Jedro

Žlica nakladalnega stroja, v kateri se je nahajal lateks, je bila le približno en meter od tal, prekriti jo je bilo treba s folijo in ustrezno obtežiti. Iz takšne dejavnosti, ki je preprosta in enostavna, ne sledi povečana nevarnost za življenje in zdravje, čeprav se je opravljala med sunki vetra pred poletno nevihto. Zato pri presoji odgovornosti tožene stranke ni mogoče uporabiti določbe 149. člena OZ o domnevi vzročnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik v delovni nezgodi dne 20.9.2002. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Ne strinja se s pravno razlago, po kateri naj bi tožnik utrpel škodo pri opravljanju dejavnosti s povečano nevarnostjo. Po njenem mnenju gre za preširoko razlago pojma objektivne odgovornosti. Dejavnost varovanja na območju asfaltne baze in kamnoloma ne predstavlja dejavnosti s povečano nevarnostjo. Da pa bi sodišči tožnikovo dejavnost spravili v okvir pravnega standarda nevarne dejavnosti, sta "zidali" dodatne okoliščine, nanašajoče se na zapih vetra in dvig približno šest kilogramov težke betonske kocke. Poleg tega revizija polemizira z ugotovitvami o tem, da je bil tožnik pred nastopom dela opozorjen na lateks v žlici nakladalnega stroja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Z izpodbijanjem (dejanskih) ugotovitev o tem, da je prekrivanje lateksa s folijo spadalo v okvir tožnikovih delovnih zadolžitev in da je bil na lateks v žlici pred nastopom dela posebej opozorjen, revizija posega v dejansko stanje: sodišče prve stopnje je namreč sprejelo dokazno sklepanje, po katerem je tožnik na lateks v žlici nakladalnega stroja bil vnaprej opozorjen. V tej smeri revizije ni mogoče obravnavati, ker po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kolikor pa je v tej smeri vsebinsko grajana pravna presoja, pa obveljajo razlogi izpodbijane sodbe, po katerih iz navodil za delo, ki jih je sprejela tožena stranka, v nasprotju z revizijskim stališčem, jasno izhaja, da je varnostnik dolžan ukrepati, kadar grozi kakršnakoli škoda.

Vendar pa je pravna razlaga, po kateri je tožnik opravljal dejavnost s povečano nevarnostjo, napačna. Revizija ima prav, da je tožnikovo opravilo, pri katerem se je poškodoval, bilo enostavno. Žlica nakladalnega stroja, v kateri je bil lateks, je bila dvignjena le en meter od tal, preko nje pa je bila položena folija, ki jo je veter pred bližajočo se nevihto odkril. Folijo je bilo treba namestiti nazaj in jo obtežiti. Tožnik je pri tem uporabil približno šest kilogramov težko betonsko kocko. Izkustveno gledano takšno opravilo ni prav nič nevarno. Zaradi nestabilnosti, povezane z vetrom, je kocka tožniku padla iz rok na čevelj in mu poškodovala enega od prstov na nogi. Nevarna dejavnost je takšna dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje. Konkretne okoliščine, v katerih se je tožnik poškodoval, glede na način opravljanja dejavnosti, ne pomenijo povečane nevarnosti za življenje in zdravje. Žlica nakladalnega stroja, v kateri se je nahajal lateks, je bila le približno en meter od tal, prekriti jo je bilo treba s folijo in ustrezno obtežiti. Iz takšne dejavnosti, ki je preprosta in enostavna, ne sledi povečana nevarnost za življenje in zdravje, čeprav se je opravljala med sunki vetra pred poletno nevihto. Zato pri presoji odgovornosti tožene stranke ni mogoče uporabiti določbe 149. člena OZ o domnevi vzročnosti.

Tožeča stranka pa je v pripravljalni vlogi z dne 11.8.2003 izrecno uveljavljala poleg objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke tudi njeno krivdno odgovornost. Zatrjevala je, da bi zaradi zaukazanega interventnega ukrepanja, kamor spada tudi prej opisano opravilo, morala tožniku zagotoviti ustrezna zaščitna sredstva, še posebno zaščitne čevlje, ki bi preprečevali poškodbe nog v primeru padca težjih predmetov. Sodišče prve stopnje je v tej smeri izvajalo dokazni postopek (zaslišanje priče C. G.), vendar se z vprašanjem morebitne krivdne odgovornosti, ker se je (napak) zadovoljilo z objektivno odškodninsko odgovornostjo, v razlogih svoje sodbe ni ukvarjalo.

Z ugotovitvijo, da tožena stranka za tožniku nastalo škodo odgovarja objektivno, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je - ker je tožeča stranka uveljavljala tudi krivdno odgovornost tožene stranke - dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo treba v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pri odločanju o tem, ali je morebiti podana krivdna odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo, se bo potrebno opredeliti tudi do stališča, izraženega v reviziji, ki meri na eventualno tožnikovo (so)odgovornost za nastalo škodo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.