Jedro

Plačilo prevoznine zastara v enoletnem (in ne v triletnem) zastaralnem roku.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 28.3.1994, opr. št. II Ig 557/94, v 1. točki izreka razveljavi za 454.762,00 SIT glavnice z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.961,00 SIT od 10.3.1992 dalje, od 23.989,00 SIT od 21.3.1992 dalje, od 37.175,00 SIT od 3.4.1992 dalje, od 28.988,00 SIT od 8.4.1992 dalje, od 62.418,00 SIT od 17.4.1992 dalje, od 14.791,00 SIT od 25.4.1992 dalje, od 19.420,00 SIT od 1.5.1992 dalje, od 21.429,00 SIT od 1.5.1992 dalje, od 30.681,00 SIT od 27.5.1992 dalje, od 10.214,00 SIT od 28.5.1992 dalje, od 21.429,00 SIT od 11.6.1992 dalje, od 135.195,00 SIT od 24.6.1992 dalje, od 10.214,00 SIT od 6.6.1992 dalje in od 27.858,00 SIT od 7.7.1992 dalje, v 3. točki izreka pa za 16.650,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1994 dalje, ter se tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu kot neutemeljen zavrne.

2. Tožeča stranka sama trpi pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku drugostopne sodbe navedeni del izdanega sklepa o izvršbi ohranilo v veljavi (prvi odstavek izreka prvostopne sodbe), pri čemer je toženi stranki naložilo povrnitev 47.925,00 SIT (nadaljnjih) pravdnih stroškov tožeče stranke (tretji odstavek izreka prvostopne sodbe).

Tožena stranka se je proti navedenemu delu prvostopne sodbe pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge (iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77)). Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma zavrženjem tožbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je tožeča stranka vtoževala plačilo za opravljene prevoze po 15-ih računih. Ker je šlo za prevoz v notranjem cestnem prometu, je bilo glede zastaranja potrebno upoštevati 1. odst. 112. čl. Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP) kot poseben predpis, ne pa 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot splošen predpis. 23. čl. in posebej 652. čl. ZOR namreč napotujeta na uporabo ZPPCP.

Zato je glede plačil za opravljene prevoze bilo potrebno upoštevati enoletni zastaralni rok (iz 1. odst. 112. čl. ZPPCP), ne pa triletni (iz 1. odst. v zvezi z 2. odst. 374. čl. ZOR). Šlo je namreč za zastaranje dajatev iz pogodb o prevozu stvari, ne pa za zastaranje medsebojnih terjatev iz pogodb v prometu blaga in storitev.

Najstarejši račun (št. 36100047) je zapadel v plačilo dne 9.3.1992 (priloga A 14), najmlajši račun (št. 36100154) pa dne 6.7.1992 (priloga A 1). Torej so ob vložitvi izvršilnega predloga dne 23.3.1994 bili zastarani vsi vtoževani računi. Tožeča stranka namreč s tem v zvezi ni zatrjevala niti izkazala morebitnih okoliščin iz 1. odst. 114. čl. ZPPCP, ki bi lahko zadržale zastaranje.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP/77 (vprašanje zastaranja je namreč materialnopravno vprašanje), ne da bi se spuščalo v ostale pritožbene navedbe (1. odst. 375. čl. ZPP/77), pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi v 1. in 3. tč.

izreka razveljavilo v še nerazveljavljenem delu, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa zavrnilo v še nezavrnjenem delu (1. točka izreka).

Ker je tožeča stranka v tem sporu popolnoma propadla, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 166. čl. (v zvezi s 1. odst. 154. čl.) ZPP/77 sklenilo, da sama trpi pravdne stroške (2. točka izreka).

Pri tem pa je odpadel izrek o pravdnih in pritožbenih stroških tožene stranke (po 2. odst. 166. čl. ZPP/77), ki ni priglasila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (gl. ugovor z dne 7.4.1994 in pripravljalni spis z dne 18.12.1997) niti pred sodiščem druge stopnje (gl. pritožbo z dne 30.3.1998).