Jedro

Ko je prvo sodišče na naroku razglasilo sklep o zavrnitvi preostalih dokaznih predlogov in stranke posebej opozorilo, da ostalih dokazov ne bo izvedlo, ker so nepotrebni in v nadaljevanju sprejelo sklep, da se obravnava zaključi zaradi izdaje sodbe, bi morala tretjetožnica na podlagi 286.b člena ZPP na naroku opozoriti prvo sodišče, da je z zavrnitvijo dokazov sodišče kršilo načelo do enakega varstva pravic in tožnici odvzelo pravica do izjave in pravico do kontradiktornega postopka.

Od skrbne stranke, ki pravice v postopku uporablja pošteno, se pričakuje, da bo že v postopku pred sodiščem prve stopnje vsaj opozorila na dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze oziroma vsaj opozorila sodišče, da nasprotuje sklepu sodišča, da se posamezni dokazi ne izvedejo. Stranka, ki se v postopku ne odzove na takšen način in „hrani“ te razloge za pritožbo, ne ravna skrbno in na ta način zlorablja procesne pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tretjetožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke, da je neobstoječa oziroma nična darilna pogodba in pogodba o ustanovitvi služnosti z dne 22. 6. 2006 (1), s katero sta H. J. in njen mož J. J. (2) podarila svojemu sinu S. J. kot obdarjencu svoje solastne nepremičine, S. J. pa je v korist brata M. J. in sestre M. T. ustanovil služnost, v delu, v katerem je prvotožnica podarila S. J. svojo 1/2 parc. št. 530/10 in 530/65, obe k.o. X., in v delu, kjer prvotožnica dovoljuje, da se pri njenem navedenem solastnem delu nepremičnin v zemljiški knjigi vknjiži solastninska pravica na ime S. J., s tem, da se vknjižba lastninske pravice pri H. J. solastni nerazdeljeni ½ nepremičnin parc. št. 530/10 in 530/65 k.o. X. na ime S. J. na podlagi darilne pogodbe z dne 22. 6. 2006 (Okrajno sodišče v Sevnici Dn 1403/2006 z dne 3. 10. 2006) in vknjižba lastninske pravice pri S. J. lastnemu 1/2 deležu istih parcel na ime P. I. P. J. (na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Sevnici D 108/2009 pravnomočnem dne 5. 5. 2010) izbrišeta in se pri istih nepremičninah vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kot pred navedeno vknjižbo - lastninska pravica na ime H. J. do ½ celote, in podrejeno, da je (prvo)tožena stranka P. I. P. J. dolžna v roku 15 dni po pravnomočno ugotovljeni ničnosti darilne pogodbe med (prvo)tožnico in pokojnim S. J. z dne 22. 6. 2006 izstaviti zemljiškoknjižno listino (dovolilo), na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Sevnici pri nepremičninah parc. št. 530/10 in 530/65 k.o. X., kjer je vknjižena lastninska pravica na ime toženke, vknjižila lastninska pravica na ime tožnice H. J. do nerazdeljene 1/2 glede na celoto, v nasprotnem primeru bo tako listino nadomestila ta sodba (točka II). Prvo sodišče je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je neobstoječa oziroma nična darilna pogodba in pogodba o ustanovitvi služnosti z dne 22. 6. 2006, s katero sta prvotožnica in njen mož J. J. podarila svojemu sinu S. J. kot obdarjencu svoje solastne nepremičnine, S. J. pa je v korist M. J. in M. T. ustanovil služnost v delu, na podlagi katere pok. J. J. podarja svojo 1/2 parc. št. 530/10 in parc. št. 530/65, obe k.o. X., S. J. in v delu, kjer J. J. dovoljuje, da se pri njemu ½ solastnem deležu istih nepremičnin v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica na ime S. J. ter da se vknjižba lastninske pravice pri J. J. solastnem ½ deležu parc. št. 530/10 in parc. št. 530/65, obe k.o. X., na ime S. J. na podlagi darilne pogodbe z dne 22. 6. 2006 (Okrajno sodišče v Sevnici Dn 1403/2006 z dne 3. 10. 2006) in vknjižba lastninske pravice pri S. J. lastnemu 1/2 deležu parc. št. 530/10 in parc. št. 530/65, obe k.o. X na ime toženke P. I. P. J. (na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Sevnici D 108/2009, pravnomočnem dne 5. 5. 2010) izbrišeta in se pri istih nepremičninah parc. št. 530/10 in parc. št. 530/65 k.o. X. vzpostavi zemljiškoknjižno stanje kot pred navedeno vknjižbo - lastninska pravica na ime pok. J. J. (točka III). Prvo sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 2.622,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude je tožeča stranka dolžna plačati toženki tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila (točka IV).

2. Zoper sodbo se pritožuje tretja tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (3) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da sta darovalca ob sklepanju darilne pogodbe vedela, kakšno pogodbo sklepata in kakšne so posledice sklenitve takšne pogodbe. Darovalca ob sklenitvi pogodbe nista izrazila prave volje. Darovalca sta bila prepričana, da s svojim sinom obdarjencem sklepata izročilno pogodbo, saj je bil njun primarni interes pri sklepanju pogodbe, da bo za oba na starost poskrbljeno. Njun interes ni bil, da podarita svoje premoženje sinu S. J. Iz izpovedbe tretje tožnice izhaja, da starša nista imela namena skleniti darilno pogodbo, saj je njen oče vedno govoril, da ima tri otroke, in da je treba deliti na tri dele. Drugotožnik je izpovedal, da sta oče in mati večkrat rekla, da bi dala svoje premoženje tistemu, ki bo zanju skrbel. Odvetnik M. R. (4) je izpovedal, da je S. J. ob prvem razgovoru pripeljal s seboj H. J., takrat je zapisal bistvene sestavine pogodbe, ki je bila izročilna in ne darilna. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je sestavo izročilne pogodbe pri odvetniku naročil S. J. Odvetnik je sestavil izročilno pogodbo na podlagi razgovora z darovalcema. Izročilno pogodbo je odvetnik izročil S. J., pogodbo pa sta podpisala njegova straša. V kolikor se ne bi strinjala z vsebino izročilne pogodbe, pogodbe ne bi podpisala. Odvetnik je še pojasnil, da mu niso bili razumljivi razlogi, zaradi katerih H. J. ni želela skleniti pogodbe, ker naj bi bila za S. J. preveliko breme. Odvetnik je imel le en kontakt s H. J., zato je vprašanje, če ga je poklicala ravno H. J., da bi mu povedala, da pogodbe ne bodo podpisali. Očitno je, da S. J. ni želel prevzeti obveznosti in skrbeti za starše, zato tudi ni podpisal osnutka izročilne pogodbe. Njegova ravnanja so bila usmerjena v sklenitev darilne pogodbe. V kolikor bi bila prava volja darovalcev, da skleneta darilno pogodbo, ne bi pri notarju A. V. (5) spraševala o značilnostih izročilne pogodbe. Treba je upoštevati, da je bila H. J. pri notarju razpoložena in gostobesedna, že veliko let je pila alkoholne pijače in bila velikokrat v vinjenem stanju, jemala je več vrst zdravil zaradi slabega psihičnega stanja, depresije in alkohola, bila je tudi v deliriju, kar potrjuje, da H. J. ob sklenitvi darilne pogodbe ni vedela, da sklepa darilno pogodbo, ker je bila prepričana, da sklepa izročilno pogodbo, zato je glede na izjavo notarja najbrž tudi rekla, da „imajo glede skrbi zanju že dogovorjeno“. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge tožnice, da se zaslišita priči S. F. in M. B., prvo sodišče prav tako ni sledilo dokaznemu predlogu, da se postavi izvedenec psihiatrične stroke, ki bi lahko pojasnili, kakšno je bilo duševno zdravje darovalcev ter ni pridobilo dokumentacije o postopkih pred CSD od leta 2005 dalje o obravnavi H. J. Prvo sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih navedenih dokazov ni izvedlo, s tem pa je kršilo pravico tožnice do izjave v postopku in pravico do kontradiktornosti. Lečeča zdravnica H. J. ni vedela oziroma ni želela odgovoriti na vprašanja, katera zdravila je H. J. jemala, niti katere bolezni je imela, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Neobičajno je, da se izvod darilne pogodbe ni podpisoval v notarski pisarni, čeprav je bil prvi izvod popravljen in sestavljen novi izvod zaradi nestrinjanja pogodbenih strank z vsebino. Drugo in tretjetožeča stranka sta prebrali darilno pogodbo in pogodbo o ustanovitvi služnosti le v delu, ki se nanaša nanju, tožbo na ničnost darilne pogodbe pa je vložila H. J. Prvo sodišče se sklicuje na izjave, ki jih je H. J. dala v drugih pravdnih zadevah, ki pa so bile dane zaradi strahu pred S. J., ki je grozil, da bo zažgal hišo, starša je zaklepal in jima grozil, kar izhaja tudi iz izjave H. J. z dne 4. 4. 2010, ki je v prisotnosti tretjetožnice in njene hčere izjavila in to izjavo tudi podpisala, da so bile vse njene izjave lažne in dane pod prisilo. To izjavo je tožnica našla po zaključku glavne obravnave v stanovanju, kjer je prebivala H. J., zato je tudi ni mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, enako tudi ne pogodbe z dne 31. 1. 2007, ki se nanaša na plačevanje domske oskrbe, saj če je bila sklenjena darilna pogodba, potem pogodba z dne 31. 1. 2007 ne bi bila sestavljena. Iz navedene pogodbe, ki se nanaša na plačevanje domske oskrbe za H. J., ki naj bi jo plačeval S. J., in zapisnika CSD S. z dne 25. 7. 2011 glede razrešitve in postavitve skrbnika H. J., je razvidno, kako je S. J. ravnal s svojo materjo. H. J. se ga je bala, zato ni preklicala darilne pogodbe. Sodišče se opira na izpovedbo drugotožnika, ki je potrdil, da sta mu oče in mati, ko sta želela, da podpiše pogodbo, povedala, da je darilna pogodba sestavljena na podlagi njune volje. Na podlagi te izpovedbe prvo sodišče ugotavlja, da je obstajalo soglasje volj med darovalcema in obdarjencem in ni šlo za nesporazum pri sklenitvi darilne pogodbe. Prvo sodišče pa ne upošteva nadaljnje izpovedbe drugotožnika, da pogodbe takrat ni prebral, in da je starša le vprašal, ali je to njuna volja. Starša sta imela v mislih in bila prepričana, da sklepata izročilno pogodbo, zato iz izjave tožnika ni bilo mogoče napraviti takšnih ugotovitev, kot jih je napravilo sodišče prve stopnje. Iz nadaljnje izpovedbe drugotožnika tudi izhaja, da je po smrti S. J. povedal H. J., da toženka ne želi prevzeti skrbi zanjo, H. J. pa mu je odgovorila, da ima vse zapisano, in da v pogodbi piše, da mora trikrat na dan nositi hrano, in da je njeno preživljanje s pogodbo dogovorjeno. H. J. je bila prepričana, da je sklenila izročilno pogodbo in ne darilne pogodbe, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da skrb H. in J. J. za njuno preživljanje ni bil njun glavni motiv pri sklepanju pogodbe.

3. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožba vidi kršitev pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke glede poslovne sposobnosti H. J. v času sklepanja darilne pogodbe, in ker ni zaslišalo prič S. F. in M. B., in ker v tej zvezi ni pridobilo dokumentacije od CSD. Sodišče prve stopnje je na naroku 11. 6. 2012 sprejelo dokazne sklepe, zaslišalo pravdne stranke, izvedeni dokazni postopek pa ni dopuščal nobenega dvoma, kakšna bo odločitev sodišča prve stopnje, še posebej v trenutku, ko je prvo sodišče sprejelo sklep, da je stvar zrela za razsojo, in da se preostali predlagani dokazi ne izvedejo, ker so nepotrebni. Glede na izvedene dokaze (6) in postopanje sodišča prve stopnje sodba ni mogla biti presenečenje za nobeno pravdno stranko.

6. Ko je prvo sodišče na naroku razglasilo sklep o zavrnitvi preostalih dokaznih predlogov in stranke posebej opozorilo, da ostalih dokazov ne bo izvedlo, ker so nepotrebni in v nadaljevanju sprejelo sklep, da se obravnava zaključi zaradi izdaje sodbe, bi morala tretjetožnica na podlagi 286.b člena ZPP na naroku opozoriti prvo sodišče, da je z zavrnitvijo dokazov sodišče kršilo načelo do enakega varstva pravic in tožnici odvzelo pravico do izjave in pravico do kontradiktornega postopka. Takšno postopanje se je od tretjetoženke pričakovalo tudi iz razloga, ker jo je zastopal odvetnik, od katerega bi se dodatno še pričakovalo, da bi prvemu sodišču opredeljeno pojasnil razloge, zaradi katerih meni, da stvar še ni zrela za razsojo in hkrati navedel konkretne razloge, zaradi katerih bi bilo treba izvesti vse dokaze, ki jih je predlagala tretjetožnica. Šele ob takšnem ravnanju stranke v postopku, bi moralo prvo sodišče na naroku v okviru odprtega sojenja podrobneje pojasniti razloge, zaradi katerih posameznih dokazov ne bo izvedlo in pri tem upoštevati, da vnaprejšna dokazna ocena načeloma ni dopustna (7). Ker tretjetožnica oziroma njen pooblaščenec nista ravnala na tak način, se šteje, da se je (tretje)tožeča stranka odpovedala izvedbi preostalih dokazov.

7. Načelo ekonomičnosti postopka nalaga sodišču, da si mora prizadevati, da opravi postopek s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP) tako za sodišče, kot za stranke postopka. Stranka mora v postopku uporabljati pravice pošteno (9. člen ZPP), kar pomeni, da je v njenem interesu, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški, zato od sodišča pričakuje, da bo v dokaznem postopku izvedlo le tiste dokaze, ki jih šteje za odločilne. V nasprotju z ekonomičnostjo postopka bi bilo ravnanje sodišča, če bi izvedlo vse dokaze pravdnih strank le iz razloga, da bi na ta način odvzelo stranki možnost izpodbijati sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je zato dolžno zavrniti dokaze, ko ugotovi (8), da so dokazana odločilna dejstva, in ko odločitev sodišča, na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, za pravdne stranke ne more biti (več) presenečenje. Zavrnitev dokaznih predlogov je (tudi) v interesu pravdnih strank, saj ni smisel dokaznega postopka, da sodišče izvede vse dokaze, ki jih je predlagala stranka, čeprav je že na podlagi izvedbe nekaterih dokazov prepričano (9), da dejstva, ki jih uveljavlja stranka na podlagi izvedenih dokazov niso dokazana. Če v takšnih primerih stranka meni, da ji je zaradi neizvedbe dokazov kršena pravica do izjave, zadostuje izjava, v kateri stranka opozori sodišče, da je izvedba posameznega dokaza potrebna zaradi dokazovanja relevantnega dejstva. V takšnih primerih je treba upoštevati načelno dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze in je zavrnitev dokaznih predlogov mogoča le v izjemnih primerih in ob prepričljivo obrazloženih razlogih.

8. Od strank se pričakuje, da v pravdnem postopku ravnajo skrbno, in da pošteno uporabljajo pravice v postopku. Od skrbne stranke, ki pravice v postopku uporablja pošteno, se zato pričakuje, da bo že v postopku pred sodiščem prve stopnje vsaj opozorila na dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze oziroma vsaj opozorila sodišče, da nasprotuje sklepu sodišča, da se posamezni dokazi ne izvedejo. Stranka, ki se v postopku ne odzove na takšen način in „hrani“ te razloge za pritožbo, ne ravna skrbno in na ta način zlorablja procesne pravice. Prav zato 286.b člen ZPP stranko seznanja in jo posebej opozarja na dolžnost, da pravočasno opozori sodišče prve stopnje na kršitev določb pravdnega postopka, ker se v nasprotnem ne bodo upoštevale kršitve, na katere se bo stranka sklicevala pozneje v postopku pred sodiščem prve stopnje, vključno v pravnih sredstvih, razen če teh kršitev stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da tretjetožnica ni pravočasno uveljavljala kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, ne obstajajo pa tudi opravičljive okoliščine, zaradi katerih tretjetožnica pravočasno ni opozorila sodišče prve stopnje na zatrjevane kršitve postopka. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ni upoštevalo kršitev, na katere opozarja pritožba, ker prvo sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožeče stranke.

9. Z darilno pogodbo se ena oseba (darovalec) zaveže na drugo osebo (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali na drug način v breme svojega premoženja obogatiti obdarjenca, obdarjenec pa izjavi, da se s tem strinja (prvi odstavek 533. člena Obligacijskega zakonika (10)). Tožniki v tožbenem zahtevku zahtevajo razveljavitev darilne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti, ker je pogodba nična. Trditvena podlaga tožnikov je prepletena z različnimi materialnopravnimi razlogi, zaradi katerih tožniki zahtevajo, da se na nepremičninah, ki so bile predmet darilne pogodbe, vzpostavi lastninskopravno stanje, kot je bilo pred daritvijo (11). Glede na postavljeni tožbeni zahtevek so upoštevani le ničnostni razlogi, ne pa razlogi, ki se vežejo na izpodbojnost pogodbe (grožnja, zmota v nagibu), s tem, da tožniki zaradi poteka roka nimajo več pravice zahtevati razveljavitve izpodbojne pogodbe (99. člen OZ).

10. Številni dokazi prepričljivo potrjujejo, da sta H. in J. J. ob sklepanju pogodbe vedela, da sklepata darilno pogodbo, s katero sta nepremičnine podarila sinu S. J. ter hkrati s pogodbo o ustanovitvi služnosti zagotovila tožnikoma osebno služnost na sobi in delavnici, ki sta del podarjene nepremičnine. Okoliščina, da je bila najprej sestavljena izročilna pogodba, nima vpliva na veljavnost darilne pogodbe, saj izročilne pogodbe S. J. ni podpisal. Tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da bi bila izročilna pogodba pravno veljavno sklenjena. Odvetnik M. R., ki je pripravil izročilno pogodbo, je izpovedal, da ga je H. J. obvestila, da pogodbene stranke izročilne pogodbe ne bodo podpisale, okoliščina, ki jo zatrjuje pritožba, da je odvetnika lahko poklicala druga oseba, ni bila dokazana, navedeno dejstvo pa tudi ne vpliva na pravilnost ugotovitve prvega sodišča, da izročilna pogodba ni bila sklenjena. Telefonski kontakt H. J. z odvetnikom le potrjuje njeno odločilno vlogo pri pogodbenem dogovarjanju in sklenitvi darilne pogodbe ter potrjuje obstoj njene poslovne sposobnosti in prave volje, da se ne sklene izročilna pogodba. Navedena dejstva potrjuje tudi izpovedba notarja A. V., da je darilno pogodbo sestavljal po navodilu H. J., s predlagano vsebino pogodbe pa se je strinjal tudi njen mož. Na podlagi zahteve darovalcev je notar pojasnil razlike med darilno, izročilno in pogodbo o dosmrtnem preživljanju, osnutek darilne pogodbe pa je na predlog pogodbenih strank (tožnikov) tudi popravil, zato je povsem izključeno, da darovalca nista vedela, da sklepata darilno pogodbo.

11. Tudi kasnejša ravnanja darovalcev potrjujejo, da sta darovalca želela skleniti (darilno) pogodbo brez obveznosti za njunega sina S. J., saj sta v izjavi z dne 2. 10. 2006 (12) izrazila željo, da se njuno darilo po sklenjeni darilni pogodbi ne vračuna v njegov dedni delež. Iz pričevanj H. J. v pravdnih postopkih, ki so jih vodili med seboj otroci darovalcev, izhaja, da sta darovalca sklenila s sinom S. J. darilno pogodbo, ker sta darovalca tožnikoma že nudila denarno in drugo pomoč (skrbela za otroka tretjetožnice), kar je bil razlog za odločitev, da podarita sinu S. J. nepremično premoženje, tretjetožnici pa je bila prepuščena obrt svečarstva in tudi ustanovljena pravica osebne služnosti na delavnici, drugotožnik pa je dobil služnostno pravico uporabe sobe na podarjeni nepremičnini. H. J. je še pojasnila, da sta z možem sklenila darilno pogodbo, ker bo S. J. težko vzdrževal hišo, kar kaže na željo darovalcev, da na ta način finančno pomagata S. J., ob tem, da sta si v pogodbi obdržala pravico bivanja v pritličnem stanovanju in souporabo vseh skupnih prostorov ter funkcionalnega zemljišča, obdarjenec pa se je zavezal plačevati vse davčne obveznosti in prispevke. Obdarovanec je imel tudi prepoved odtujitve in obremenitve podarjenih nepremičnin, zato je pritožbeno sodišče prepričano, da je bila volja darovalcev, da svojemu najmlajšemu sinu darujeta nepremičnino z navedenimi omejitvami. Iz navedenih razlogov tudi pritožbi priložena izjava H. J., pogodba o plačilu domske oskrbe in zapisnik CSD ne morejo spremeniti pravilnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča. 12. Zmotna je pritožbena trditev, da v kolikor bi bila prava volja darovalcev, da skleneta darilno pogodbo, ne bi pri notarju spraševala o izročilni pogodbi in se zanimala za njene značilnosti. Navedeno dejstvo le še dodatno potrjuje, da nista želela skleniti izročilne pogodbe, da pa sta darovalca želela informacije o vsebini posameznih pogodb, da bi se lahko pravilno odločila in izrazila pravo voljo ob sklenitvi pogodbe. Tožnika sta tudi sopodpisnika pogodbe, pogodbo pa sta podpisala, ker sta takšno željo izrazila darovalca. Drugotoženec in H. J. sta svoj dedni delež po J. J. odstopila S. J. Ko je tožbo vložila H. J. je zatrjevala, da je bila prepričana, da je podpisala izročilno pogodbo in ne darilne, zato darilna pogodba naj ne bi predstavljala njene prave volje. H. J. (takrat) ni zatrjevala, da ni bila sposobna izraziti prave volje ali da prave volje ni mogla izraziti zaradi groženj obdarjenca. Iz trditvene podlage in izvedenih dokazov ni nobenega dvoma, da sta bila darovalca poslovno sposobna, in da sta bila sposobna izraziti pravo voljo, kar potrjuje tudi izpoved dr. I. J.. V postopku ni bilo ugotovljeno nobeno konkretno ravnanje obdarjenca ali darovalca, zaradi katerega bi bila pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo. Darovalca niti dediči niso zahtevali preklica darilne pogodbe kot to določata 539. in 540. člen OZ, kljub zatrjevanemu (sicer nedokazanemu) fizičnemu in psihičnemu nasilju obdarjenca do darovalcev. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da so nesprejemljiva ravnanja in obnašanja obdarjenca tožeče stranke vezale na dogodke po sklenitvi pogodbe, kar bi bila lahko podlaga za preklic darilne pogodbe, ni pa bilo ugotovljenih nobenih razlogov za ničnost darilne pogodbe.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tretjetožnica in toženka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo toženke pa ni bil potreben.

(1) V nadaljevanju pogodba.

(2) V nadaljevanju se zanju uporablja tudi izraz darovalca.

(3) V nadaljevanju ZPP.

(4) V nadaljevanju odvetnik.

(5) V nadaljevanju notar.

(6) Do odločilnih, ki jih izpodbija pritožba, se bo pritožbeno sodišče podrobneje opredelilo v nadaljevanju te sodbe.

(7) Podrobneje o tem glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem dr. Aleš Galič komentar k 5. členu tč. 4 stran 55-58. (8) V postopku dokazne ocene, kot ga določa 8. člen ZPP.

(9) Glej opombo 9. (10) V nadaljevanju OZ.

(11) Darovalca sta že pokojna, J. J. je umrl pred vložitvijo tožbe, H. J. pa po vloženi tožbi, zato so njune pravice (materialne in procesne) prešle na njune dediče. (12) Priloga B2.