Jedro

Ker je bilo o državljanstvu upravičenke že odločeno, tega primera ni možno ponovno reševati v postopku odločanja v denacionalizacijskem zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 7.8.2002. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote M. z dne 13.6.2002, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju pripisanih zemljiškoknjižnemu vložku št. 54 k.o. S.M., z utemeljitvijo, da bivša lastnica J.D. po določbah 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v povezavi z 9. členom tega zakona ni upravičena do denacionalizacije. Ob podržavljenju ni bila jugoslovanska državljanka, po 12. členu ZDen pa nihče drug ne izpolnjuje pogoja za vstop v njen položaj, ker ne sodi v krog dedičev prvega dednega reda. Iz pravnomočne ugotovitvene odločbe Upravne enote M. z dne 5.1.1995 je razvidno, da se M.J.D. ni štela za jugoslovansko državljanko po navedenih predpisih.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je pravilno stališče tožene stranke, da tožnica v postopku denacionalizacije ne more izpodbijati zakonitosti zavrnilne odločbe o ugotovitvi državljanstva upravičenke iz razloga, ker naj bi bila izdana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ugotavljanje državljanstva je v denacionalizacijskem postopku predhodno vprašanje, ki kot samostojna pravna celota spada v pristojnost upravnega organa za notranje zadeve (3. odstavek 63. člena ZDen). Navedeno pomeni, da organ pristojen za notranje zadeve v upravnem postopku ugotavlja, ali so se upravičenci na dan 9.5.1945 šteli za jugoslovanske državljane. Le stranki v postopku ugotavljanja državljanstva (po 6. odstavku 60. člena ZDen, ki je bil v ZDen vnesen z novelo ZDen-B, so to upravičenec in njegovi pravni nasledniki), je dana možnost izpodbijati sprejete odločitve. Kot izhaja iz podatkov priloženega upravnega spisa je tožnica to možnost izkoristila, saj je bila zavrnilna odločba o tem, da se D.J.M. ni štela za jugoslovansko državljanko, predmet upravne sodne presoje, na podlagi katere je bila odločitev upravnega organa za notranje zadeve potrjena (sodba Upravnega sodišča RS, Oddelek v Mariboru, št. U 2124/97-7 z dne 12.11.1999, potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 34/2000-2 z dne 11.10.2001). Na tako pravnomočno odločitev predhodnega vprašanja pa je upravni organ v denacionalizacijskem postopku vezan. Zato po presoji sodišča za odločitev v zvezi z denacionalizacijskim zahtevkom, ki jo je upravni organ pravilno oprl na pravnomočno odločbo o državljanstvu osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni mogoče trditi, da je bila sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga tudi ne more uspeti z ugovori v zvezi z nepravilno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem v postopku ugotavljanja državljanstva.

Tožnica v pritožbi uveljavlja napačno uporabo materialnega in procesnega prava. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) pozna pojem javne listine. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Zato ima tožnica pravico izpodbijati odločbo upravne enote. Možnost korekcije nepravilno izdanih določb je podana tudi v 23. členu ZDen-B. Tožnica je bila jugoslovanska državljanka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

O predhodnem vprašanju (državljanstva upravičenke) je bilo odločeno s posamičnim in pravnomočnim aktom (kot to navaja upravno sodišče), na ta akt pa je organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, vezan (določba 3. odstavka 147. člena ZUP). Prav na tej podlagi pa temeljijo odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje. Tožnica (zato ne) more navedene odločitve izpodbijati s sklicevanjem na možnost obnove po ZDen-B, saj v konkretnem upravnem sporu ne gre za upravni spor v zvezi z odločitvami o obnovi postopka. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovorom, da dejstva v odločbi prve stopnje niso resnična. Ni mogoče dokazovati, da v pravnomočni odločbi in sodbi kot javni listini ni resnično tisto, kar se v pravnomočni odločbi določa. Določbe postopka niso bile kršene, materialno pravo pa je bilo pravilno uprabljeno. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.