Jedro

V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne. Za takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in postopka ni začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe v socialnem sporu, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba se namreč nanaša na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika. Zato je odločitev toženca v upravni odločbi, da nosi stroške postopka tožnik sam, pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavlja, da se odpravi odločba toženca v v delu, v katerem je bilo odločeno, da nosi stroške postopka in da se tožencu naloži povrnitev stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 24. 6. 2014 v III. točki izreka in da se tožencu naloži, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 218,38 EUR. Obenem je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbe. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Sodišče se je postavilo na stališče, da v primeru odločbe toženca št. ... z dne 3. 2. 2014 ne gre za izdajo odločbe po uradni dolžnosti v smislu 1. odstavka 126. člena ZUP, čeprav je v tej odločbi izrecno navedeno, da se izdaja po uradni dolžnosti ter da pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis ali če se ugotovi ali izve, da je treba zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Nadalje sodišče ugotavlja, da ZPIZ-1 predvideva začetek postopka po uradni dolžnosti le v primeru, ko se opravi revizija odločbe, s katero je osebi priznana pravica po ZPIZ-1, da pa o pravicah zavarovanih oseb, vključno s pravico do invalidske pokojnine, toženec ne odloča po uradni dolžnosti tudi, če se ugotovi, da zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice po ZPIZ-1. Meni, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno. Na podlagi 2. odstavka 82. člena ZDSS-1, kar je primer odločbe toženca št. ... z dne 3. 2. 2014, tožena stranka ne odloča na zahtevo zavarovanca, temveč mora izdati nov upravni akt zato, ker ji to nalaga sodna odločba. Takšen nov upravni akt mora tožena stranka izdati v roku, ki ga postavi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegovo stališče, ki se nanaša na postopek in ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Izdaja novega upravnega akta tako nikakor ni posledica zahteve stranke, temveč do izdaje novega upravnega akta pride na podlagi sodbe sodišča. V primeru, da tožena stranka ne bi ravnala po sodbi in ne bi izdala novega upravnega akta, niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, potem bi bil tožnik upravičen zahtevati direktno sodno varstvo. Zato je ugotovitev sodišča, da ne gre za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, napačna. Sodišče ni uporabilo določila 2. odstavka 82. člena ZDSS-1, posledično je sodišče napačno uporabilo 1. odstavek 113. člena ZUP, saj v primeru odločbe z dne 3. 2. 2014 ne gre za odločbo, ki bi bila izdana na zahtevo stranke oziroma zavarovanca. Sicer pa bi sodišče tudi iz upravnega spisa lahko ugotovilo, da do izdaje odločbe toženca z dne 3. 2. 2014 ni prišlo na zahtevo stranke, ker takšne zahteve v upravnem spisu ni. Ker pa je tožnik uspel s pritožbo zoper odločbo z dne 3. 2. 2014, je upravičen do povrnitve stroškov s takšno pritožbo na podlagi 2. odstavka 113. člena ZUP. Pripominja, da je bila njegova zahteva za začetek postopka in priznanje pravice do invalidske pokojnine predmet najprej upravnega postopka in nato sodnega postopka. O tej njegovi zahtevi je bilo tako odločeno s sodbo opr. št. I Ps 754/2010 z dne 8. 3. 2013. Tudi iz tega razloga sodišče nima dejanske podlage za odločitev, da gre v primeru izdaje odločbe toženca z dne 3. 2. 2014 za izdajo odločbe na zahtevo stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca opr. št. ... z dne 24. 6. 2014 v delu, v katerem je toženec odločil, da tožnik sam nosi stroške postopka (III. točke izreka). Sporno je, ali stroške predsodnega postopka nosi tožnik sam ali pa gredo v breme organa, to je v breme toženca.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je skladno z 12. členom in 249. členom ZPIZ-1 podana v ZUP. Ta v 113. členu določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel (1. odstavek). Če se je postopek začel po uradni dolžnosti gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (2. odstavek).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 754/2010 z dne 8. 3. 2013 tožencu naloženo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine tožnika. Na podlagi citirane sodbe je toženec z odločbo z dne 3. 2. 2014 odmeril invalidsko pokojnino. V uvodu odločbe z dne 3. 2. 2014 je prvostopni organ toženca res navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti, čeprav kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, ni šlo za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, kot ga določa 2. odstavek 126. člena ZUP, niti ni šlo za začetek postopka po uradni dolžnosti, kot ga določa ZPIZ-1 v 1. in 2. odstavku 259. člena.

8. Predsodni postopek se je nanašal na uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja in sicer pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, med katere sodijo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Torej se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne začne po uradni dolžnosti, niti se po uradni dolžnosti ne odloča o priznanju ali zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja, ne glede na to, ali zavarovanec za to izpolnjuje pogoje ali ne.

9. Za prav takšen začetek postopka je šlo v obravnavanem primeru. Skladno z določbo 2. odstavka 259. člena ZPIZ-1 je predlog za ponovno oceno delazmožnosti podan s strani tožnikovega izbranega osebnega zdravnika dne 2. 6. 2009 in ni postopka začel toženec po uradni dolžnosti. Glede na navedeno zato ni odločilno, da je v prvostopni odločbi št. ... z dne 3. 2. 2014, pa čeprav je bila izdana na podlagi sodbe opr. št. I Ps 754/2010 z dne 8. 3. 2013, toženec navedel, da jo izdaja po uradni dolžnosti. Sodba z dne 8. 3. 2013 se namreč nanaša na dokončno odločbo št. ... z dne 3. 3. 2010 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 26. 10. 2009 in na postopek, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika dne 2. 6. 2009. Razen tega je z dokončno odločbo št. ... z dne 24. 6. 2014 toženec citirano prvostopno odločbo z dne 3. 2. 2014 odpravil, tožniku odmeril invalidsko pokojnino od 1. 11. 2009 dalje ter s III. (sporno) točko odločil, da stroške postopka nosi tožnik sam. Tako, da odločba z dne 3. 2. 2014, v kateri je navedeno, da je izdana po uradni dolžnosti, niti ne obstaja več in se zato pritožba na to odločbo ne more več sklicevati, in tudi, če bi prvostopna odločba z dne 3. 2. 2014 še veljala, navedba, da je izdana po uradni dolžnosti, za odločitev ne bi bila relevantna.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo 82. člena ZDSS-1 in vztraja, da je toženec zato, ker je o odmeri invalidske pokojnine odločil na podlagi sodbe opr. št. I Ps 754/2010 z dne 8. 3. 2013, odločbo izdal po uradni dolžnosti. Prav postopek po 2. odstavku 82. člena ZDSS-1, v konkretnem primeru o odmeri invalidske pokojnine, pomeni nadaljevanje predsodnega postopka, ki se je začel na predlog tožnikovega izbranega osebnega zdravnika in v katerem je, pa čeprav v sodnem postopku, kot invalid I. kategorije invalidnosti pridobil pravico do invalidske pokojnine, kot temeljno pravico in podlago za odmero invalidske pokojnine. Ta pa je bila naložena tožencu in končno opravljena s sporno odločbo z dne 24. 6. 2014. Tako, da ni dvoma, da se ta postopek ni začel po uradni dolžnosti. Predsodni postopek se začne po uradni dolžnosti, če gre za revizijo ali v primeru morebitne obnove postopka. Na nobenega od takšnih postopkov pa se ne nanaša zaključen predsodni postopek z odločbo z dne 24. 6. 2014. 11. Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.