Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku prisoditi zavarovalnino za 5% invalidnost, ker je pri tožniku ugotovilo tudi invalidnost zaradi omejene gibljivosti hrbtenice v višini 5%, ki je toženka pred pravdo ni priznala in tožniku posledično iz tega naslova tudi ni ničesar izplačala. Tožbenega zahtevka s tem ne bi prekoračilo.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da se znesek 3.703,74 EUR zviša za 130,36 EUR (na 3.834,10 EUR), v V. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se znesek 1.791,12 EUR zviša za 4.406,03 EUR (na 6.197,15 EUR).

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 3.703,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2006 dalje do plačila, v II. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 95,00 EUR (22.764,31 SIT, zakonske zamudne obresti od glavnice 301.594,00 SIT od 28.9.2004 do 25.3.2005) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe 12.10.2006 dalje. Kar je tožnik zahteval več in drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik (toženec po nasprotni tožbi) dolžan toženki (tožnici po nasprotni tožbi) plačati 28.309,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2008 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna v 15 dneh tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.791,12 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper I., III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je pri tožniku podana 32,83% invalidnost in da je upoštevajoč že priznano oziroma že opravljeno plačilo za 28% invalidnost toženka dolžna plačati še zavarovalnino za invalidnost v višini 4,83%. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kaj se 4,83% nanaša, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je v tem delu obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da je zaradi poškodbe hrbtenice pri tožniku podana 5% invalidnost, bi moralo sodišče prve stopnje toženki, ki iz tega naslova ni plačala ničesar, naložiti izplačilo zavarovalnine, ki ustreza 5% invalidnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo 2. člena ZPP, ker je ob ugotovitvi, da je toženka priznala 27,83% invalidnost, plačala pa znesek, ki ustreza 28% invalidnosti, kot izhodišče pri presoji, koliko je toženka še dolžna plačati, upoštevalo 28% invalidnost. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je od izvedenskega mnenja odstopilo in samovoljno znižalo ugotovljeno invalidnost. Sodba ne vsebuje dokazne ocene glede invalidnosti v zvezi s poškodbo glave, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Za določanje invalidnosti so relevantni Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb in Tabela invalidnosti, ki v zvezi z difuzno poškodbo možganov s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma, razmejuje med poškodbami lažje, srednje in težje stopnje. Tožnik je vtoževal zavarovalnino iz naslova invalidnosti lažje stopnje, za kar je določena invalidnost do višine 40% in sicer je zahteval zavarovalnino za 20% invalidnost. Svoje navedbe je utemeljeval z medicinsko dokumentacijo (izvid CT glave, ki je bil opravljen neposredno po poškodbi in nakazuje blago začetno atrofijo možganov, MRI glave, izvid psihološkega testiranja, nevrološki izvidi), ki izkazuje spremembe oziroma določeno dogajanje na možganih, ki je bilo objektivno ugotovljeno. Če sodišče prve stopnje poškodbe glave z objektivno ugotovljenimi posledicami ni uvrstilo pod 5. točko (difuzna poškodba možganov s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma), bi jo moglo in moralo uvrstiti pod 9. točko (postkontuzionalni sindrom z objektivnim nevrološkim izvidom po klinično ugotovljeni kontuziji možganov, ki določa invalidnost v višini 20%). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotovljeno dejansko stanje samo subsumirati pod 9. točko, saj predstavljajo Splošni pogoji s Tabelo invalidnosti materialno pravo, ki ga sodišče pozna po uradni dolžnosti. Objektivno ugotovljene posledice poškodbe glave ni mogoče spraviti pod abstraktni dejanski stan 11. točke Tabele invalidnosti. Sodba sodišča prve stopnje tudi sicer ne vsebuje dokazne ocene, kot jo nalaga 8. člen ZPP, temveč le povzema navedbe pravdnih strank in izvedenska mnenja. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj pri ugotavljanju uspeha pravdnih strank sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v pravdi po nasprotni tožbi tožnik v celoti uspel in je napačno upoštevalo le tožnikov uspeh po tožbi. Z ugotavljanjem temelja za izplačilo zavarovalnine, ki je postal za toženko sporen, so tožniku nastali stroški odgovora na nasprotno tožbo, pripravljalne vloge z dne 8.6.2009, pripravljalne vloge z dne 1.7.2009, glavne obravnave z dne 10.6.2009, glavne obravnave z dne 9.9.2009, glavne obravnave z dne 21.1.2009, ugotavljanju temelja je bilo namenjeno tudi izvedensko mnenje, v katerem se je izvedenec opredelil glede načina poškodovanja.

3. Zoper V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev o stroških spremeni, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o stroških. Ni namreč navedlo, katere stroške pravdnih strank je priznalo. Toženki bi moralo priznati vse priglašene stroške v skupnem znesku 2.098,71 EUR (sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 110,37 EUR, sodno takso za nasprotno tožbo v znesku 283,10 EUR, pričnino v znesku 86,80 EUR, pričnino v znesku 79,92 EUR, stroške izvedencev v znesku 1.523,52 EUR in materialne stroške v znesku 15,00 EUR) in jih nato odmeriti upoštevajoč uspeh v pravdi. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov bi morala toženka povrniti tožniku le 49,19 EUR.

4. Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

5. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. V 28. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, kaj predstavlja 4,83%, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve je tudi razvidno, da tožnik v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita odstop od izvedenskega mnenja in samovoljno znižanje ugotovljene invalidnosti. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je v celoti izostala dokazna ocena glede pravno pomembnih dejstev – zlasti glede invalidnosti zaradi poškodbe glave. Sodba sodišča prve stopnje namreč vsebuje dokazno oceno glede vseh pravno pomembnih dejstev. Glede spornih vprašanj, kakšno poškodbo glave je tožnik utrpel, kakšne trajne posledice je tožniku ta poškodba pustila in kakšna invalidnost glede na Splošne pogoje invalidnosti S-NEZ-98 in Tabelo invalidnosti T-NEZ-95 je zaradi teh posledic podana pri tožniku, pa je dokazna ocena še posebej obširna. V obravnavanem primeru pravno relevantnih dejstev ni bilo moč ugotoviti brez strokovnega znanja izvedencev. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja s pisnimi in ustnimi dopolnitvami, ki je bilo izdelano tudi ob upoštevanju medicinske dokumentacije, ki jo tožnik v pritožbi posebej izpostavlja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zato v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP in je tudi sicer vsebinsko prepričljiva.

6. V obravnavanem primeru ni mogoče umestiti tožnikove invalidnosti pod posamezno točko I. točke (Glava) Tabele invalidnosti brez pomoči izvedenca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pravilno zaključilo, da so pri tožniku zaradi poškodbe glave podane trajne posledice, ki glede na Splošne pogoje invalidnosti in Tabelo invalidnosti predstavljajo trajno invalidnost po postkomocionalnem sindromu po možganski traumi, ugotovljeni v bolnišnici oziroma medicinsko, brez objektivnih nevroloških izvidov v višini 5% po točki 11 iz I. Glava navedene tabele. Po prepričljivih in strokovnih pojasnilih izvedencev dr. M. in dr. V., ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, tožnikovo stanje v zgodnjem obdobju po poškodovanju v povezavi z izvidi medicinskih preiskav kaže, da je tožnik v nezgodi utrpel najlažjo poškodbo možganov, to je pretres možganov, zaradi česar sta oba izvedenca skladno zaključila, da je pri tožniku podan postkomocionalni sindrom iz že omenjene 11. točke. Izvedenca torej nista ugotovila, da bi pri tožniku prišlo do difuzne poškodbe možganov ali kontuzijske poškodbe možganov. V obravnavanem primeru zato ni mogoče govoriti o invalidnosti zaradi difuzne poškodbe možganov s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma lažje stopnje po točki 5.a), pri kateri je v postopku pred sodiščem prve stopnje vztrajal tožnik. Prav tako ne gre za invalidnost zaradi postkontuzionalnega sindroma z objektivnim nevrološkim izvidom po klinično ugotovljeni kontuziji možganov po 9.a točki, za katero se zavzema tožnik v pritožbi. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da medicinska dokumentacija izkazuje spremembe oziroma določeno dogajanje na možganih, ki je bilo objektivno ugotovljeno, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na v sodbi sodišča prve stopnje obširno povzeta pojasnila izvedencev, saj je v njih vsebovan odgovor na neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri drugačni interpretaciji medicinske dokumentacije.

7. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je glede na Splošne pogoje invalidnosti S-NEZ-98 in Tabelo invalidnosti T-NEZ-95 pri tožniku podana 5% invalidnost zaradi postkomocionalnega sindroma, 3,33% invalidnost zaradi oslabelosti vida – za desetinko zmanjšane vidne ostrine desno, 15% invalidnost zaradi zoženja vidnega polja – koncentričnega zoženja vidnega polja do 30%, 4,5% invalidnost zaradi spremembe oblike nosne piramide lahke stopnje in 5% invalidnost zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice, skupno torej 32,83%. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje napačno in v nasprotju z 2. členom ZPP prisodilo le zavarovalnino za razliko med 32,83% invalidnostjo in s strani toženke priznano 28% invalidnostjo. Bistveno je, da je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo zavarovalnine za invalidnost v skupnem znesku 21.977,04 EUR, v okviru katere je zahteval tudi plačilo zavarovalnine za 5% invalidnost zaradi omejene gibljivosti hrbtenice. Iz tega naslova mu zavarovalnica pred pravdo ni priznala in ni izplačala ničesar. Priznala mu je le 5% invalidnost zaradi poškodbe glave, 3,33% invalidnost zaradi oslabelosti vida na enem očesu, 15% invalidnost zaradi zaradi enostranskega koncentričnega zoženja vidnega polja do 30° in 4,5% invalidnost zaradi spremembe oblike nosne piramide lažje stopnje, skupno 27,83% invalidnost (1) in mu iz tega naslova izplačala zavarovalnino za 28% invalidnost. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožniku prisoditi zavarovalnino za razliko med ugotovljeno invalidnostjo v višini 32,83% in s strani toženke priznano invalidnostjo v višini 27,83%, to je zavarovalnino za 5% invalidnost oziroma 3.834,10 EUR (766,82 EUR krat 5%). Drugače povedano, sodišče prve stopnje bi moralo tožniku prisoditi zavarovalnino za 5% invalidnost, ker je pri tožniku ugotovilo tudi invalidnost zaradi omejene gibljivosti hrbtenice v višini 5%, ki je toženka pred pravdo ni priznala in tožniku posledično iz tega naslova tudi ni ničesar izplačala. Tožbenega zahtevka s tem ne bi prekoračilo, temveč bi ravnalo skladno z 2. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je prisojen znesek zavarovalnine 3.703,74 EUR zvišalo za 130,36 EUR.

8. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje narekuje ponovno odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Tožnik je zahteval plačilo 22.074,16 EUR, po spremembi sodbe s strani pritožbenega sodišča pa mu je bilo prisojeno 130,36 EUR več, kar še vedno skupno predstavlja le 17% uspeh tožnika po tožbi. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi upoštevati tudi, da je toženka s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi v celoti propadla, tožnik pa je zoper tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti uspel. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je odvisna od vprašanja, ali je tožnik utrpel poškodbe na način, kot ga je opisal v prijavi nezgode, saj navedeno pogojuje obstoj toženkine obveznosti izplačila zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja. Z obravnavanjem tega vprašanja so nastali znatni stroški, saj sta pravdni stranki v zvezi s tem vprašanjem vlagali pripravljalne vloge, sodišče prve stopnje je opravilo več narokov, na katerih je zasliševalo priče, do tega vprašanja (načina poškodovanja) pa se je v prvem izvedenskem mnenju opredelil tudi izvedenec. Pri odmeri pravdnih stroškov je glede na pojasnjeno treba upoštevati skupni uspeh tožnika, ki znaša 59% (17% po tožbi in 100% uspeh po nasprotni tožbi) in skupni uspeh toženke, ki znaša 41% (83% uspeh po tožbi in neuspeh po nasprotni tožbi).

9. Pritožbeno sodišče sicer zavrača pritožbeno navedbo toženke, da stroškovna odločitev ni ustrezno obrazložena, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah – ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že v stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru in odmero na pregleden način opravilo na stroškovnikih na list. št. 221 (za toženko) in list. št. 222 ter 223 (za tožnika) v sodnem spisu. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožnika materialnopravno pravilno odmerilo na 11.962,07 EUR. Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje poleg stroškov sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 110,37 EUR, pričnin v znesku 86,80 EUR in 79,92 EUR ter materialnih stroškov 15,00 EUR, priznati še stroške sodne takse za nasprotno tožbo v znesku 283,09 EUR ter stroške izvedencev v znesku 1.523,52 EUR. Pravilno odmerjeni pravdni stroški toženke tako znašajo skupno 2.098,70 EUR. Glede na uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povračila 59% nastalih mu pravdnih stroškov, to je 7.057,62 EUR, toženka pa je upravičena do povrnitve 41% nastalih ji pravdnih stroškov, to je 860,47 EUR. Po pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 6.197,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

10. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in V. točki izreka delno spremenilo, kot to izhaja iz izreka predmetne sodbe (5. in 6. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. S pritožbo je tožnik izpodbijal odločitev o glavni stvari in stroškovno odločitev. Glede glavne stvari je tožnik s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem znesku, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je s pritožbo izpodbijala le odločitev o stroških. Kljub utemeljenosti posameznih pritožbenih navedb toženke pa upoštevajoč končni rezultat, to je spremenjeno odločitev o stroških, po kateri mora toženka tožniku povrniti bistveno več pravdnih stroškov, ni mogoče šteti, da je toženka s pritožbo uspela. Toženka mora zato sama kriti svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) O tem dejstvu med strankama ni bilo spora