritožbi ugodi, samo spremeni sodbo sodišča prve stopnje, njegovi prošnji ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo upravnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik od julija 1992 do 6.12.1992 odsoten iz Republike Slovenije. Tudi sam tožnik je, kot izhaja iz predloženih spisov, ob priliki zaslišanj 3.6.1993 in 14.5.1996, povedal, da je od junija 1992 služil v sestavu bosanske vojske, decembra 1992 pa je prostovoljno izstopil iz sestava tujih oboroženih sil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tožnikovem primeru ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Ugovor, da tožnik ni aktivno služil v tujih oboroženih silah, pritožbeno sodišče zavrača. S tem ko je tožnik odšel iz Slovenije in se (po lastni izjavi) prostovoljno vključil v takratnih vojnih razmerah v vojno delovanje tujih oboroženih sil na območju BIH, so izkazane takšne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, da je šlo za tožnikovo aktivno služenje v tujih oboroženih silah. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije lahko pomenil nevarnost za obrambo države (8. točka 10. člena ZDRS). Pri tem za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, za kakšno vrsto aktivnega ravnanja je šlo pri tožnikovem služenju v tujih oboroženih silah. Prav tako za odločitev ni pomembno, da je tožena stranka v svoji odločbi uporabila izraze: "sodelovanje v tujih oboroženih silah" namesto: "aktivno služenje" v le-teh. Po presoji pritožbenega sodišča dejanskega stanja, ki temelji na listinah, ki so v predloženih spisih in na tožnikovih lastnih izjavah, ni treba dokazovati še z drugimi dokaznimi sredstvi. Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni.

Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.