Jedro

Zaklepanje vhodnih vrat v hišo ne pomeni le motenja soposesti skupnega vhoda ampak tudi motenje dotedanjega uživanja - uporabe lastnih prostorov v hiši.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno tako spremeni, da se v celoti glasi: "Ugotovi se, da je toženec J. C. oziroma njegovi ljudje z njegovim soglasjem motil tožečo stranko B. L. v mirni posesti "njegovih" prostorov v stavbi .... s tem, da je v dneh 1.3.1999, 2.3.1999, 15.3.1999 in 17.3.1999, v dnevnem času večkrat zaklenil glavna vhodna vrata v hiši ........ in s tem oviral oz. onemogočil tožniku sprejem pacientov v njegovi zobozdravstveni ordinaciji v pritličju te stavbe.

Tožencu se prepoveduje nadaljne zaklepanje glavnih vhodnih vrat v stavbo ....... , dolžan pa se je vzdržati tudi podobnih dejanj, ki bi kakorkoli motila tožnika B. L. pri uporabi navedene nepremičnine, ob morebitnem ponovnem motenju posesti pa je dolžan plačati denarno kazen v znesku 200.000,00 SIT v 8 dneh.

Toženec je dolžan povrniti tožniku B. L. pravdne stroške v znesku 96.810,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila v 8 dneh.

Tožbeni zahtevek U. L. se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem toda izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec J. C. oz. njegovi ljudje z njegovim soglasjem motil tožečo stranko U. L. in B. L. v mirni posesti "njenih" prostorov v stavbi ........ s tem, da je v dneh, ki so v izreku točno navedeni, v dnevnem času večkrat zaklenil glavna vhodna vrata v hiši ......

in s tem oviral oziroma onemogočil tožniku sprejem pacientov v njegovi zobozdravstveni ordinaciji v pritličju te stavbe. Ugodilo je tudi prepovednemu tožbenemu zahtevku, kot tudi zahtevku za izrek denarne kazni v primeru ponovnega motenja. Končno je ugodilo tudi stroškovnemu delu tožbenega zahtevka.

Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353. ZPP in predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec vztraja, da ni z ničemer motil posesti tožečih strank in na tem, da je sprememba zahtevka, kot ga je podala tožeča stranka, nedovoljena, ker gre za subjektivno spremembo tožbe, v katero tožeča stranka vključuje še ljudi tožene stranke in sploh ne pove kdo to je. Ob taki spremembi zahtevka bi morala tožeča stranka tožiti tudi toženčeve ljudi, kar pa ni storila in taka formulacija zahtevka kot ga je postavila tožeča stranka, ni dovoljena. Izrek sklepa pa je po mnenju tožene stranke tudi nejasen, saj se iz njega ne vidi ali je toženec motil posest samo drugotožnika ali obeh tožnikov, ker nista navedena z imenom. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da ni bil le toženec tisti, ki je vrata zaklepal, temveč da naj bi bil dogovor med njim, partnerko in hčerko. Toženec vrat ni nikoli zaklenil, niti niso bila zaklenjena z njegovo vednostjo ali soglasjem. Končno pa tudi motenje posesti sploh ni podano. Zlasti ni podano v škodo prve tožnice U. L., ker ona poslovnih prostorov sploh ne uporablja in prihaja le občasno telefonirat ob nedeljah ali na obisk k drugemu tožniku. Sicer pa ima drugi tožnik ključe in lahko prostore kadarkoli odklene. Na vratih hiše ima drugi tožnik tudi zvonec in to pomeni, da režim odklepanja in zaklepanja vrat ni bil nikoli dogovorjen. Pritožba pa očita sklepu tudi, da je njegova obrazložitev sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom. Zahtevek se nanaša na motenje posesti poslovnih prostorov, obrazložitev pa govori o motenju pri uporabi skupnega vhoda in spreminjanju načina izvrševanja posesti. Motenje posesti vhoda oz. poslovnih prostorov sta dve različni motenji in ju je treba ločiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Prav je dati pritožbi, da ni izkazana posest prve tožnice U. L. in da dejanja toženca in njegovih ljudi zanjo ne predstavljajo motenja posesti, kar zlasti izhaja iz izpovedi priče M. L., ki je izpovedala, da U. sicer prihaja v te prostore, nima pa ključev.

Hčerka teh prostorov tudi drugače ne uporablja in takrat, ko so bila vrata zaklenjena, hčerke - tožnice U. ni bilo zraven. Dejanja toženca oziroma njegovih ljudi torej ne morejo prestavljati motenja posesti tožnice U. L., zaradi česar je pritožbeno sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se namreč ne more strinjati z razlogi izpodbijanega sklepa, da hodi prvotožnica redno obiskovat svoje starše, ob nedeljah pa telefonirati in da je bila zato motena v svoji mirni posesti.

V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena in niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi. Glede spremembe zahtevka pritožbeno sodišče nima kakih posebnih pomislekov, kajti motenje se očita tožencu in če so njegovi ljudje sami ali z njegovim soglasjem začeli zaklepati vrata, potem je motenje posesti pripisati tožencu kot poslovnemu gospodarju in ne bi bilo niti nujno potrebno, da je tožeča stranka dopolnila oz.

spremenila tožbeni zahtevek. Kar pa se tiče zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kdo je bil tisti, ki je zaklepal, pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne razloge izpodbijanega sklepa. Dejstvo je namreč, da preje vhodna vrata niso bila zaklenjena, potem, ko so se pri tožencu pogovarjali o tem, pa so se vrata začela zaklepati.

Ni pomembno ali so se samo pogovarjali ali pa dogovorili, dejstvo je, da se je dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo spremenil. Ker pa pritožba očita sodišču, da je obrazložitev sklepa v nasprotju sama s seboj in z izrekom, ker se zahtevek nanaša na motenje posesti poslovnih prostorov, obrazložitev pa govori o motenju posesti pri uporabi skupnega vhoda in spreminjanju načina izvrševanja posesti, pritožbeno sodišče dodaja, da obrazložitve sklepa ne razume tako kot tožena stranka.

Sodišče pravi, da je toženec s svojimi ravnanji motil tožečo stranko pri uporabi skupnega vhoda in tako predvsem drugotoženi stranki v precejšnji meri otežkočil opravljanje dela v zobozdravstveni ordinaciji, kar seveda pomeni, da mu je onemogočil dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad svojimi prostori, saj pacienti niso mogli prihajati oz.

odhajati v ordinacijo tako, kot so dotedaj. Sodišče zaključi, da ne dvomi, da ima tožeča stranka posest na hiši in to posest je sodišče v skladu s 75. čl. in 80. čl. ZTLR tudi zaščitilo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP torej ni podana.

Pritožbeno sodišče je torej ugodilo pritožbi tožene stranke v tistem delu, ki se nanaša na aktivno legitimacijo tožeče stranke U. L. in sklep v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, saj je sodišče pri tem, ko je odločalo o njenem tožbenem zahtevku, zmotno uporabilo materialno pravo. V ostalem pa je pritožbo v skladu z 2. tč. 380. čl. ZPP/77 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.