Jedro

Ob med pravdnima strankama nespornih dejanskih ugotovitvah, da je bila menica istega delovnega dne in kot to izhaja iz potrdila PP ... o zasegu predmetov (glej prilogo B4 spisa) tudi nalog za unovčitev menice, zasežena v predkazenskem postopku s strani PP ..., tožena stranka ni imela pogojev za unovčitev menice, saj s to ni razpolagala in te zaradi zasega ni mogla unovčiti. Zato pa toženi stranki tudi ni moč očitati kršitve 105. člena Zakona o menici, ki ne določa, da je na podlagi domicilne klavzule potrebno menico unovčiti nemudoma, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, temveč določa, da čakalni dnevi niso dovoljeni. O kakšnih čakalnih dnevih pa v obravnavnem primeru ni bilo govora, saj je bila menica zasežena v istem delovnem dnevu kot je bila predložena na unovčenje in znotraj delovnega časa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj glasi: ″Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati tudi vse njene pravdne stroške za primer zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka 15. dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo,″ se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 1.878,13 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 1.174,78 EUR pritožbenih stroškov v 15. dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke zaradi plačila odškodnine v višini 25.000,00 EUR s pripadki. Zaključilo je, da je tožena stranka tožeči stranki povzročila škodo v vtoževani višini, ker je pred unovčenjem menice, ki jo je na unovčenje predložila tožeča stranka, obvestila izdajatelja menice, družbo H. d.o.o. in s tem poskrbela za zaseg menice s strani Policijske postaje ... ter za neunovčenje menice.

2. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitve sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja, da je terjatev tožeče stranke zastarana in da niso podani elementi odškodninske odgovornosti ter da je zato potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Tožena stranka poudarja, da banka kljub rezervaciji sredstev, menice ni mogla unovčiti in obremeniti računa dolžnika, ker menice v originalu ni imela več, na podlagi kopij pa menice ni možno unovčevati. Pri tem navaja, da ji je S. d.o.o. predložil menico vpoglednico na unovčenje, stekel je standardni postopek preverjanja, pri tem pa so ugotovili, kar je nenavadno, da je trasant in remitent ista oseba. Menica, ki je bila predložena na unovčenje je bila predložena v teku delovnega dne v dopoldanskem času. Omenjena menica je bila nato s strani policije v delovnem času banke, ne pa po preteku delovnega časa, torej v času, ko so bila sredstva rezervirana, menica pa pripravljena na unovčenje, zasežena. Zaradi dejstva, da je bil trasant in remitent ista oseba, kar je bilo objektivno nenavadno in sumljivo, je skrbnost narekovala, da se to preveri, na kar je banka preverjala pri izdajatelju menice, le-ta pa je očitno posumil, da gre za zlorabo pooblastil in zadevo prijavil policiji. Policija je odreagirala in menico zasegla. Banka kot strokovnjak je morala ravnati s skrbnostjo strokovnjaka ne zgolj gospodarstvenika in imela je edino možnost preverjati pri izdajatelju menice kaj in kako je s to menico. Če menica ne bi bila zasežena, bi jo banka istega dne, ker še ni potekel delovni čas, unovčila v breme H. d.o.o. in v korist tožeče stranke S. d.o.o.. Tožena stranka ni ravnala protipravno tako kot to opisuje sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Banka je obvestila izdajatelja menice in preverjala ali je podpisnik menice tisti, ki je upravičen podpisnik ali ne. Še dodatni sum pa je bil zaradi tega, ker kasneje podpisnik ni bil več zakoniti zastopnik. Policija je torej imela znake, ne samo razlogov za sum, imela je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja na podlagi informacije, po zbranih obvestilih pa tudi državno tožilstvo, saj je zahtevalo preiskavo, ki je bila tudi opravljena. Zaradi tega ni moč očitati toženi stranki, da je ravnala protipravno, da ni ravnala skrbno, da ni ravnala skrbno kot specialist oziroma strokovnjak. Če ne bi tako ravnala, bi prišlo do zlorabe in bi bila odškodninsko odgovorna. Tudi sicer se banka ekskulpira odgovornosti za navedeno opravilo v plačilnem prometu v skladu s tedaj veljavnim 24. členom ZPlaP, ki govori o tem, da se izvajalec plačilnega prometa ekskulpira odgovornosti, saj je dejanje policije zunaj njenega poslovanja, takega dejanja policije banka ne more odvrniti in se tem posledicam ne more izogniti. Dolžnost banke je da ravna skrbno. Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da sta imela dolžnik in upnik, torej H. d.o.o. in S. d.o.o. neporavnane račune, saj je H. d.o.o. zavrnil izstavljeno fakturo in tudi napisal dopis S. d.o.o., da zavrača fakturo kot neutemeljeno, hkrati pa je zakoniti zastopnik H. d.o.o., zaslišana priča F., sam podpisal kazensko ovadbo, ki je bila po zasegu menice poslana na policijo. Tožena stranka je listino o zavrniti računa pravočasno vložila v spis, a sodišče listine v spisu ni našlo, ni pa tožene stranke pozvalo, da jo predloži. Tožena stranka je vseskozi ugovarjala, da iz temeljnega pravnega posla ni razvidno, da bi bila tožnica upravičena do vtoževanega zneska. Tožeča stranka svoje terjatve v razmerju do H. d.o.o. v stečajnem postopku tudi ni priglasila. Ker terjatve ni priglasila v stečajnem postopku, te terjatve tožeča stranka ne more uveljavljati proti toženi stranki. Glede pravdnih stroškov tožeče stranke tožena stranka meni, da so odmerjeni neupravičeno in previsoko ne glede na izid postopka. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe po specificiranem stroškovniku.

3. Tožeča stranka je pritožbene navedbe prerekala kot neutemeljene. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Vztrajala je, da je tožbo vložila pravočasno, da je izkazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, da je tožena stranka s svojim samovoljnim ravnanjem povzročila, da do unovčenja menice ni prišlo, da je bila menica popolna in kot takšna primerna za unovčenje in bi jo tožena stranka mogla unovčiti, na podlagi te menice pa bi tožeča stranka prejela sredstva v višini celotnega zneska, ki je bil napisan na menici, to je 25.000,00 EUR. Do unovčitve menice ni prišlo izključno zaradi obvestila tožene stranke, zaradi navedenega je bila menica zasežena. Vložitev kazenske ovadbe je bila zgolj formalizem, ki je služil za dosego cilja. Da je bila kazenskega ovadba neutemeljena pa je bilo jasno že ob vložitvi zaradi česar je bila kasneje tudi zavržena. Tožeča stranka je prerekala navedbe tožene stranke, da je šlo v predmetni zadevi za nenavaden in neobičajen primer, saj naj bi bila trasant in remitent ista oseba ter vztrajala pri tem, da je menica abstraktni vrednosti papir zaradi česar pravni (temelji) posel na podlagi katerega je bila izdana, ni relevanten. Ugovori iz tega naslova pa niso dopustni niti relevantni. Tudi v kolikor bi navedbe tožene stranke držale, bi slednja navedeno morala ugovarjati takoj, česar pa ni storila in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožena stranka ne uveljavlja odškodninskega zahtevka zoper družbo H. d.o.o., temveč odškodninski zahtevek zoper toženo stranko. Prav tako je vztrajala, da so vsi odmerjeni stroški v sodbi odmerjeni pravilno.

4. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E. Zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila ZPP veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožeča stranka je s tožbo zoper toženo stranko uveljavljala plačilo škode. Zatrjevala je, da ji je družba H. d.o.o. v zavarovanje terjatev izročila menico, katero je tožeča stranka nato želela unovčiti pri toženi stranki. Tožena stranka menice ni unovčila temveč je brez razloga o menici obvestila lastnika H. d.o.o., ki je zoper zakonitega zastopnika tožeče stranke vložil kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe in izneverjenja, ki je bila kasneje zavržena. V posledici ravnanj tožene stranke naj bi tožeči stranki nastala škoda v vtoževani višini, saj njena terjatev do družbe H. d.o.o. ni bila poplačana. Toženi stranki je očitano zvijačno - protipravno ravnanje.

7. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala v celoti. Zatrjevala je, da niso izpolnjene predpostavke odškodnine odgovornosti, da je bila menica še pred izvedbo plačilne transakcije zasežena s strani Policijske postaje ..., zato do unovčitve ni prišlo. Zatrjevala je, da pri njenem ravnanju ni bilo nobene protipravnosti, da je šlo za dolžno skrbno ravnanje, da tožeča stranka ni izkazala škode in da tudi ni vzročne zveze oziroma, da je bila ta, ker tožeča stranka svoje terjatve do družbe H. d.o.o. ni uveljavljala v stečajnem postopku, pretrgana. Uveljavljala je tudi zastaranje terjatve, ker da je od 15. 6. 2012, ko ji je bila predložena menica na unovčenje do vložitve tožbe že potekel triletni zastaralni rok določen za zastaranje odškodninskih terjatev.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna.

9. Kolikor tožena stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru zastaranja vtoževane terjatve tožeče stranke je njena pritožba neutemeljena. Tožena stranka pritožbe v tem delu ni obrazložila, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu le-te po uradni dolžnosti ni ugotovilo kakšnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi samo po drugem odstavku 250. člena ZPP. Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka imela pravico terjati izpolnitev obveznosti 15. 6. 2012, ko je toženi stranki predložila menico na unovčenje in je zastaranje pričelo teči naslednji dan, to je 16. 6. 2012, tožbo pa je vložila priporočeno na pošto 16. 6. 2015, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba pravočasna in ugovor tožene stranke o zastaranju terjatev ni utemeljen1. 10. Utemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti tožene stranke za vtoževano škodo. Tožena stranka utemeljeno pritožbeno navaja, da za odškodninsko odgovornost tožene stranke niso izpolnjene zahtevane predpostavke odškodninske odgovornosti kot te določa OZ v členih 131, 132, 135 in 148 OZ. Tožena stranka utemeljeno pritožbeno vztraja, da v ravnanju tožene stranke ni bilo protipravnosti in da to ravnanje ni bilo nedovoljeno ravnanje, temveč ravnanje, ki ga zahteva dolžna skrbnost. Prav tako tožena stranka utemeljeno vztraja, da tožeča stranka nastale ji škode ni izkazala.

11. Tožena stranka utemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je o prejeti menici na unovčenje obvestila lastnika izdajatelja menice, torej meničnega dolžnika, protipravno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja in to med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka bila v pogodbenem razmerju z družbo H. d.o.o., da je v zavarovanje svojih terjatev do te družbe, družba H. d.o.o. izdala tožeči stranki lastno trasirano menico domicilirano na toženo stranko, da je tožeča stranka to menico predložila na unovčenje toženi stranki 15. 6. 2012 in da do unovčitve menice ni prišlo zaradi zasega menice s strani Policijske postaje ... istega dne v delovnem času banke, ter da je bila zoper zakonitega zastopnika tožeče stranke s strani družbe H. d.o.o. podana kazenska ovadba, ki je bila s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 26. 5. 2015 zavržena. Nadalje ni bilo sporno, da je tožena stranka o prejeti menici obvestila lastnika izdajatelja menice, to je družbo H. d.o.o. Iz teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča zmotno materialno pravno zaključilo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je ta o menici obvestila izdajatelja menice, protipravno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna in ne upravičena česarkoli preverjati v zvezi s predloženo menico, da ni bila zahtevana z njene strani nobena skrbnost, temveč bi morala menico nemudoma unovčiti glede na določbo 139. člena ZPlaSS. 139. člen ZPlaSS res nalaga izvršitev plačilne transakcije banki tako, da imetnik domicilirane menice izvršitev plačilne transakcije na podlagi domicilirane menice odredi tako, da uporabnikovemu ponudniku plačilnih storitev predloži domicilirano menico in podatke za izvršitev plačilne transakcije v breme uporabnikovega plačilnega računa pri tem ponudniku plačilnih storitev in s prenosom denarnih sredstev imetniku menice (plačilni nalog za unovčitev domicilirane menice). Toda ni spregledati, kar je vseskozi opozarjala tožena stranka v postopku na prvi stopnji in to ponavlja v pritožbi, da je bila tožena stranka tudi pri unovčenju obravnavane menice dolžna ravnati profesionalno in skrbno, dolžna je bila preveriti pravilnost vseh elementov menice in plačilnega naloga, kot ji to nalaga ZPlaSS v 4. oddelku (členi 119 do 131).

12. Četudi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila menica pravilno izpolnjena in da je tožeča stranka toženi stranki predložila tako menico kot ustrezen plačilni nalog za unovčitev menice, ni spregledati po toženi stranki pravočasno zatrjevanih in listinsko dokazanih dejstev2. Ob takšnih neobičajnih ugotovitvah tožene stranke je pritrditi toženi stranki, da je bilo njeno ravnanje, ko je o prejeti menici obvestila izdajatelja menice, ravnanje skrbnega gospodarstvenika in strokovnjaka ki se od banke kot profesionalne osebe na tem področju pričakuje in zahteva in torej ni bilo kakšno samovoljno, protipravno oziroma prepovedano ravnanje kot je tega zmotno ocenilo sodišče prve stopnje, pri čemer se je zmotno sklicevalo na tedaj neveljavna Navodila o unovčenju menic pri bankah in določbe Zakona o menici. Tožena stranka ni zatrjevala, da je menični zavezanec ista oseba kot upnik, tako kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje v točki 62 obrazložitve, temveč je navedla, da je bil podpisnik oziroma zakoniti zastopnik trasanta in zakoniti zastopnik remitenta - tožeče stranke ista oseba, ki je podpisala menico in s tem zavezala družbo H. d.o.o. 13. Da je banka utemeljeno o menici obvestila izdajatelja menice potrjuje dejstvo, da je policijska postaja menico še isti delovni dan zasegla in da je bil zoper zakonitega zastopnika podpisnika menice in meničnega upnika, torej tožeče stranke, sprožen predkazenski postopek in da je bila podana kazenska ovadba, ki pa je bila nato res zavržena, vendar šele v letu 2015. Zoper zakonitega zastopnika tožeče stranke torej zoper osebo, ki je bila podpisnik menice za trasanta in istočasno podpisnik meničnega upnika v nalogu za unovčitev menice, je bil sprožen predkazenski postopek in opravljena preiskava, kar pomeni, da je bil podan utemeljen sum, da je ta oseba storila očitano ji kaznivo dejanje, kakor to utemeljeno v pritožbi poudarja tožena stranka. Posledično je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo obvestilo tožene stranke izdajatelja menice neposreden vzrok za to, da ni prišlo do unovčitve menice in da je tožena stranka menico samovoljno zadržala in ravnala protipravno.

14. Ob med pravdnima strankama nespornih dejanskih ugotovitvah, da je bila menica istega delovnega dne in kot to izhaja iz potrdila PP ... o zasegu predmetov (glej prilogo B4 spisa) tudi nalog za unovčitev menice, zasežena v predkazenskem postopku s strani PP ..., tožena stranka ni imela pogojev za unovčitev menice, saj s to ni razpolagala in te zaradi zasega ni mogla unovčiti. Zato pa toženi stranki tudi ni moč očitati kršitve 105. člena Zakona o menici, ki ne določa, da je na podlagi domicilne klavzule potrebno menico unovčiti nemudoma, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, temveč določa, da čakalni dnevi niso dovoljeni. O kakšnih čakalnih dnevih pa v obravnavnem primeru ni bilo govora, saj je bila menica zasežena v istem delovnem dnevu kot je bila predložena na unovčenje in znotraj delovnega časa.

15. Zaključek sodišča prve stopnje, da ob zavrženju ovadbe tožena stranka ni imela rezerviranih sredstev za poplačilo iz menice, je napačen. Ob nespornem dejstvu, da je bila ovadba zavržena šele v letu 2015, zoper družbo H. d.o.o. pa je bil začet stečajni postopek že v letu 2013, je brez pomena očitek sodišča prve stopnje toženi stranki, da ni rezervirala sredstev in jih ob zavrženju ovadbe ni izplačala tožeči stranki. Po določbi 246. člena ZFPPIPP z začetkom stečaja prenehajo veljati vsi dolžnikovi nalogi izdani pred začetkom stečajnega postopka. Toženi stranki je tako prenehalo pooblastilo družbe H. d.o.o. za unovčenje menice oziroma za izplačilo sredstev v breme te družbe kot stečajnega dolžnika.

16. Po navedenem se izkaže, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno niti ni bilo v ničemer prepovedano in je bilo tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti kot neutemeljen.

17. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi pritožbenim navedbam tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala, da bi imela iz temeljnega pravnega posla sploh terjatev do družbe H. d.o.o. oziroma izdajatelja menice v vtoževanem znesku in tako ni dokazala obstoja škode v vtoževani višini. Te tožeča stranka ni niti zatrjevala. Res je razpolagala z menico, vendar ni spregledati, da je bila menica izdana v zavarovanje njene terjatve do H. d.o.o. in da je šlo za lastno trasirano menico, kar pomeni, da so dovoljeni ugovori iz temeljnega posla v obsegu kot so ti dovoljeni za lastno menico in je zmoten drugačen zaključek sodišča prve stopnje3. Tožeča stranka res ni bila dolžna priglasiti svoje terjatve v stečajni postopek zoper H. d.o.o., kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa je bila dolžna dokazati, da znaša njena terjatev toliko, kolikor je glasil znesek na menici in kolikor je uveljavljala v pravdi. Tega pa tožeča stranka ni z ničemer dokazala. Tako ni izpolnjena niti druga predpostavka odškodninske odgovornosti, to je nastanek škode.

18. Pritožbi je bilo po navedenem v celoti ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti (člen 358 ZPP) tako, da je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

19. Posledično je moralo pritožbeno sodišče znova odločiti tudi o stroških pravdnega postopka priglašenih po pravdnih strankah v postopku na prvi stopnji. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pravdne stroške. Dolžna pa je povrniti pravdne stroške tožeči stranki (člen 154/I ZPP). Stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožene stranke v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in ZST, v znesku 1.878,13 EUR. Stroške je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti v 15 dneh od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

20. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v celoti, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožene stranke in v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, in znašajo 1.174,78 EUR. Tožeča stranka pa jih je dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1 Po določbi 352. člena OZ odškodninska terjatev zastara v treh letih. Po določbi 336. člena OZ začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti in po določbi 337. člena OZ zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa. 2 Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2016 navedla: ″Ob preverjanju je tožena stranka ugotovila, da je bil podpisnik menice na mestu trasanta v času, ko je bila menica izpisana zakoniti zastopnik družbe H. d.o.o., vendar pa je iz AJPES-a izhajal podatek, da je njegovo pooblastilo prenehalo 9. 5. 2012, to je pred predložitvijo menice na unovčenje. Prav tako je bilo s strani družbe H. d.o.o. preklicano pooblastilo za izvajanje plačilnih transakcij in sicer dne 31. 5. 2012. Hkrati je bilo mogoče iz podatkov iz podpisa na plačilnem nalogu razbrati, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke ista oseba, ki je podpisala menico in s tem zavezala družbo H. d.o.o. Oseba, ki se je zavezala, da bo izpolnila določeno obveznost, je bila torej ista oseba, ki je bila upravičena zahtevati izpolnitev obveznosti, kar je izredno neobičajno, saj se v takšnih primerih izvede običajna plačilna transakcija na podlagi plačilnega naloga. […] Ob upoštevanju dejstva, da je pri skrbnem preverjanju veljavnosti in pravilnosti predložene menice, tožena stranka naletela na neobičajno okoliščino, da je bila na unovčenje predložena menica na kateri je bila pod zavezo remitenta podpisana ista oseba kot na plačilnem nalogu za unovčitev menice, saj se takšne plačilne transakcije običajno izvajajo z navadnim plačilnim nalogom in ne unovčenjem menice, in ker so bila hkrati že rezervirana sredstva za poplačilo menice v celoti in torej skladno z določbo 105. člena v zvezi s 138. členom ZPlaSS družba H. d.o.o. ni mogla preklicati plačila, je tožena stranka tudi obvestila poslovodstvo družbe H. d.o.o. o postopku unovčenja na možnost poplačila menice.″ 3 Glej odločbo VS RS II Ips 36/2013.