Jedro

Odločitev, da se sprememba tožbe dovoli, je potrebno podpreti tudi kot smotrno z vidika celostne rešitve spornih pravnih razmerij med pravdnimi strankami. Tak zaključek narekuje že nedeljiv materialnopravni pojem skupnega premoženja, ki zahteva, da se vse enote, ki v to premoženje sodijo, obravnavajo celovito in se določi enotno prispevno razmerje obeh partnerjev pri vseh predmetih skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožba tožencev zoper I. točko izreka (sklep) se zavrne in v tem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožencev v preostalem obsegu in pritožbi tožnice se ugodi, odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v II. in IV. točki izreka, razveljavi ter zadeva v tem obsegu prvostopenjskemu sodišču vrne v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 18. 11. 2021 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da v skupno premoženje tožencev spada poslovni delež v družbi A. d.o.o., nepremičnina parc. št. 1759/1 (ID znak: parcela 1759/1) do 1/6 celote in parc. št. 1759/3 (ID znak: parcela 1759/3) do celote1 ter tri motorna kolesa in dva osebna vozila z v izreku natanko specificiranimi identifikacijskimi podatki. Delež prvega toženca (v nadaljevanju toženec) na skupnem premoženju pri tem znaša 8/10, delež druge toženke (v nadaljevanju toženka) pa 2/10 (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Skladno s IV. točko izreka je tožnica dolžna tožencema povrniti 44,5% njunih priznanih pravdnih stroškov, toženca pa tožnici 55,5% njenih priznanih pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženca prvostopenjsko odločbo izpodbijata v I., II. in IV. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menita, da je sodišče prve stopnje poseglo v njuno pravico do obravnavanja s tem, ko je šele hkrati s sodbo dopustilo spremembo tožbe z dne 18. 11. 2021, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženca sta spremembi tožbe nasprotovala, do zaključka obravnavanja pred sodiščem prve stopnje pa nista vedela, ali bo sodišče spremembo tožbe dopustilo. V primeru, ko sodišče spremembo tožbe dovoli, more toženi stranki pustiti potreben čas za pripravo na obravnavanje spremenjene tožbe. Zaradi izostanka sklepa o dovolitvi spremembe tožbe tožencema to ni bilo zagotovljeno in nista podala navedb za obravnavanje zahtevka po spremenjeni tožbi, temveč sta navajala zgolj, da sprememba tožbe ni dopustna in smotrna. Odločitve o dopustitvi spremembe tožbe toženca tudi sicer ne sprejemata in se sklicujeta na procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjujeta, da tožnica za zahtevek po spremenjeni tožbi, s katerim uveljavlja nadpolovični delež toženca na skupnem premoženju do 9/10 celote, ni ponudila ustrezne trditvene podlage, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni upoštevalo ostalih prispevkov tožencev k oblikovanju skupnega premoženja. Ob tem, ko je zaključilo, da je toženec z zagotavljanjem brezplačne uporabe svojih nepremičnin kot posebnega premoženja skupni družbi A. d.o.o. prispeval k povečanju skupnega premoženja, po drugi strani ni upoštevalo, da je po prenosu lastninske pravice na teh nepremičninah na toženko k povečanju skupnega premoženja prispevala tudi ona. Sodišče prve stopnje bi pri presoji dopustnosti tožbe moralo upoštevati tudi, da je bilo tožnici vso premoženje iz javno dostopnih podatkov znano že ob vložitvi tožbe. Tudi iz razveljavitvenega sklepa VSM I Cp 511/2021 izhaja, da je treba zgolj ponovno presoditi že izvedene dokaze v zvezi z vplačilom osnovnega kapitala v družbo A. d.o.o. ob upoštevanju razpoložljivih denarnih sredstev toženke, v tej smeri pa se more izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem priče B. B. Izpostavljata, da je sodišče prve stopnje v prejšnjem sojenju kljub temu, da je toženec kot solastnik avtomehaničnih delavnic družbi A. d.o.o. omogočal brezplačno uporabo teh prostorov, njegov prispevek k oblikovanju skupnega premoženja ocenilo zgolj do 1/2 celote. Prav tako se ni opredelilo do tega, da je bila najemna pogodba sklenjena s solastnicama C. C. in D. D. kot najemodajalkama in da se je profitna najemnina po pogodbi z dne 5. 1. 2003 v višini 400.000,00 takratnih SIT plačevala, pozneje pa se je pobotala z vlaganji, ki jih je izvedla družba kot najemnik v nepremičnine, ki so bile predmet najema. Povsem so tako izostali razlogi, da je družba izvajala zatrjevana redna investicijska vzdrževanja objektov, pri čemer so vlaganja zakonski dopustni razlog za pobotanje z najemnino (16. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP). Sodišče samo navaja, da se je toženec odpovedal svojemu delu najemnine, kar pa je po prepričanju pritožbe dopustna dispozicija lastnika oziroma solastnika nepremičnine in zneska privarčevane najemnine ni mogoče obravnavati kot prispevek k skupnemu premoženju. Tudi iz tega razloga je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa tudi ne pojasni, v kakšnem deležu naj bi toženec z opustitvijo zaračunavanja najemnine prispeval k skupnemu premoženju. Ne opredeli, kakšen delež najemnine bi glede na lastniški oziroma solastniški delež na nepremičninah pripadal tožencu, v katerem obdobju, v kolikšni skupni vrednosti ter v kakšnem razmerju je ta vrednost do ostalih dohodkov in prispevkov tožencev ter posebnega premoženja toženke. Z ozirom, da je toženec lastnik avtomehanične delavnice na parc. št. 1759/1 le do 1/6 celote, v celoti lastno pa mu je dvorišče s poslovno stavbo na parc. št. 1759/3, je tako povsem nejasno, v kakšnem deležu naj bi toženec z ostalima solastnicama participiral pri najemnini. V zvezi z zgoraj navedenimi nepremičninami je sodišče prve stopnje sicer zaključilo, da je mama toženke B. B. razpolagala z denarnimi sredstvi, ki so bila namenjena odkupu teh nepremičnin na javni dražbi dne 23. 3. 2017, toženca pa ne sprejemata nadaljnjega stališča, da ta sredstva ne predstavljajo posebnega premoženja toženke, saj naj bi bila dana obema partnerjema po enakih delih. Napačno se razlaga tudi izpoved toženca, da je imela toženka mamim denar. Toženec namreč ni omenjal sebe, temveč toženko, ki je na podlagi pooblastilnega razmerja na materinih računih pri banki pridobivala denarna sredstva. V tem delu se ne ocenjuje tudi pisne izjave B. B., da je šlo za darilo hčeri, prav tako pa ne pojasnila toženke, da je izključno ona oskrbovala mamo in ji je mati ta sredstva zato podarila. Sodišče bi v tem delu moralo upoštevati pisno izjavo B. B., saj je bila ta dana več kot dve leti in pol pred njenim zaslišanjem. Dementno stanje priče se je v tem času sicer poslabšalo in vplivalo na njene kognitivne sposobnosti, vendar pa je izostala izvedba dokaza z zaslišanjem njene lečeče psihiatrinje dr. E. E., ki bi lahko izpovedala o tem, ali je bila priča v času zapisa izjave poslovno popolnoma sposobna, brez motenj spomina in zaznavanja, ki bi vplivale na pravilnost zapisa. V tem delu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Plačilo kupnine v višini 78.700,00 EUR v postopku javne dražbe in posledično s tem kupljeni nepremičnini bi sodišče moralo šteti kot posebno premoženje toženke, ker ni ravnalo tako, pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi glede vplačila osnovnega kapitala družbe sodišče ne pojasnjuje, na kakšni osnovi naj bi toženec na dan plačila 3. 12. 2002 imel višja denarna sredstva. Tožnica niti ni podala navedb, s katerimi bi utemeljevala delež toženca na skupnem premoženju, ki je višji od zakonske domneve. Po mnenju tožencev je v obravnavni zadevi kot res iudicata potrebno upoštevati tudi odločitev v zadevi II P 52/2014, kjer je že pravnomočno odločeno, da sredstva in premoženje družbe A. d.o.o. niso v nobeni obliki pomešana s premoženjem toženca ali njegovim podjetništvom, kar nenazadnje zajema tudi vrednost posameznih poslovnih deležev. Tudi v kolikor bi sodišče poslovne deleže štelo kot skupno premoženje partnerjev, pa delež toženca na tem v višini 8/10 nikakor ne more biti utemeljen. Tudi za motorna vozila sodišče ne pojasni, kako toženčeva odpoved obračunavanju najemnine družbi utemeljuje njegov delež na teh vozilih prav v višini 8/10 celote. Glede na navedeno toženca sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje, tožnici pa v roku 15 dni naloži povračilo pravdnih stroškov tožencev, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnica s pritožbo izpodbija prvostopenjsko stroškovno odločitev v IV. točki izreka. Zatrjuje, da je naložitev plačila kakršnih koli pravdnih stroškov tožencema zanjo nesprejemljiva. Toženca kot zunajzakonska partnerja s skrivanjem premoženja, na katerega bi tožnica v izvršbi lahko posegla za poplačilo svojih judikatnih terjatev do prvega toženca kot nekdanjega zakonca, ne ravnata vestno in pošteno. Upoštevaje to okoliščino bi sodišče prve stopnje glede na dikcijo drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko upoštevaje vse okoliščine primera eni stranki naloži, naj drugi stranki povrne ustrezen del stroškov, zato moralo tožencema naložiti povračilo vseh tožničinih pravdnih stroškov. Podrejeno tožnica uveljavlja, da prvostopenjska stroškovna odločitev tudi po višini ni pravilna. Kot skupno premoženje tožencev je sicer res uveljavljala terjatev tožencev in naslova njunih vlaganja v nepremičnine v lasti toženke ter njene mame v Skokah v višini 30.000,00 EUR, vendar sodišče prve stopnje spregleda, da njena tožba meri le na delež toženca na tem premoženju, ki je po prvotni tožbi znašal 50% (=15.000,00 EUR) po spremenjeni tožbi pa 90% (=27.000,00 EUR). Tožnica s tožbenim zahtevkom torej ni bila neuspešna v obsegu 30.000,00 EUR, temveč le v deležu, ki ga je pripisala tožencu. Prvostopenjski izračun pravdnega uspeha je tako napačen in upoštevaje zgoraj navedeno v korist tožnice znaša 66,25%. Glede na navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožencema v plačilo naloži vse pravdne stroške tožnice, podrejeno pa tako, da se delež kritja pravdnih stroškov določi v razmerju 66,25% in 33,75% v korist tožnice. Priglaša stroške.

5. Tožnica v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe tožencev v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev njune pritožbe ter potrditev prvostopenjske odločbe v izpodbijanem delu, v kolikor spremembe njene stroškovne odločitve ne predlaga tudi sama.

6. Pritožba tožencev zoper I. točko izreka prvostopenjske odločbe (odločitev s sklepom) ni utemeljena.

7. Pritožba tožencev zoper II. in IV. točko ter pritožba tožnice zoper IV. točko izreka izpodbijane odločbe (odločitev s sodbo) je utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP ter v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavljata tudi toženca v pritožbi, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana odločba zadostne razloge, potrebne za njen preizkus. Podana ni niti kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se zaradi kršitve pravice do izjave v zvezi z dovolitvijo spremembe tožbe šele skupaj z odločitvijo o glavni stvari sklicujeta toženca. Z ozirom, da je bila sprememba tožbe hkrati smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami, z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da se sprememba tožbe dovoli, pravilnost in zakonitost predmetne sodbe sicer ni prizadeta in je pritožba tožencev v tem delu neutemeljena. Je pa kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP podana zaradi neizvedbe dokaznega predloga tožencev po zaslišanju lečeče psihiatrinje priče B. B., dr. E. E., saj so iz tega razloga in tudi zaradi necelovite dokazne ocene vseh v tej zvezi že izvedenih dokazov, ključne okoliščine za odločitev v zadevi zmotno oziroma nepopolno ugotovljene. Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč pri pravni presoji pa kot pravilna ne vzdrži tudi prvostopenjska odločitev o deležih tožencev na skupnem premoženju, kar vse je narekovalo odločitev, kot izhaja iz zgornjega izreka.

9. Tožnica v predmetni pravdi kot upnica toženca na temelju prvega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) (enako ureja tudi prvi odstavek 83. člena Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ) zahteva, da sodišče ugotovi skupno premoženje tožencev ter delež toženca na njem z namenom, da bo nanj lahko posegla za poplačilo svojih judikatnih terjatev v skupni višini nad 300.000,00 EUR.

10. Toženca se z grajo prvostopenjske odločitve o dovolitvi spremembe tožbe v I. točki izreka neutemeljeno sklicujeta na kršitev pravice do obravnavanja. Tožnica je s prvotno tožbo kot skupno premoženje tožencev uveljavljala poslovi delež v družbi A. d.o.o., nepremičnino parc. št. 1795/1 do 1/6 celote (v naravi mehanične delavnice), nepremičnino parc. št. 1795/3 do celote (v naravi z mehaničnimi delavnicami povezano dvorišče s poslovnim objektom) ter terjatev tožencev iz naslova vlaganj v nepremičnine v lasti toženke ter njene mame v G. v višini 30.000,00 EUR, pri čemer sta deleža toženca na tem premoženju enaka. V okviru novega sojenja pred sodiščem prve stopnje je s pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2021 tožbo najprej spremenila tako, da je uveljavljala delež toženca na skupnem premoženju v višini 9/10 celote. Ta pripravljalna vloga je bila pooblaščencu tožencev vročena skupaj s pozivom za odgovor nanjo (vročilnica pripeta k list. št. 513). S pripravljalno vlogo z dne 18. 11. 2021 je tožnica tožbo znova spremenila, in sicer tako, da je kot skupno premoženje tožencev uveljavljala še tri motorna kolesa in dva osebna vozila skladno s podatki iz uradnih evidenc.2 To vlogo je sodišče prejelo na naroku, ki je bil opravljen istega dne (18. 11. 2021), na tem naroku pa je bila ta vloga tudi neposredno vročena pooblaščencu tožencev, ki je navajal, da bo odgovor na obe vlogi s spremembo tožbe združil v eno pripravljalo vlogo (prepis zvočnega posnetka na list. št. 529). To je pooblaščenec tožencev tudi storil in se do spremenjene tožbe opredelil s pripravljalno vlogo z dne 24. 11. 2021. Četudi sta toženca spremembi tožbe nasprotovala, pa sta se do navedb tožnice po spremenjeni tožbi opredelila in predlagala dokaze tudi za primer, da bi sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo (zadnji odstavek na list. št. 539). V tej vlogi pa toženca tudi sama ugotavljala, da je tožnica vso procesno gradivo (trditve in dokaze) v zvezi z zatrjevanim nadpolovičnim deležem toženca na skupnem premoženju prispevala že postopku na podlagi prvotne tožbe, s pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2021 pa je le postavila temu ustrezen tožbeni zahtevek. Pritožbenemu prepričanju, da tožnica za zahtevek po spremenjeni tožbi ni ponudila trditvene podlage, zato ne gre slediti. Ob zgoraj obrazloženem je tako mogoče zaključiti le, da je bila tožencema zagotovljena možnost izjave o spremenjeni tožbi in sta bila k temu s strani sodišča tudi pozvana. V kolikor v svoji pripravljalni vlogi z dne 24. 11. 2021 nista navajala kakšnih njima poznanih pravno relevantnih dejstev za presojo zahtevka po spremembi tožbe, pa morata sprejeti breme navedenega.

11. Odločitev, da se sprememba tožbe dovoli, je potrebno podpreti tudi kot smotrno z vidika celostne rešitve spornih pravnih razmerij med pravdnimi strankami. Tak zaključek narekuje že nedeljiv materialnopravni pojem skupnega premoženja, ki zahteva, da se vse enote, ki v to premoženje sodijo, obravnavajo celovito in se določi enotno prispevno razmerje obeh partnerjev pri vseh predmetih skupnega premoženja. Pravnomočna odločitev, da določena stvar spada v skupno premoženje, sicer ne pomeni pravnomočne odločitve o obsegu skupnega premoženja in zato ne preprečuje nove pravde na ugotovitev, da še druga stvar spada v skupno premoženje. Ugotovitev sodišča o deležih iz prve pravnomočne odločitve pa načeloma velja za vse premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in je obstajalo v času ugotavljanja deležev partnerjev. Delež parterjev se namreč ugotavlja na skupnem premoženju kot celoti in ne na posamezni stvari.3

12. Prav zgoraj pojasnjeno je razlog, da sodišče prve stopnje prispevnih deležev tožencev k oblikovanju skupnega premoženja ni ugotavljajo posebej na vsaki stvari iz skupnega premoženja, torej posebej na poslovnem deležu skupne družbe, nepremičninah ter motornih vozilih, temveč je tega pravilo določilo enotno na (po presoji prvostopenjskega sodišča) skupnem premoženju kot celoti. Toženca se na pomanjkanje razlogov o pravno odločilnih dejstvih ter s tem na procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato neutemeljeno sklicujeta. Deleže tožencev na skupnem premoženju je sodišče prve stopnje presojalo zgolj v okviru razpoložljive trditvene podlage pravdnih strank in ne drži, kot navajata toženca v pritožbi, da tožnica na eni strani v tej zvezi naj ne bi ponudila trditev, toženca na drugi strani pa naj bi navedbe o tem podala, le da jih sodišče ni upoštevalo. Tožnica je nadpolovični delež toženca (9/10 celote) na skupnem premoženju tožencev zatrjevala izključno na okoliščini, da je toženec opustil obračunavanje najemne skupni družbi A. d.o.o., ki je za potrebe opravljanje svoje poslovne dejavnosti uporabljala nepremičnine v njegovi lasti v obdobju od ustanovitve te družbe konec leta 2002 (osnovni kapital je bil vplačan 3. 12. 2002, družba pa vpisana v register 18. 12. 2002) oziroma od 1. 1. 2003 do prodaje teh nepremičnin toženki na javni dražbi 23. 3. 2017 (14 let in dva meseca). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ta tožničina zatrjevanja povzelo kot resnična in zgolj na tej osnovi sprejelo zaključek, da delež toženca na skupnem premoženju tožencev znaša 8/10 celote, pri čemer o pravilnosti te pravne presoje še v nadaljevanju obrazložitve.

13. Nepremičnine, ki jih je brezplačno koristila skupna družba tožencev, so formalno (podatki zemljiške knjige) sicer res bile v solasti toženčeve mame ter sestre, to je C. C. in D. D.,4 vendar pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevat do tega, v kakšnem deležu bi pri najemnini participiral toženec glede na solastiška razmerja. Na podlagi med zgoraj navedenimi solastniki sklenjene razdružilne pogodbe (priloga A53) je namreč zaključilo, da je bil tožnik dejansko že od leta 1994, ko je bila ta pogodba sklenjena, do celote lastnik obeh nepremičnin, ki jih je uporabljala skupna družba tožencev, čemur pa slednja s pritožbo v ničemer ne oporekata. Prav tako ne držijo njuna zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila med C. C. in D. D. kot najemodajalkama ter družbo A. d.o.o. kot najemnico glede uporabe spornih nepremičnin dne 3. 1. 2003 sklenjena najemna pogodba (priloga B23). To pogodbo v 38. točki obrazložitev izrecno navaja in jo obravnava v povezavi z zatrjevanji tožencev, da je bila s to pogodbo določena najemnina kasneje pobotana z vlaganji skupne družbe tožencev (najemnica) v nepremičnine, ki so bile predmet najema. Zatrjevanja tožencev o vlaganjih skupne družbe v sporne nepremičnine, ki so bile po zgoraj citirani pogodbi predmet najema, je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenim prepričanjem tožencev tudi vsebinsko obravnavalo. Glede na pravilno ugotovitev, da toženca glede zatrjevanih vlaganj sploh nista podala konkretiziranih navedb (kdaj in v kakšni višini so bila vlaganja opravljena), česar pritožba prav tako ne prereka, pa je utemeljeno štelo, da ta vlaganja niso izkazana in torej podlage za pobotanje z obveznostjo družbe za plačilo najemnine ni bilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe torej izhaja, da najemna pogodba z dne 3. 1. 2003 ni odražala pravega lastninskega stanja spornih nepremičnin, katerih dejanski lastnik do celote je bil že od leta 1994 toženec, kar niti ni pritožbeno sporno. Z ozirom, da toženca tudi nista izkazala, da je bila s strani skupne družbe dejansko opravljena kakšna finančna transakcija na temelju najemne pogodbe (plačilo najemnine C. C. in D. D.), je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da toženec družbi A. d.o.o. ni obračunaval najemnine za njemu do celote lastni nepremičnini, ki jih je družba uporabljala za potrebe opravljanja poslovne dejavnosti vse od 1. 1. 2003 do prodaje teh nepremičnin toženki na javni dražbi 23. 3. 2017. Sodišče je deleže pravdnih strank na skupnem premoženju sicer dolžno presojati upoštevaje vse okoliščine iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR oziroma drugega odstavka 74. člena DZ. Poudariti pa vendar velja, da to presojo lahko opravi zgolj v okviru s strani pravdnih strank podanih navedb ter v tej zvezi ponujenih dokazov (212. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Prispevka toženke k oblikovanju skupnega premoženja s sredstvi njenega posebnega premoženja s tem, ko po nakupu sporih nepremičnin na javni dražbi skupni družbi za uporabo le-teh tudi sama ni obračunavala najemnine, pa toženca v postopku na prvi stopnji nista uveljavljala. Navedbe v pritožbi o tem so zato nedovoljena pritožbena novota in niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Po zgoraj obrazloženem se tako pokaže, da je odločitev z izpodbijano sodbo izhajajoč iz njenih razlogov ob pravilih logičnega sklepanja sicer mogoče preizkusiti kot razumsko celoto. Je pa potrebno pritrditi tožencema, da prvostopenjske odločitve tako v delu, v katerem se kot njuno skupno premoženje ugotavljajo sporne nepremičnine v k.o. [...], kot v odločitvi o deležih partnerjev na skupnem premoženju kot celoti, zaenkrat ni mogoče podpreti kot pravno pravilne. Toženka je sporne nepremičnine v obsegu, v katerem je bil toženec njihov zemljiškoknjižni lastnik (parcele št. 1759/1 do 1/6 celote in parcele št. 1759/3 do celote) leta 2017, to je v času trajanja zunajzakonske skupnosti, kupila na javni dražbi v izvršilnem postopku (skupni znesek kupnine je znašal 78.700,00 EUR), ki se je vodil zoper toženca. V predmetnem postopku je zatrjevala, da te nepremičnine predstavljajo njeno posebno premoženje, saj jih je kupila z denarnimi sredstvi svoje matere B. B., ki jih je darovala le njej. Sodišče prve stopnje je finančne zmožnosti B. B. ter transferje denarnih sredstev med njo in toženko raziskalo s pomočjo izvedenca finančne stroke, pri tem pa prišlo do zaključka, da so denarna sredstva, plačana na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, izvirala iz privarčevanih sredstev na računih toženkine mame B. B. Prvostopenjski zaključek glede tega pravno odločilnega dejstva v predmetnem pritožbenem postopku ni sporen, je pa utemeljeno prerekana nadaljnja presoja sodišča prve stopnje o tem, da denarna sredstva za nakup spornih nepremičnin štejejo kot darilo toženkine matere obema partnerjema, saj toženka naj ne bi uspela dokazati, da je bilo darilo namenjeno samo njej.

15. Toženca sta zgornje pravno relevantno dejstvo dokazovala s predložitvijo pisnih izjav prič B. B. (list. št. 220) ter C. C. in D. D. (list. št. 218 in 223), prav tako pa z lastnim zaslišanjem kot zaslišanjem strank. S sklepom naslovnega sodišča I Cp 511/2021 z dne 17. 8. 2021, s katerim je bila prvotna prvostopenjska odločitev s sodbo v predmetni zadevi že razveljavljena, je bilo zaradi varovanja tožničine pravice do izjave sodišču prve stopnje naloženo, da skladno z njenim dokaznim predlogom v tej smeri verodostojnost pisne izjave priče B. B. (ta je klub starosti priče (80 let) računalniško napisana, iz nje pa izhaja, da je priča denar za nakup (spornih nepremičnin) podarila izključno hčeri, to je toženki) preveri še z njenim neposrednim zaslišanjem (šesti odstavek 236a. člena ZPP), nato pa na podlagi celovite dokazne presoje vseh izvedenih dokazov (8. člen ZPP) sprejeme zaključek o sporni pravno relevantni okoliščini. Že v razveljavitvenem sklepu pa je bilo izpostavljeno, da zaslišanje priče B. B. ni bilo predlagano v zvezi z vprašanjem vplačila ustanovitvenega kapitala skupne družbe, kot zmotno navaja pritožba.

16. Priča B. B. že več let biva v domu za ostarele H.. in je sodišče prve stopnje v okviru novega sojenja tja tudi pristopilo zaradi njenega zaslišanja izven prostorov sodišča. Čeravno je imenovana priča, za katero je bilo sicer zatrjevano (ne pa tudi izrecno izkazano), da se pri njej že kažejo težave z demenco, na izrecna vprašaja sodišča v tej smeri vedela povedati, kako dolgo biva v domu, da je prej živela v Nemčiji, kako je bilo ime njenemu možu in kako je ime vnukoma, se je spomnila, da je pisala izjavo za sodišče, ki jo se vrgla proč, ko ji je bila izjava predočena pa je povedala, da je hčerki diktirala in jo je ona napisala v njenem imenu, sama pa jo je podpisala, ni pa ji bilo znano, na kakšen način se je z njenih bančnih računov dvigoval oziroma tudi polagal denar, je sodišče prve stopnje po svoji laični presoji (tako je na zapisnik navedel razpravljajoči sodnik sam) zaključilo, da ni sposobna podajati izjav ter zaslišanje sklenilo. V takšnem položaju, ko ne gre spregledati tudi, da sodišče prve stopnje priči sploh ni zastavilo za odločitev v predmetni zadevi ključnega vprašanja, ki ga je naslovno sodišče izpostavilo že v razveljavitvenem sklepu (ali je toženka lahko prosto razpolagala z denarnimi sredstvi svoje mame oziroma ali ji je mama podarila denarna sredstva za nakup nepremičnin na javni dražbi in ali jih je podarila izključno njej), sta toženca zato utemeljeno predlagala, da sodišče verodostojnost pisne izjave priče B. B.5 presodi še po zaslišanju njene lečeče oziroma domske psihiatrinje dr. E. E. Toženca sta tehtno izpostavila, da je bila pisna izjave priče z dne 6. 2. 2019 podana več kot dve leti in pol pred opravljenim zaslišanjem (18. 11. 2021), zato bi (tudi v kolikor bi sprejeli prepričanje, da priča B. B. dne 18. 11. 2021 zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ni bila sposobna izpovedati o ključnih okoliščinah primera) imenovana psihiatrinja lahko pojasnila, ali je bila B. B. v času sestave te izjave sposobna razumsko svobodno izraziti stališča, kot izhajajo iz njene pisne izjave oziroma ali je bila razumsko zmožna po drugi osebi zapisano izjavo potrditi kot skladno s svojo resnično voljo. Z ozirom, da sodišče prve stopnje z namenom ugotavljanja verodostojnosti pisne izjave priče zgornjemu dokaznemu predlogu tožencev ni sledilo, zgolj na ostalih v tej zvezi izvedenih (vendar ne celovito ovrednotenih) dokazih temelječe prvostopenjske presoje, da je toženkina mama B. B. denar za nakup spornih nepremičnin na javni dražbi darovala obema partnerjema po enakih delih, zaenkrat ni mogoče podpreti kot pravilne. Toženca pa opravičeno opozarjata tudi na neustrezno in necelovito dokazno presojo drugih v zvezi s spornim dejanskim vprašanjem izvedenih dokazov. Glede vprašanja, ali so bila denarna sredstva toženkine mame za nakup spornih nepremičnin na javni dražbi podarjena zgolj toženki ali obema partnerjema, sta se kot priči opredelili toženčeva mama in sestra C. C. in D. D. v pisni izjavi, o tem pa sta izpovedala tudi oba toženca zaslišana kot stranki. Pritožba tožencev pa se utemeljeno zavzema, da sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka v okviru novega sojenja pisne izjave prič kot tudi izpovedi obeh pravdnih strank (v izpodbijani sodbi dokazno oceni le izpoved toženca, izpoved toženke pa predhodno le povzame, brez da bi se do nje opredelilo), oceni kot vsebinsko celoto in že ob jezikovni razlagi izjav prič oziroma izpovedi prič ter strank iz teh izlušči stališča, ki so skladna s tem, kar je posamezna priča oziroma pravdna stranska glede določene ključne okoliščine vsebinsko dejansko izrazila.

17. Tudi v kolikor bi sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka ter skladno z 8. členom ZPP opravljeni dokazni presoji sprejelo zaključek, da so bila denarna sredstva za nakup spornih nepremičnin na javni dražbi s strani toženkine mame B. B. podarjena obema tožencema po enakih delih, pa je potrebno izpostaviti, da je v takem primeru odločitev, da sporni nepremičnini predstavljata skupno premoženje tožencev, materialnopravno zmotna. Za opredelitev določenega premoženja kot skupnega premoženja partnerjev se namreč ne zahteva zgolj, da je bilo to premoženje pridobljeno v času trajanja partnerske skupnosti, temveč more biti hkrati pridobljeno z delom (drugi odstavek 51. člena ZZZDR6 oziroma 67. člen DZ). Z ozirom, da sta bili sporni nepremični poplačani s podarjenim denarjem in torej pridobljeni na neodplačen način, pa o takšnem načinu pridobitve v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Sporni nepremičnini tako lahko kvečjemu predstavljata posebno premoženje tožencev, vsakega do polovice. Tožbeni zahtevek v delu, s katerim tožnica zahteva, da se ugotovi, da sporni nepremičnini sodita v skupno premoženje tožencev, tako že zgolj iz tega razloga ne more biti utemeljen. V kolikor bi sodišče prve stopnje v okviru novega sojena prišlo do zaključka, da je bil denar na nakup spornih nepremičnin s strani toženkine mame B. B. darovan obema partnerjema po enakih delih, bo zato obvezano, da v okviru pooblastil iz 285. člena ZPP (materialno procesno vodstv0) tožnico spodbudi, da tožbeni zahtevek v tem delu ustrezno preoblikuje.

18. Utemeljena je tudi pritožbena graja prvostopenjske odločitve o deležih tožencev na skupnem premoženju. Skladno z zakonsko domnevo sta deleža partnerjev na skupnem premoženju enaka, lahko pa se dokazuje, da sta k skupnem premoženju prispevala v drugačnem obsegu (prvi odstavek 59. člena ZZZDR oziroma prvi odstavek 74. člena DZ). Navedeno v obravnavani zadevi dokazuje tudi tožnica, ki uveljavljala 9/10 delež toženca na skupnem premoženju. Tak zahtevek opira izključno na okoliščino, da se je toženec odpovedal zaračunavanju najemnine skupni družbi tožencev A. d.o.o. za uporabo takrat njemu lastnih spornih nepremičnin za potrebe opravljanja poslovne dejavnosti družbe od 1. 1. 2003 do prodaje teh nepremičnin toženki na javni dražbi 23. 3. 2017. Skupni znesek najemnin, za katerega je bil toženec prikrajšan, je tožnica uveljavljala kot prispevek toženčevega posebnega premoženja v skupno premoženje partnerjev. Kot izhaja že iz zgornje obrazložitev, naslovno sodišče kot pravilen podpira prvostopenjski zaključek, da je toženec opustil obračunavanje najemnine skupni družbi A. d.o.o., ki je za potrebe opravljanje svoje dejavnosti uporabljala nepremičnine v njegovi lasti v obdobju od 1. 1. 2003 do prodaje teh nepremičnin toženki na javni dražbi 23. 3. 2017 (14 let in 2 meseca). Ob pravilni uporabi materialnega prava pa ni mogoče podpreti nadaljnje prvostopenjske pravne presoje, da je toženec z zagotavljanjem brezplačne uporabe svojih nepremičnin skupni družbi, s čimer je bil po ugotovitvah izpodbijane sodbe prikrajšan v višini 287.589,00 EUR, skupno premoženje pa v tej višini obogateno z vložkom posebnega premoženja toženca, k oblikovanju skupnega premoženja prispeval v bistveno večjem deležu (8/10 celote) kot toženka. Pojasniti velja, da ima v času trajanja partnerske skupnosti ustanovljena družba, kakor v obravnavanem primeru družba A. d.o.o., lastno pravno subjektiviteto, skupno premoženje tožencev pa lahko predstavljajo zgolj poslovni deleži te družbe, četudi toženca družbo preko teh deležev lastniško obvladujeta. Za presojo, ali poslovni delež družbe z omejeno odgovornostjo sodi v skupno premoženje partnerjev, je ključno vprašanje, s kakšnimi denarnimi sredstvi je bil vplačan ustanovni kapital. Z ozirom, da je bila družba A. d.o.o. decembra 2002 ustanovljena v času trajanja zunajzakonske skupnosti tožencev, toženka pa v predmetnem postopku ni uspela dokazati svojih zatrjevanj, da je plačilo osnovnega kapitala pokrila z denarnimi sredstvi iz posebnega premoženja, kar ni pritožbeno prerekano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da poslovni delež v tej družbi predstavlja skupno premoženje tožencev. V nadaljevanju je zaradi že v zgornji obrazložitvi pojasnjenih materialnopravnih izhodišč sicer pravilno pristopilo k ugotavljanju deležev tožencev na njunem skupnem premoženju kot celoti, v tem okviru pa je višino prikrajšanja toženca zaradi opustitve obračunavanja najemnim skupni družbi nepravilno obravnavalo kot njegov vložek posebnega premoženja v skupno premoženje.

19. S tem, ko se je toženec odpovedal zaračunavanju najemnine skupni družbi za uporabo njemu lastnih nepremičnin, je na njegovi strani nastalo prikrajšanje, obogatena pa je bila skupna družba A. d.o.o. kot samostojni pravni subjekt in ne skupno premoženje tožencev neposredno, kot zmotno sklepa sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo ukvarjati z vprašanjem, ali sploh ter v kakšni meri je obogatitev na strani skupne družbe (tej dobrih 14 let ni bilo potrebno plačevati najemnine) vplivala na povečanje vrednosti poslovnega deleža kot skupnega premoženja.7 Izpostavljeno vprašanje je hkrati takšne narave, da ga je po oceni sodišča druge stopnje mogoče rešiti zgolj s strokovno pomočjo s področja ekonomije. Tudi v kolikor bi se izkazalo, da je bila vrednost poslovnega deleža družbe A. d.o.o. povečana, ker družbi za uporabo spornih nepremičnin v lasti toženca ni bilo potrebno plačevati najemnine, pa se obogatitev na strani družbe ter prikrajšanje na strani toženca v razmerju med tožencema kot imetnikoma poslovnega deleža te družbe lahko odrazi zgolj kot terjatev toženca iz naslova neupravičene pridobitve v odnosu do toženke.8 Takšna terjatev ni predmet skupnega premoženja, tožnica pa nanjo za poplačilo svojih judikatnih terjatev lahko poseže kot na toženčevo terjatev, kar predpostavlja ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka. V kolikor toženec v pritožbi izpostavlja, da je odpoved obračunavanju najemnine dopustna dispozicija lastnika, pa ni odveč izpostaviti, da je tožnica v predmetnem postopku ponudila trditve tudi o tem, da je toženec tako ravnal izključno z namenom, da ne bi pridobil premoženja, na katerega bi za poplačilo svojih terjatev lahko posegla tožnica. Takšno ravnanje, ki dejansko predstavlja povod za vodenje predmetne pravde, pa ni le v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, temveč meji že na zlorabo pravice, zato sodišče takšnemu ugovoru toženca ni dolžno nuditi pravnega varstva.

20. Na tem mestu velja glede na pritožbena zatrjevanja v tej smeri le še enkrat pojasniti, kot je sodišče druge stopnje sicer že storilo v sklepu I Cp 511/2021, da s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II P 52/2014 (priloga B6) ni bilo odločeno o zahtevku ali delu tožbenega zahtevka, ki je predmet te pravde. V citirani zadevi, ki je tekla zaradi nedopustnosti izvršbe, je bilo ugotovljeno zgolj, da izvršba na osnovna sredstva družbe A. d.o.o., ki jo je zaradi poplačila svojih judikatnih terjatev do toženca predlagala tožnica, ni dovoljena, saj so ta last družbe, ne pa dolžnika, zoper katerega je v teku izvršba. Pravno zmotno pa je stališče tožencev v pritožbi, da družba z omejeno odgovornostjo šteje za lastnico poslovnega deleža v njej sami. Imetniki (lastniki) poslovnega deleža v družbi so namreč njeni družbeniki.

21. Z ozirom, da po obrazloženem prvostopenjske pravne presoje glede obsega skupnega premoženja ter prispevnih deležev tožencev na njem zaenkrat ni mogoče podpreti kot pravno pravilne, je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 355. člena ZPP pritožbi tožnice ter delno pritožbi tožencev ugodilo, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu ter posledično v stroškovni odločitvi (II. in IV. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. Pritožbo tožencev zoper I. točko izpodbijanega izreka je medtem po 2. točki 365. člena ZPP zavrnilo in v tem delu prvostopenjsko odločbo (sklep) potrdilo.

22. Odločitev o vnovični razveljavitvi prvostopenjske sodbe je sodišče druge sprejelo z ozirom, da sodišče prve stopnje v okviru novega sojenja ni realiziralo napotkov iz razveljavitvenega sklepa I Cp 511/2021 (prvi odstavek 362. člena ZPP).9 Glede na to, da sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo izpovedi priče B. B., saj je po zgolj laični presoji štelo, da ni sposobna izpovedati, ji ob zaslišanju tudi ni zastavilo vprašanj glede za presojo obsega skupnega premoženja tožencev pravno odločilnih dejstev, prav tako pa ni dokazno ocenilo njene pisne izjave, bi drugačna odločitev pomenila, da bi se sodišče prve stopnje prvič opredeljevalo do nosilnih dejanskih argumentov in dokazov, ki jih sodišče prve stopnje predhodno ni vrednostno pretehtalo skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP. S tem bi prekomerno poseglo v pravico pravdnih strank do obravnavanja pravno relevantnih dejstev na dveh stopnjah (pravica do obravnavanja in pritožbe). Takšno odločitev naslovnega sodišča narekuje tudi okoliščina, da to sodišče v primeru zaslišanja priče B. B. zaradi poslabšanja njenega zdravstvenega stanja oziroma napredovanja demence morda ne more doseči enakovrednega spoznavnega položaja, v katerem je sodišče prve stopnje, ki je pričo že neposredno zaslišalo. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pri pravni presoji je prav tako izostalo ugotavljanje širšega sklopa pravno odločilnih okoliščin, ki so ključna za presojo prispevnih deležev tožencev na skupnem premoženju in za obravnavno katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (morebitno povečanje vrednosti poslovnega deleža družbe A. d.o.o. zaradi brezplačnega koriščenja spornih toženčevih nepremičnin). Ta sklop dejanskih vprašanj pred sodiščem prve stopnje še ni bi obravnavan, zato bi sodišče druge stopnje tudi z ugotavljanjem teh dejstev ter pravno presojo prvič šele v pritožbenem postopku pregloboko poseglo v pravico pravdnih strank do obravnavanja ter pritožbe kot ustavno varovanih procesnih jamstev. Zaradi ugotavljanja širšega sklopa dejstev s strokovno pomočjo ter obravnavanje morebitne spremenjene tožbe postopek pred sodiščem druge stopnje za pravdne stranke tudi ne bi pomenil pomembnega časovnega prihranka, hkrati pa bi zanje predstavljal povečano stroškovno breme.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

24. V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje sledilo usmeritvam naslovnega sodišča, izraženim v predmetnem sklepu. Upoštevalo bo že v zgornji obrazložitvi izpostavljena pravna stališča. Za potrebe ugotavljanja za odločitev ključnih okoliščin primera bo dokazni postopek dopolnilo tako, da bo kot pričo zaslišalo lečečo psihiatrinjo priče B. B., dr. E. E. Imenovana naj kot izvedena priča pojasni, ali je bila priča B. B. glede na njeno zdravstveno oziroma morebitno dementno stanje v času, ko je bila za potrebe predmetne pravde sestavljena njena pisna izjava z dne 6. 2. 2019, razumsko zmožna izraziti voljo, ki iz te izjave izhaja oziroma ali je bila sposobna po drugi osebi zapisano izjavo potrditi kot skladno s svojo resnično voljo. Pojasni naj tudi, ali je bila priča B. B. ob njenem zaslišanju dve leti in pol kasneje, dne 18. 11. 2011, razumsko zmožna odgovarjati na zastavljena vprašanja sodišča oziroma ali je še bila miselno sposobna svobodno izraziti lastna stališča. V kolikor je priča B. B. še zmeraj zmožna izpovedati o preteklih in za odločitev v predmetni zadevi ključnih okoliščinah iz leta 2017, pa naj jo prvostopenjsko sodišče znova zasliši o tem, ali je toženka, njena hči F. F., lahko prosto razpolagala z njenimi denarnimi sredstvi oziroma prihranki in ali je priča denarna sredstva za nakup spornih nepremičnin na javni dražbi 23. 3. 2017 podarila le njej (toženki). V kolikor zaslišanje priče B. B. zaradi bolezenske okrnjenosti njenih kognitivnih sposobnosti več ne bo mogoče oziroma se o pravno odločilnih okoliščinah več ne bo zmožna opredeliti v takšni meri, kot je to še lahko storila ob njenem prejšnjem zaslišanju, pa bo sodišče prve stopnje upoštevaje tudi stališča dr. E. E. primorano dokazno ovrednotiti njeno že podano izpoved in na osnovi te dokazno oceniti tudi njeno pisno izjavo z dne 6. 2. 2019. Pri tem velja izpostaviti, da dokazno vrednotenje samo po sebi ne pomeni, da sodišče določeno izpoved ali izjavo sprejema kot verodostojno ter resnično. Skladno s procesnimi navodili iz 8. člena ZPP lahko presodi tudi nasprotno, vendar mora svojo dokazno oceno vselej logično preverljivo ter razumsko sprejemljivo utemeljiti. Ob tem, ko je sodišče prve prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca ekonomske stroke zaključilo, da je denar za plačilo kupnine za nakup spornih nepremičnin na javni dražbi izhajal iz prihrankov priče B. B. na njenih bančnih računih, kar ni predmet pritožbe, pa bo presojo o tem, ali je bil podarjen le toženki ali obema partnerjema po enakih delih, sprejelo po celoviti presoji vseh v zvezi s tem dejstvom izvedenih dokazov (metodološki napotki iz 8. člena ZPP). Izjave prič ter izpovedi pravdnih strank (tudi izpoved toženke) ter prič je pri tem potrebno oceniti kot vsebinsko celoto in ob jezikovni interpretaciji izjave oziroma izpovedi izluščiti v njej dejansko izraženo vsebino. V kolikor bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je priča B. B. denar na nakup spornih nepremičnin na javni dražbi podarila tožencema po enakih delih, pa bo z izvajanjem materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP tožnico potrebno spodbuditi k ustreznemu oblikovanju tožbenega zahtevka, saj kot pojasnjeno že zgoraj, neodplačno pridobljeno premoženje partnerjev ob pravilni uporabi materialnega prava (drugi odstavek 51. člena ZZZDR oziroma 67. člen DZ) ne more predstavljati njunega skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je prispevka tožencev k oblikovanju skupnega premoženja iz naslova dela (po razpoložljivih podatkih) ter skrbi za dom in družino ocenilo kot enakovredna, čemur toženca s predmetno pritožbo ne nasprotujeta obrazloženo. Tožbeni zahtevek tožnice v delu, s katerim v korist toženca na osnovi vložka njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje uveljavlja nadpolovični delež na skupnem premoženju (9/10 celote), pa bo sodišče prve stopnje v okviru novega sojenja obravnavalo upoštevaje stališče, da okoriščenje skupne družbe A. d.o.o. na eni strani ter prikrajšanje toženca na drugi strani zaradi zagotavljanja brezplačne uporabe spornih nepremičnin ob pravilni uporabi materialnega prava ne vodi k večjem prispevnemu deležu toženca na skupnem premoženju. Če bodo po postopanju skladno s procesnimi pooblastili iz 285. člena ZPP podani pogoji za izvajanje dokaznega postopka v tej smeri (v kolikor bo tožnica vodenje predmetnega postopka v tej smeri ocenila kot racionalno, predlagala vnovično pritegnitev izvedenca ekonomske stroke ter založila predujem za izvedbo tega dokaza), bo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ekonomske stroke najprej odgovorilo na vprašanje, ali je bila zaradi brezplačne uporabe spornih nepremičnin za potrebe opravljanja poslovne dejavnosti družbe A. d.o.o. vrednost poslovnega deleža te družbe dejansko povečana. Kot je pojasnjeno že v zgornji obrazložitvi, ima toženec v takem primeru v razmerju do toženke terjatev iz naslova neupravičene pridobitve. Da bi tožnica zaradi poplačila svojih judikatnih terjatev do toženca lahko posegla nanjo, pa bo potrebna temu ustrezna prilagoditev tožbenega zahtevka, k čemur jo je v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno spodbuditi prvostopenjsko sodišče. Glede na dosežen pravdni uspeh v okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje znova odločilo tudi pravdnih stroških. Pri tem bo v ozir vzelo tudi utemeljeno pritožbeno grajo tožnice, da je njen pravdni uspeh v postopku potrebno oceniti izhajajoč iz deleža, ki ga na skupnem premoženju s tožbo uveljavlja v korist toženca in je najprej znašal 1/2 celote, po spremembi tožbe pa 9/10 celote (in ne celoto skupnega premoženja).

25. Opozoriti je potrebno še, da je glede na prehodno in končno določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 290. člena DZ, 303. člena in 305. člena tega zakona postopek v predmetni zadevi v nadaljevanju potrebno voditi po določbah DZ, ki pri ureditvi razmerij, ključnih za pravno presojo v predmetni zadevi glede na ureditev v ZZZDR sicer ne prinaša drugačne ureditve.

1 Navedene nepremičnine sodišče druge stopnje v nadaljevanju obrazložitev navaja brez navedbe katastrske občine oziroma jih opredeljuje tudi kot sporne nepremičnine. 2 S to vlogo je bil tožbeni zahtevek v celoti na novo oblikovan upoštevaje tudi spremembo tožbe z dne 4. 11. 2021 . 3 Tako tudi VS RS sodba II Ips 624/2008 z dne 13. 5. 2010. 4 Parcela št. 1759/1 z avtomehanično delavnico je bila v solasti toženca do 1/6 celote, toženčeve mame do 4/6 celote ter toženčeve sestre D. D. do 1/6 celote. Parcela št. 1759/3, ki v naravi predstavlja dvorišče s poslovnim objektom, pa je bila do celote last toženca. 5 Verodostojnosti njene pisne izjave je v oporekala že tožnica, zato je naslovno sodišče zaradi varstva njene pravice do kontradiktornega obravnavanja z razveljavitvenim sklepom sodišču prve stopnje naložilo, da verodostojnost pisne izjave priče B. B. preveri z njenim zaslišanjem. 6 Drugi odstavek 51. člena ZZZDR: »Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje.« 7 V 16. točki razveljavitvenega sklepa I Cp 511/2021 je sodišče druge stopnje sicer pojasnilo, da se sodišču prve stopnje z vprašanjem obogatitve družbe A. d.o.o. ter morebitnim povečanjem vrednosti poslovnega deleža v tej družbi zaradi opustitve obračunavanja najemnine za sporne nepremičnine (to tožnica zatrjuje kot vložek posebnega premoženja toženca v skupno premoženje partnerjev) v odločitvi s prvotno sodbo ni bilo potrebno ukvarjati, saj tožnica po prvotni tožbi ni uveljavljala nadpolovičnega deleža toženca na skupnem premoženju. Z ozirom, da je tožnica tožbo v okviru novega sojenja nato spremenila in v korist toženca uveljavljala delež na skupnem premoženju do 9/10 celote, pa bi se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moglo ukvarjati s tem vprašanjem. 8 Z opustitvijo obračunavanja najemnine skupni družni v breme zgolj toženca je bila morebiti povečana vrednost celotnega poslovnega deleža te družbe, torej tudi poslovni delež v obsegu, v katerem po pravilih o določitvi prispevnih deležev partnerjev na skupnem premoženju pripada toženki. 9 Prvi odstavek 362. člena ZPP: »Sodišče prve stopnje mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu.«