Jedro

Zakonec, ki dela in živi v tujini, ne živi dejansko v Republiki Sloveniji, zaradi česar ne more pridobiti slovenskega državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožnica je državljanka Republike Hrvaške in je vložila vlogo za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91). Ta za državljane drugih republik, ki želijo pridobiti državljanstvo Republike Slovenije, določa, da morajo imeti na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da tu tudi dejansko živijo. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica ne živi dejansko v Sloveniji. Zato ne izpolnjuje enega od pogojev, predpisanih v 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka sprožila upravni spor. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da se je leta 1970 poročila z A, ki je Slovenec. Takrat se je preselila na njegov dom in se na tem naslovu tudi prijavila. V avgustu 1971 je z možem odšla v ZR Nemčijo. Z možem sta se večkrat letno vračala na domači naslov. Tam je tudi več let zaporedoma preživljala z otroki vse šolske počitnice. Z možem sta tudi zgradila novo hišo. Tam preživita ves svoj prosti čas. V Sloveniji je tudi lastnica nepremičnin. Vsi njeni trije otroci imajo slovensko državljanstvo in se čutijo Slovence. Takoj, ko jim bodo to dopuščale materialne možnosti, se nameravajo za stalno preseliti v Slovenijo. Je lojalna državljanka, nikoli ni bila kaznovana, udeležila se je plebiscita za osamosvojitev Slovenije. Mnogi njeni sordniki že imajo slovensko državljanstvo in tudi sama se čuti Slovennko. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo. Vztraja pri svoji odločitvi. Sklicuje se na razloge, ki jih je navedla že v obrazložitvi. Meni, da navedbe, ki jih je dala tožnica v tožbi, ne morejo vplivati na odločitev v tej zaadevi. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica sama ne zanika dejstva, da živi in dela v tujini. S tem ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva predpisuje 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Vsa dejstva, ki jih navaja v tožbi in ki osvetljujejo njene življenjske razmere, ne morejo spremeniti dejstva, da v Sloveniji dejansko ne živi. Tožena stranka ob takšnem pravilno ugotovljenem in nespornem dejanskem stanju ni imela pravne podlage, da bi ugodila tožničini vlogi za pridobitev državljanstva. Dejansko življenje v Sloveniji, ki ga zakon izrecno in kumulativno zahteva poleg prijave stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, je dejanska okoliščina, ki ni odvisna od vprašanja, kje ima tožnica premoženje, kakšno je državljanstvo njenih sorodnikov in družinskih članov, kakšen je njen odnos do Republike Slovenije in kdaj je prvič prišla v Slovenijo. Pridobitev državljanstva po določbah 40. člena predstavlja izjemo od splošnih podlag, ki jih za pridobitev državljanstva določa 3. člen zakona. Kot izjemo, te določbe ni mogoče široko razlagati.

Sodišče še pojasnjuje tožeči stranki, da zavrnitev njene vloge za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona ne predstavlja ovire, da pridobi državljanstvo Slovenije na katerikoli drugi podlagi, če izpolnjuje predpisane pogoje.

Sodišče je odločilo z uporabo določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo in določbe drugih zveznih predpisov je uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I).