Jedro

Ker je tožnik tožbo za plačilo poravnanega zneska umaknil takoj, ko je tožena stranka ta znesek plačala, mu je tožena stranka v zvezi s tem delom zahtevka dolžna povrniti pravdne stroške. Glede preostalega dela tožbe, ki je bil zavržen, pa tožnik skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam nosi stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa (III. točka izreka).

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik tožbe za plačilo zneska 5.586,55 EUR in pravdni postopek v tem obsegu ustavilo (I. točka izreka), zavrglo pa je tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna plačati bruto znesek 976,50 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davek po predpisih na dan plačila ter izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2013 dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 537,73 EUR v roku 8 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti zneska v plačilo, do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožena stranka se izrecno pritožuje zoper odločitev o stroških (III. točka izreka sklepa). Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del prvostopenjskega sklepa spremeni tako, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka, podredno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožena stranka v predmetnem sporu nikoli ni dala privolitve v umik niti ni bila obveščena o umiku - ne s strani tožnika in ne s strani sodišča. Navaja, da je sodišče napačno odločilo, da stroške postopka krije tožena stranka. Stranki sta v sporazumu z dne 1. 10. 2012 določili, da bo tožena stranka svoj dolg poravnala v 12 mesečnih obrokih oziroma da bo dolg v celoti izplačan do 31. 12. 2013. Datum posameznega mesečnega obroka ni bil določen, zato tožena stranka ni mogla priti v zamudo, ker je bil rok za izpolnitev obveznosti do celote datum 31. 12. 2013. Tak način izpolnitve obveznosti sta stranki tudi ustno dogovorili, kot je izpovedala priča A.A..

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal regres za leti 2011 in 2012 ter odpravnino, v skupnem znesku 6.563,05 EUR, nato pa je tekom postopka na prvi stopnji umaknil tožbo za znesek 5.586,55 EUR. Sodišče prve stopnje je postopek v tem obsegu ustavilo, tožbo na presežek pa zavrglo, ker terjatev še ni zapadla. Tožena stranka se zoper tako odločitev ne pritožuje, saj v uvodu pritožbe izrecno navaja, da se pritožuje le zoper III. točko izreka, ki predstavlja odločitev o stroških. Pritožbeno sodišče tako v pritožbenem postopku presoja le odločitev o stroških, s katero pa se v celoti strinja in glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Skladno s 1. odstavkom 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnik je tožbeni zahtevek skrčil (delno umaknil) 24. 4. 2013 in 10. 10. 2013, potem ko je tožena stranka poravnala preostanek regresa za leto 2011 (v znesku 310,80 EUR), regres za leto 2012 (v znesku 624,68 EUR) ter deset obrokov odpravnine. Tako je vztrajal pri tožbenem zahtevku za plačilo dveh obrokov odpravnine v skupnem znesku 976,50 EUR. Glede na dejstvo, da je tožnik tožbo za plačilo poravnanega zneska umaknil takoj, ko je tožena stranka ta znesek plačala, je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da mu je pravdne stroške v zvezi s tem delom zahtevka (ki predstavlja 85,12 % zahtevka) dolžna povrniti tožena stranka. Glede preostalega dela tožbe, ki je bil zavržen, pa tožnik skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam nosi stroške postopka.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).