Jedro

Ker sta tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajala in dokazovala le škodljive posledice, ki bi lahko nastale za rejenko in nista izkazala dejstev in okoliščin, s katerimi bi izkazala težko popravljivo škodo, ki bi nastala njima, ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 342/2002-8 z dne 17.9.2002 se spremeni in se zahteva tožečih strank za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi tožečih strank in na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) odločilo, da se začasno, do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu odloži izvršitev odločbe Centra za socialno delo M. z dne 17.5.2002. V razlogih je med drugim navedlo, da tožnika s tožbo z dne 17.8.2002 v upravnem sporu izpodbijata odločbo tožene stranke z dne 2.8.2002, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) M. z dne 17.5.2002. Z njo je navedeni prvostopni organ odločil, da se rejniška pogodba sklenjena dne 2.6.2000 med njim ter tožnikoma, s katero sta slednja kot rejnika sprejela v popolno oskrbo in vzgojo ndl. J.H., roj.

25.4.2000, razveže z dnem 17.5.2002 (1. točka izreka), ter se ndl. deklica namesti v drugo rejniško družino, o čemer bo izdana nova odločba (2. točka izreka), da sta tožnika deklico dolžna izročiti CSD M. dne 28.5.2002 ob 10.00 uri (3. točka izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (4. točka izreka). Dne 3.9.2002 sta zahtevala še izdajo začasne odredbe, s katero sta sodišču prve stopnje predlagala, da začasno do izdaje sodne odločbe odloži izvršitev upravnega akta. Njeno izdajo sta utemeljevala s težko popravljivo škodo, ki bi jo utrpela rejenka, če bi jo premestili v drugo rejniško družino, kar sta dokazovala z zdravniškimi izvidi in mnenji nekaterih članov, posebej za ta primer pri CSD oblikovanega strokovnega teama. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov predložene spisne dokumentacije (izjav dipl. soc. delavke S.K. s Centra za zdravljenje odvisnosti ZD M. z dne 23.5.2002 ter pedopsihiatrinje dr. med. M.G. ZD M. z dne 24.5.2002) izhaja, da bi se deklici v primeru izločitve iz rejniške družine, zdravstveno in psihično stanje bistveno poslabšalo (celo tako, da bi bila potrebna hospitalizacija na Kliničnem oddelku za pediatrijo). Glede na to, da je bila deklica zaupana tožnikoma v rejništvo že v letu 2000, takoj ko je bila po rojstvu odpuščena iz bolnišnične oskrbe in se po podatkih upravnih spisov, v rejniški družini tožnikov dobro počuti in da obstaja med njo in rejnikoma močna čustvena navezanost, je štelo, da bi škodljive posledice, ki bi jih utrpela rejenka, predstavljale tudi za tožnika težko popravljivo škodo, ki utemeljuje zadržanje izvršitve izpodbijanega akta. Za takšno razlago določbe 1. odstavka 69. člena ZUS, v zvezi z 2. odstavkom 30. člena istega zakona, se je sodišče odločilo, glede na določbo 3. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90), po kateri morajo biti pri sprejemanju odločitev pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki temeljno vodilo predvsem koristi otroka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi škodljive posledice, ki bi jih lahko utrpela rejenka, predstavljale zaradi čustvene navezanosti med rejnikoma in rejenko, za rejnika tisto težko popravljivo škodo, ki utemeljuje zadržanje izvršitve izpodbijanega akta. Rejniška pogodba je po svoji pravni naravi obligacijska pogodba, sklenjena med CSD in rejnikom. Ta ima samo zaradi varstva pravic in pravnih koristi, kolikor izhajajo iz rejniške pogodbe, položaj stranke v upravnem postopku njene razveze. Takšno je tudi stališče upravnega sodišča RS v zadevi U 427/96-12. Dejstvo, da nekdo skrbi za otroka, ima za posledico čustveno navezanost nanj. Vendar pa te ni mogoče razlagati tako, da se zaradi prizadetosti rejnikov otroka ne sme vrniti staršem oziroma premestiti v drugo rejniško družino, ali drugo obliko institucionalnega varstva, če za to obstajajo razlogi. Zato meni, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni utemeljilo, v čem naj bi tožnika utrpela težko popravljivo škodo, ki bi izhajala iz posega v njune pravice in dolžnosti v okviru rejništva. Navaja še, da je varovanje otrokovih koristi predvsem dolžnost državnih organov in CSD kot nosilcev javnih pooblastil. Tožnika sta, po njeni presoji s kršitvijo zakonskih in pogodbenih določil, onemogočila dolžan nadzor CSD ter s preprečevanjem osebnih stikov posegla tudi v izvajanje roditeljske pravice otrokove matere. Z odložitvijo izvršitve izpodbijanega akta, bi se zato ohranjalo nezakonito stanje v rejniški družini, CSD ter tožena stranka pa ne bi mogla zagotoviti, da bi se rejništvo izvajalo na za deklico koristen način. Pri tehtanju škodljivih posledic, ki bi lahko nastale za deklico z njeno izločitvijo iz rejniške družine, bi moralo sodišče upoštevati tudi škodo, ki bi lahko zanjo nastala zaradi izvajanja rejništva brez nadzora CSD. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep spremeni.

Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep temelji na določbi 1. odstavka 69. člena ZUS, po kateri lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe. Eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe na navedeni pravni podlagi je tudi nastanek težko popravljive škode, ki bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku. Ker je za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe predpisan kratek rok (4. odstavek 69. člena ZUS), mora tožnik že v zahtevi navajati dejstva in okoliščine, s katerimi izkazuje težko popravljivo škodo, ter zanjo tudi ponuditi dokaze. V obravnavanem primeru sta tožnika v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajala in dokazovala škodljive posledice, ki bi lahko nastale za rejenko, v primeru njene izločitve iz njune rejniške družine. Dejstev in okoliščin, s katerimi bi izkazovala težko popravljivo škodo, ki bi nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta zanju, pa nista niti navajala in tudi ne ponudila dokaze. Odločitev sodišča prve stopnje, da je navedeni zakonski pogoj izpolnjen, namreč temelji na presoji, da škodljive posledice, ki bi z izločitvijo rejenke iz rejniške družine tožnikov lahko nastale za rejenko, zaradi čustvene navezanosti med njo in tožnikoma kot rejnikoma, pomenijo tudi zanju težko popravljivo škodo. Ker pa je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev (škodljivih posledic v sferi rejenke) sklepalo na obstoj drugih dejstev (težko popravljive škode v sferi tožnikov), za kar niti v zahtevi tožnikov, niti v podatkih spisa ni imelo podlage, njegova odločitev, da je izpolnjen navedeni zakonski pogoj (težko popravljiva škoda), po presoji pritožbenega sodišča, ni pravilna. Tožnika se namreč v zahtevi za izdajo začasne odredbe in v odgovoru na pritožbo sklicujeta le na otrokove koristi, torej na javno korist. Obstoj te koristi pa je del dejanskega stanja za odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, o zakonitosti katere je treba v upravnem sporu čimprej odločiti.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in iz razlogov 2. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.