Jedro

Zaslišanje strank je sodišče prve stopnje zavrnilo (op. zgoraj je pojasnjeno, da se je na zadnjem naroku sklicevalo na razlog nepotrebnosti), ker je iz navedb, vloženih listin in izpovedbe priče ugotovilo bistvene elemente spora. Utemeljeno je toženkino zavzemanje, da je v tem delu sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom URS.

Sodišče prve stopnje je enako kršitev storilo s tem, da je (toženki) nedopustno odvzelo pravico do postavljanja vprašanj pri zasliševanju priče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre za (edino izvedeno) zaslišanje, ki je bilo ključno pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja. Iz zadnjega naroka izhaja, da je sodišče toženki prepovedalo postavljanje nadaljnjih vprašanj zaradi časa in ocene, da naj ne bi bila bistvena. Razlogi za takšno postopanje so pojasnjeni še v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmetno postopanje ni bilo skladno z ZPP, da izpostavljeni razlogi ne utemeljujejo odvzema pravice do postavljanja vprašanj in da je šlo za nedopustno ravnanje, s katerim je bila toženki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je namreč obširno toženkino trditveno podlago, ki je izpostavljena v pritožbi, povzelo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (konkretneje v dveh odstavkih z obsegom manjšim od ene strani obrazložitve izpodbijane sodbe) in na pomanjkljivo povzete trditve nato v ožji obrazložitvi preskopo odgovorilo.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do številnih konkretiziranih in pravno relevantnih ugovorov toženke (npr. o vsebini in času sklenitve pogodbe, o dokazni oceni predložene ponudbe s tremi opcijami v zvezi s tožnikovo profesionalno skrbnostjo, itd.), s čimer je po presoji pritožbenega sodišča prav tako storilo omenjeno kršitev.

Izrek

I.Pritožbi se v celoti ugodi in se izpodbijane I., III., IV. in V. točka izreka izpodbijane odločbe razveljavijo ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) ugodilo zahtevku po tožbi za plačilo 7.590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2022 dalje do plačila, (II.) dovolilo spremembo nasprotne tožbe, (III.) zavrnilo glavni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 51.147,06 EUR s pripadki, ki so razvidni iz izreka izpodbijane odločbe, (IV.) zavrnilo podredni zahtevek po nasprotni tožbi za znižanje plačila za 19.225,00 EUR in plačilo 43.897,06 EUR s pripadki, ki so razvidni iz izreka izpodbijane odločbe, ter (V.) odločilo, da je tožena stranka (oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi; v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi; v nadaljevanju tožniku) v 15-ih dneh plačati 2.452,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper sodbo in sklep oziroma konkretneje zoper I., III., IV. in V. točko odločbe (izpodbijani del; v nadaljevanju sodba) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in da se po nasprotni tožbi v celoti ugodi glavnemu zahtevku oziroma podredno, da se v celoti ugodi podrednemu zahtevku. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse (za predmetno presojo) pravno relevantne pritožbene očitke, obširno uveljavlja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem strank (konkretneje predloga za zaslišanje toženke) in uveljavlja kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev toženkinih ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Sodišče prve stopnje je predmetni dokazni predlog nedopustno zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno ceno. Z dokaznim predlogom je toženka izkazovala ravno nasprotno dejansko stanje (o dogovorjeni časovnici, sprejemu ponudbe, vsebini dogovora in nepristanku na spremembo časovnice), kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke ni odločilo s sklepom, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena URS. Obe izpostavljeni bistveni kršitvi in tako imenovana protispisnost so podane s tem, da je sodišče prve stopnje toženki nezakonito odvzelo pravico do postavljanja vprašanj zaslišani priči. Toženki je prepovedalo postavljanje vprašanj iz razlogov poteka časa, predvidenega za narok, in ocene, da naj vprašanja ne bi bila bistvena. Toženka nikoli ni bila obveščena o časovnem okvirju postavljanja vprašanj in o omejitvi števila vprašanj. Neutemeljena in neobrazložena je ugotovitev, da naj bi vprašanja pomenila le ponavljanje že izpovedanega in da toženka v kasnejši vlogi ni pojasnila, kaj naj bi pričo še vprašala, da bi lahko dokazala katero od trditev, ki jo je z zaslišanjem priče želela dokazati. Slednje je protispisno, saj toženka zaslišanja predmetne priče ni predlagala. Postopek zasliševanja je dinamičen in ni obveznosti, da bi bilo treba vnaprej predložiti seznam vprašanj za pričo. Vprašanja lahko postavlja tudi stranka, ki priče ni predlagala, pri čemer je namen postavljanja vprašanj bistvo kontradiktornega postopka z nesposrednim izvajanjem dokazov. Toženka ima pravico braniti svoje interese in z vprašanji izpostaviti, da priča npr. laže, da ni konsistentna, ipd.. Izpoved priče tudi sicer ni bila prepričljiva in verodostojna. Hkrati se v veliki meri izpovedba nanaša na zakonitega zastopnika toženke, ki ni bil zaslišan. Ni mogoče na splošno in generalno prepovedati postavljanje vseh še neopredeljenih in nezastavljenih vprašanj (glej npr. odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 628/2022 z dne 31.3.2023 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1911/2017 z dne 14.6.2018). ZPP pozna le možnost prepovedati določeno vprašanje in iz razlogov po 289. členu ZPP. V nadaljevanju pritožbe toženka obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in mestoma uveljavlja bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi 22. in 25. člena URS. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma se ni ustrezno opredelilo do obširnih in argumentiranih navedb in ugovorov toženke glede vsebine in časa sklenitve pogodbe. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o le notranjem razmerju med zakonitim zastopnikom toženke in zaslišano pričo, materialnega prava in sodne prakse. Tožnik je sprejel tveganje, da sprejete obveznosti ne bo mogel izpolniti. Protispisna je ugotovitev, da naj bi toženko opozoril na možnost nepravočasnega zaključka tekme in ji svetoval povratek iz Liega. Tožnik je obveznost izpolnil z zamudo in napako, toženka pa je na avtobusni prevoz pristala le v okviru svoje dolžnosti zmanjševati škodo. Sklenjena pogodba je delno nična in toženka ima pravico do povračila škode, ki ji je nastala zaradi ravnanj tožnika.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ni povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe.

6.Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 25. člena URS. Omenjena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima takšnih formalnih pomanjkljivosti, da bi bil onemogočen njen preizkus, ki ga je pritožbeno sodišče nenazadnje opravilo, in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Iz sodbe so razvidni ugotovljeno relevantno dejansko stanje in razlogi sodišča prve stopnje, na katerem temeljijo ugotovljena dejstva, ki niso v medsebojnem nasprotju. Iz navedb je vsekakor mogoče ugotavljati dejstva (glej npr. 214. člen ZPP). Omenjena kršitev ne more biti podana iz razloga, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo še na izpovedbo priče in listinske dokaze. Obrazložitev izpodbijane sodbe je sicer kratka in skopa, vendar ne utemeljuje očitane bistvene kršitve. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem strank (op. toženka je sicer predlagala le lastno zaslišanje, vendar se takšen predlog zaradi načela obojestranskega zaslišanja šteje kot predlog za zaslišanje obeh strank (glej 5., 257. in 258. člen ZPP)) je v izpodbijani sodbi obrazložena in zapisani razlogi so preverljivi. Enako velja glede izrečene prepovedi nadaljnjega postavljanja vprašanj pri zasliševanju priče. Prav tako je dokazna ocena sodišča prve stopnje (upoštevaje izvedene dokaze) obrazložena v zadostni meri in notranje skladna, zato tudi v tej smeri ni podana očitana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje preprosto ni sledilo trditvam toženke, medtem ko zatrjevana kršitev tudi iz tega razloga ni podana. Predmetne kršitve nenazadnje ne izkazuje niti nenavedba sodne prakse in materialne podlage za pravni zaključek, da notranje (pooblastilno) razmerje med pričo in zakonitim zastopnikom toženke nima učinka proti tretjim (tožniku). Tudi v tem delu je namreč izpodbijano sodbo mogoče preveriti (npr. z uporabo tretjega odstavka 70. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 80. člena OZ ter z vpogledom v npr. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1079/2010 z dne 17.2.2011). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka prejete ponudbe potrdila 24.6.2022 oziroma, da je bila seznanjena s pogojem vrnitve pred potrditvijo prejete ponudbe (23.6.2022) in pred izvedenim plačilom (op. nesporna navedba toženke je bila, da je povratni čarterski let plačala 4.7.2022). Tudi v tem delu je izpodbijana sodba obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, pri čemer sama (ne)pravilnost ugotovitev sodišča prve ne konstituira omenjene kršitve.

7.Neizkazan je očitek tako imenovane protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napačen prenos vsebine dokaza, ki iz dokaza ne izhaja, v sodbo. Takšna kršitev se sodišču prve stopnje ni pripetila. Drži, da toženka ni predlagala priče, ki je bila zaslišana, vendar predmetno ne utemeljuje očitka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik toženko izrecno opozoril na možnost, da se tekma ne zaključi pravočasno, in da naj bi ji svetoval povratek iz Liega, prav tako ni protispisna, ampak lahko pomeni le zmotno dokazno oceno izvedenih dokazov.

8.Prav tako ni utemeljen očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom URS, ki naj bi bil v tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo s sklepom o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je na drugem oziroma zadnjem naroku za glavno obravnavo vse ostale dokazne predloge zavrnilo iz razloga nepotrebnosti. Tako je o zavrnitvi dokaza z izvedencem finančne stroke sprejelo sklep, ki vsebuje ustavno dopusten in, kljub dejstvu, da je toženka na naroku ugovarjala kršitev zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem, pritožbeno neproblematiziran ter zadosten razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Velja še pripomniti, da ni podane nobene postopkovne kršitve, če sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi predmetnega dokaznega sklepa ni z ničemer omenilo.

9.Zaslišanje strank je sodišče prve stopnje zavrnilo (op. zgoraj je pojasnjeno, da se je na zadnjem naroku sklicevalo na razlog nepotrebnosti), ker je iz navedb, vloženih listin in izpovedbe priče ugotovilo bistvene elemente spora. Utemeljeno je toženkino zavzemanje, da je v tem delu sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom URS. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je vsebinsko prazna oziroma ne vsebuje utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga. Drži tudi, da je sodišče prve stopnje s predmetno zavrnitvijo napravilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je toženka svoje zaslišanje (oziroma zaslišanje strank) predlagala v smeri izkazovanja svoje trditvene podlage, ki je v bistvenem drugačna od dejstev, kot jih ugotovilo sodišče prve stopnje (npr. o dogovorjeni časovnici, o trenutku sklenitve dogovora, o nepristanku na spremembe, ipd.). Hkrati toženka graja dokazno oceno izpovedbe zaslišane priče in obenem utemeljeno izpostavlja, da se izpovedba v veliki meri nanašala na dejstva iz sfere njenega zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje je s predmetno zavrnitvijo dokaznega predloga toženki nedopustno odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

10.Pritožbeno sodišče pritrjuje zavzemanju pritožnice, da je sodišče prve stopnje enako kršitev storilo s tem, da je (toženki) nedopustno odvzelo pravico do postavljanja vprašanj pri zasliševanju priče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre za (edino izvedeno) zaslišanje, ki je bilo ključno pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja. Iz zadnjega naroka izhaja, da je sodišče toženki prepovedalo postavljanje nadaljnjih vprašanj zaradi časa in ocene, da naj ne bi bila bistvena. Razlogi za takšno postopanje so pojasnjeni še v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmetno postopanje ni bilo skladno z ZPP, da izpostavljeni razlogi ne utemeljujejo odvzema pravice do postavljanja vprašanj in da je šlo za nedopustno ravnanje, s katerim je bila toženki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Razlog, da sodišče prve stopnje ni dopustilo postavljati dodatnih vprašanj, saj je potekel čas, predviden za narok, ni niti skladen z ZPP, ki takšnega ravnanja ne predvideva, niti z ničemer izkazan. Nikjer iz spisa ne izhaja, da naj bi bilo trajanje naroka kakorkoli časovno omejeno in da naj bi bili pravdni stranki na predmetno opozorjeni (op. toženka je o tudi sicer nepojasnjeni časovni omejenosti naroka izvedela šele ob izrečeni prepovedi postavljanja vprašanj). Iz zapisnika o zaslišanju priče ne izhaja, da so postavljena vprašanja toženke pomenila le ponavljanje izpovedanega, karkoli naj bi že predmetno pomenilo, in kako naj bi to opravičevalo izrečeno prepoved. Toženka utemeljeno, s sklicevanjem na sodno prakso (glej zgoraj) in 289. člen ZPP izpostavlja, da ZPP ne predvideva vnaprejšnje prepovedi postavljanja nadaljnjih vprašanj, ki še niso bila postavljena, in ne določa obveznosti stranke, da bi morale vnaprej predložiti seznam vprašanj za zaslišanje. Pritožbeno sodišče soglaša z zavzemanjem toženke, da je zasliševanje dinamičen proces; da ima pravico postavljati vprašanja tudi stranka, ki zaslišanja ni predlagala; in da je ravno slednje bistvo kontradiktornega postopka, v katerem mora biti stranki omogočena pravica braniti svoje interese in pravne koristi. Vsekakor je toženka v vlogi z dne 23.10.2024 sodišču prve stopnje konkretno pojasnila, "do česa se ni imela pravice izjasniti in na kakšen način ji je bilo kršeno načelo enakopravnosti strank." Toženki je bilo prepovedano dodatno postavljanje vprašanj, zato je nerazumljivo stališče, da toženka niti na naroku niti v vlogi ni pojasnila, s katerimi vprašanji, ki bi jih še zastavila priči, a jo je sodišče onemogočilo, bi lahko dokazala katero od svojih trditev, ki jo je želela dokazati s predlagano pričo. Ni obveznost stranke, da vnaprej predloži seznam vprašanj za pričo. Prav tako drži, da gre za zaslišanje, ki ga niti ni predlagala toženka, pri čemer ima toženka pravico, da s postavljanjem vprašanj lahko vpliva na uspeh dokaznega postopka. V 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje namen postavljanja vprašanj pravilno opredelilo in drži, da ni namen zaslišanja priče ponavljanje že izpovedanega ter s tem podaljševanje naroka. Vendar slednje iz izvedenega zaslišanja in izrečene prepovedi ni razvidno. In, kar je bistveno, prepovedana so bila vsa dodatna vprašanja in to še preden so bila postavljena. Dodatni argument sodišča prve stopnje, da je sodišče prve stopnje dovolilo enako število vprašanj vsaki od pravdnih strank, na nobenem mestu v ZPP ni opredeljen kot razlog za izrek predmetne prepovedi, ki je ZPP nenazadnje niti ne pozna. Toženka obenem še utemeljeno izpostavlja, da pravdni stranki nista bili seznanjeni z omejitvijo števila vprašanj.

11.Obstoj kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predpostavlja zmotnost in nepopolnost dokazne ocene oziroma dejstvo, da ni mogoče preveriti pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato se pritožbeno sodišče do obširnih očitkov, s katerimi toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ni opredelilo. Dodatno pa velja tudi v tem delu pritrditi očitku glede obstoja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 22. členom URS. Sodišče prve stopnje je namreč obširno toženkino trditveno podlago, ki je izpostavljena v pritožbi, povzelo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (konkretneje v dveh odstavkih z obsegom manjšim od ene strani obrazložitve izpodbijane sodbe) in na pomanjkljivo povzete trditve nato v ožji obrazložitvi preskopo odgovorilo. Drži, da se sodišče prve stopnje s predmetnim ni opredelilo do številnih konkretiziranih in pravno relevantnih ugovorov toženke (npr. o vsebini in času sklenitve pogodbe, o dokazni oceni predložene ponudbe s tremi opcijami v zvezi s tožnikovo profesionalno skrbnostjo, itd.), s čimer je po presoji pritožbenega sodišča prav tako storilo omenjeno kršitev.

12.Z zgoraj opisanimi zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje strank, prepovedjo postavljanja dodatnih vprašanj priči in pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane sodbe je bila storjena kršitev načela kontradiktornosti oziroma absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s kršitvijo 22. člena URS), za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, zato je izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Storjenih napak ni mogoče sanirati s tem, da bi pritožbeno sodišče prvič in namesto sodišča prve stopnje samo odpravilo omenjeno kršitev. Takšno postopanje bi dejansko narekovalo celotno ponovitev dokaznega postopka (zaslišanje priče je neločljivo povezano z listinskimi dokazi, ki se nanašajo na njena ravnanja in zaznavanja) in njegovo dopolnitev (z odločanjem o predlogu za zaslišanje strank in z morebitno izvedbo zaslišanja), čemur bi sledilo še odločanje in izdelava odločbe, ki ne bi bila obremenjena s predmetno kršitvijo. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).

13.Glede na zgornjo obrazložitev obširni napotki za delo v ponovljenem sojenju niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo skladno z določili ZPP odločati o izvedbi dokaza z zaslišanjem strank in, če predloga ne bo zavrnilo na podlagi dopustnih razlogov, ta dokaz izvesti. Že izvedeno zaslišanje priče bo moralo ponoviti brez kršitve načela kontradiktornosti in nato o zadevi znova odločiti, pri čemer bo moralo (med drugim) odgovoriti na pravno relevantne trditve toženke.

14.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.