Jedro

O napakah izpolnitve je prejemnik izpolnitve dolžan obvestiti izpolnitelja. Tega tožena stranka ni storila; še več, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zakonita zastopnica tožene stranke še v mesecu juliju 2021 po SMS sporočilu zaposleni pri tožeči stranki zagotavljala, da bo do plačila spornega zneska nedvomno prišlo. Šele v 6. točki pripravljalne vloge z dne 16. 8. 2022 (kronološko tretji vlogi v postopku) pa je tožena stranka začela zatrjevati, da naj tožeča stranka sploh ne bi v celoti izpolnila svojih pogodbenih obveznosti in da zato uveljavlja (jamčevalni) zahtevek iz naslova znižanja plačila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 18.809,47 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 16. 7. 2021 dalje do plačila.

III. Kar zahteva tožeča stranka več, to je znesek 51.532,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 51.532,80 EUR od dne 23. 10. 2021 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 18.809,47 EUR od 21. 6. 2021 do 15. 7. 2021, se tožbeni zahtevek zavrne."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe – povišanje tožbenega zahtevka za znesek 51.532,80 EUR (I. točka izreka), toženi stranki naložilo plačilo 18.809,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2021 (II. točka izreka), v preostalem delu (za znesek 51.532,80 EUR ter za zakonske zamudne obresti od zneska 51.532,80 EUR od 23. 10. 2021) pa tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.398,87 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka (delna ugoditev tožbenemu zahtevku) se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela odločbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v izpodbijanem delu, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožena stranka je v pritožbi nasprotovala presoji sodišča prve stopnje, da je dolžna plačati znesek 18.809,47 EUR po računu tožeče stranke št. 001 z dne 7. 6. 2021. Podredno pa je nasprotovala tudi teku zakonskih zamudnih obresti od omenjenega zneska; te naj bi po prepričanju tožene stranke tožeči stranki pripadale šele od 16. 7. 2021, ne od 21. 6. 2021, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

6. V pritožbi je tožena stranka vztrajala, da zadnjega, tj. petega obroka po Pogodbi o uporabi produkcijskih kapacitet (v nadaljevanju: Pogodba), ni dolžna plačati, saj tožeča stranka ni v celoti izpolnila svojih obveznosti po Pogodbi; obseg neizvedenih storitev tožeče stranke je ocenila v deležu 1/5. 7. O napakah izpolnitve je prejemnik izpolnitve dolžan obvestiti izpolnitelja. Tega tožena stranka ni storila; še več, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zakonita zastopnica tožene stranke še v mesecu juliju 2021 po SMS sporočilu zaposleni pri tožeči stranki zagotavljala, da bo do plačila spornega zneska nedvomno prišlo. Šele v 6. točki pripravljalne vloge z dne 16. 8. 2022 (kronološko tretji vlogi v postopku, po ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 1. 10. 2021 in odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 8. 3. 2022) pa je tožena stranka začela zatrjevati, da naj tožeča stranka sploh ne bi v celoti izpolnila svojih pogodbenih obveznosti in da zato uveljavlja (jamčevalni) zahtevek iz naslova znižanja plačila.1 V takem položaju sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam tožene stranke, pri čemer je tožeča stranka navedbe tožene stranke, da storitve po Pogodbi niso bile v celoti opravljene, v svoji vlogi z dne 27. 9. 2022 obrazloženo prerekala kot prilagojene potrebam tega postopka, saj tožena stranka o domnevni nepopolni izpolnitvi pogodbenih obveznosti nikoli ni obvestila tožeče stranke. Ni utemeljeno niti sklicevanje na dokazni predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke in priče A. A., ki bi izpovedala o domnevni nepopolni izpolnitvi obveznosti tožeče stranke. Kot že rečeno, iz pravno relevantnih navedb tožene stranke ne izhaja, da bi tožečo stranko kdaj obvestila o tem, da ni v celoti izpolnila svoje obveznosti. Dodatno pa tožena stranka v svojih navedbah niti ni konkretizirala dokaznega predloga za zaslišanje obeh omenjenih oseb v zvezi s tem dejstvom, kar pomeni, da je bil ta dokazni predlog v tem delu nesubstanciran in mu sodišče ni dolžno slediti.

8. Okoliščina, da spornega računa tožeče stranke tožena stranka nikoli ni zavrnila, ni brez pomena, kot je v pritožbi trdila tožena stranka. Sicer drži, da ugoditve tožbenemu zahtevku ni mogoče utemeljiti zgolj na tem, da dolžnik ni zavrnil računa upnika, vendar sodišče prve stopnje, kot izhaja iz povedanega v prejšnji točki, tega tudi ni storilo.

**Glede zakonskih zamudnih obresti**

9. Tožena stranka pa je v pritožbi utemeljeno nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenemu zahtevku in od prisojenega zneska 18.809,47 EUR zakonske zamudne obresti prisodilo od dne 21. 6. 2021. Tožena stranka pa je utemeljeno opozorila, da iz dogovora pravdnih strank ne izhaja, da je bila dogovorjena zapadlost spornega računa dne 20. 6. 2021. To dejstvo je tožeča stranka smiselno priznala v svoji pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2022, kjer je navedla (str. 2 vloge), da so bili v dvojezični različici Pogodbe drugače opredeljeni dnevi zapadlosti. Če je torej tožeča stranka enostransko spremenila datume zapadlosti, kar potrjuje dejstvo, da je zakonita zastopnica tožene stranke takoj po prejemu s strani tožeče stranke podpisane dvojezične različice Pogodbe na to opozorila, ni nobene podlage za zaključek, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom že 21. 6. 2021. Glede na pritožbene navedbe tožene stranke gredo tako tožeči stranki zakonske zamudne obresti šele od 16. 7. 2021. **Sklepno**

10. Na podlagi navedenega je tako višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 18.809,47 EUR prisodilo od 16. 7. 2021 (358. člen ZPP) in ne od 21. 6. 2021. V preostalem delu (torej glede prisojenega zneska glavnice 18.809,47 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice od 16. 7. 2021) pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo (353. člen ZPP), ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je višje sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Sprememba odločitve sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti pa ne vpliva na pravilnost stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Zakonske zamudne obresti so akcesorna terjatev glavni terjatvi, zato sprememba odločitve sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti ni vplivala na presojo uspeha pravdnih strank v postopku.

12. Po določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP je višje sodišče odločilo, da kljub delni ugoditvi pritožbi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je uspela le z zelo majhnim delom pritožbe (sprememba datuma začetka teka zakonskih zamudnih obresti).

1 Prim. s sodbo VSRS II Ips 85/2018 z dne 6. 6. 2019.