Jedro

Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določnega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnikov, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

V tej zadevi je vrhovno sodišče že odločalo s sodbo, opr. št. I Up 1583/2006, s katero je razveljavilo sodbo upravnega sodišča in vrnilo zadevo toženi stranki, ki je odločala v t.i. pospešenem postopku, v nov postopek, da odloči na podlagi zaslišanja tožnikov.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) s 1. točko izreka zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.2007, s katero je na podlagi prve alinee prvega odstavka 35. člena ZAzil zavrnila prošnje za azil S. (roj. 13.9.1979 v kraju M.), A. (roj. 23.3.1985 v kraju T.), S. (roj. 12.6.2003 v kraju T.) in A.S. (roj. 7. 4. 2007 v kraju L.) in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni po pravnomočnosti sodbe. Z 2. točko izreka pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema dejansko stanje, razloge za odločitev iz odločbe tožene stranke in navaja, da po drugem odstavku 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2007) v zvezi s šestim odstavkom 39. člena ZAzil sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Tako sledi dokazni oceni tožene stranke, da tožniki niso z zadostno stopnjo verjetnosti izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma da bi z vrnitvijo v izvorno državo utrpeli resno škodo v smislu tretjega odstavka 1. člena ZAzil. Popravlja pa pravno opredelitev odločitve v tem smislu, da ne gre za to, da so tožniki vnesli dvom v resničnost navedb zaradi neskladij med izjavami ob podaji prošnje za azil in na zaslišanju ter zaradi neskladij v izpovedbah prvo in drugo tožeče stranke, saj bi v dvomu tožena stranka lahko odločila v prid tožnikom. Tožniki v tožbi nobene od treh ugotovljenih neskladij (kdaj so se začela nadlegovanja; kolikokrat in kdaj je bil pretepen tožnik in kdaj je dobil poškodbo roke; o poškodbi tožnice z nožem) ne izpodbijajo, ampak zgolj pavšalno navajajo dogodke, ne glede na ugotovljena neskladja. Sodišče prve stopnje se strinja s stališčem tožene stranke, da samo eno neskladje v izjavah prosilca za azil lahko zadošča za oceno neverodostojnosti, če gre za dovolj pomembno neskladje, ne pa tudi če gre za katerokoli neskladje. Po oceni sodišča so vsa tri neskladja skupaj relevantna, pri čemer je tretje najpomembnejše, ker po podatkih v spisu ni razloga, da tožnica napada z nožem ne bi omenila že ob podaji prošnje za azil. Ker sledi utemeljitvi tožene stranke, ne ponavlja razlogov tudi v tistem delu, kjer tožena stranka ugotavlja, da sta tožnika izkazala obstoj določenih elementov zaščite zoper zatrjevano preganjanje, ki ga zagotavljajo relevantni subjekti zaščite (7. člen Direktive) v izvorni državi, vendar pripominja, da je dokazno breme, kadar so akterji preganjanja nedržavni subjekti, da zaščite ni, v večji meri na strani tožnika, še zlasti, če ima le-ta pooblaščenca. Vse to skupaj, ob upoštevanju opisa intenzivnosti preganjanja, ki sta ga tožnika navedla v preostalem delu njunih izpovedb, ki ne zadeva omenjenih treh neskladij, vodi sodišče k ugotovitvi, da je dokazna ocena tožene stranke pravilna in zakonita. Dokazni predlog za zaslišanje tožnikov na glavni obravnavi ne bi mogel v ničemer vplivati na odločitev v zadevi (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pa tudi tožniki v tožbi niso z ničemer utemeljili, kako bi lahko, zato je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 39. člena ZAzil tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb ZPP in poudarjajo, da so bili prisiljeni pobegniti iz izvorne države. Tožnik je v času vojne v BIH živel v Republiki Srbski ter pobegnil v T., kjer je srečal ženo tožnico. Iz Z. so morali zbežati, ker so jih pregnali Srbi, v T. pa je bilo podobno, stalno so jih napadali, poškodovali so jim hišo, enkrat so tožniku zlomili levo roko ter jih stalno žalili, ženi pa grozili, da jo bodo posilili in pohabili. Zato so bili prisiljeni pobegniti iz matične države in so ob vsem navedenem zagotovo trpeli stalen strah pred smrtjo nasprotnikov, policija pa jih ni zaščitila. Iz vseh njihovih navedb je razvidno, da jim v njihovi izvorni državi resnično grozi trajno preganjanje in da zato izpolnjujejo zakonite pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Njihove izjave bi bilo možno preveriti z njihovim zaslišanjem na sodišču. Ker tega sodišče ni storilo, je podana bistvena kršitev določb ZPP in je že zato treba izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in odločbo tožene stranke tako spremeni, da se prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da sta odločba tožene stranke in sodba sodišča prve stopnje pravilni in zakoniti ter tudi samo sprejema razloge tožene stranke in dopolnitve obrazložitve sodišča prve stopnje, zakaj tožniki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev azila oziroma subsidiarne zaščite po drugem in tretjem odstavku 1. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazložitve odločbe tožene stranke, sodišča prve stopnje in po pregledu celotne dokumentacije v tej zadevi prepričano, da tožniki niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma da bi z vrnitvijo v izvorno državo utrpeli resno škodo v smislu tretjega odstavka 1. člena ZAzil. Po tej določbi daje Republika Slovenija subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v izvorno državo oziroma državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Pa tudi iz pritožbe tožnikov niso razvidni nikakršni konkretni razlogi in dejstva, na podlagi katerih bi bilo treba odločiti tako, kot to predlagajo.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikov oziroma ni opravilo glavne obravnave. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj tega ni storilo, in sicer iz razlogov iz druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in ker tožniki v tožbi niso z ničemer utemeljili, kako bi zaslišanje lahko vplivalo na odločitev. Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje se pridružuje tudi pritožbeno sodišče in dodaja, da je po četrtem odstavku 75. člena ZUS-1 taka kršitev podana le, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. V drugi alinei drugega odstavka 59. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če je dejansko stanje sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev. Tožniki so res predlagali, da naj jih sodišče prve stopnje zasliši, vendar niso pojasnili, kako bi to spremenilo oziroma vplivalo na njihove navedbe iz prošnje za azil in iz dodatnih zaslišanj, ki jih je opravila tožena stranka v ponovljenem postopku. Tega ne pojasnijo niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, temveč samo navajajo, da bi bilo mogoče njihove izjave o resničnem trajnem preganjanju preveriti z zaslišanjem na sodišču prve stopnje. Po drugem odstavku 51. člena ZUS-1 je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnikov, mogoče ugotoviti, in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev. Tožniki pa v tožbi zoper odločbo tožene stranke in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo niso navedli nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev, niti ne ugovarjajo oceni neverodostojnosti svojih dosedanjih izjav niti niso navedli, v čem bi se njihovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njihovih izjav v prošnji za azil oziroma na zaslišanjih v upravnem postopku. Prav tako pa niso navedli takšnih morebitnih dejstev, ki bi jih navajali na glavni obravnavi, pa jih niso mogli navajati že v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe.

Glede na pravilno dejansko podlago, na podlagi katere sta tožena stranka in sodišče prve stopnje oprla svojo odločitev, in ker tožniki niti v tožbi niti v pritožbi ne navajajo nobenih konkretnih dokazov in dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bilo dejansko stanje nepopolno ali napačno ugotovljeno, ter ker sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka, in na tej podlagi spremenilo odločbo tožene stranke (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), tožniki ne morejo s pavšalnim pritožbenim ugovorom uveljavljati zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.