Jedro

Premoženje, ki je predmet izločitvene pravice, ne tvori niti splošne niti posebne stečajne mase, pač pa je iz nje v celoti izvzeto.

Stroški, ki jih ima stečajni upravitelj v zvezi s preizkusom in nadaljnjo manipulacijo izločitvene pravice, se krijejo iz splošne stečajne mase in jih ni mogoče naprtiti v breme izločitvenemu upniku.

Pravno upoštevni so samo tisti konkretni dejanski stroški, ki so v stečajnem postopku nastali zaradi tega, ker je upravitelj stvari, na katerih je upnik (prepozno) uveljavljal izločitveno pravico, prodal, namesto, da bi jih izročil upniku, če bi ta izločitveno pravico pravočasno prijavil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se stečajni upraviteljici naloži, da izvrši sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 596/2012 z dne 4.7.2012 tako, da upniku izplača: - 1.353,00 EUR, in - 385,70 EUR pravdnih in 130,40 EUR pritožbenih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od dneva, ko je upnik prejel citirano sodbo Višjega sodišča.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikovo zahtevo za izplačilo 1.353,00 EUR s pripadki, ker je na podlagi obračuna stroškov prodaje umetniških del, ki je sestavni del sklepa in je bil objavljen skupaj s sklepom, ugotovilo, da stroški prodaje presegajo doseženo kupnino.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Podlago za odločitev predstavljajo naslednja pravno relevantna dejstva: - da je upnik zamudil s prijavo izločitvene pravice v stečajnem postopku nad dolžnikom in da je stečajna upraviteljica premičnine (umetniške slike), ki so bile predmet izločitvene pravice, prodala za kupnino 1.353,00 EUR; - s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 596/2012 z dne 4.6.2012 je bilo stečajnemu dolžniku naloženo, da je dolžan upniku plačati 1.353,00 EUR, pridobljenih s prodajo desetih umetniških del, zmanjšanih za stroške prodaje teh del, in ji poleg tega povrniti še 385,70 EUR pravdnih in 130,40 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 308/2012 napotilo sodišče, ki vodi stečajni postopek zoper dolžnika, da pred njegovim zaključkom izvrši prej citirano pravnomočno sodbo tako, da ugotovi znesek stroškov prodaje umetniških del, ki jih je treba na podlagi petega odstavka 299. člena ZFPPIPP odšteti od dosežene kupnine.

5. Prvostopno sodišče je ugotavljalo višino stroškov v zvezi s prodajo umetniških slik na podlagi obračuna stroškov prodaje umetniških del z dne 8.11.2012, ki ga je pripravila stečajna upraviteljica. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče kot „stroške v zvezi s prodajo“ upoštevalo najemnino za poslovne prostore (7.200,00 EUR), cenitev (2.160,00 EUR) in selitev (1.877,00 EUR), skupaj torej 11.237,00 EUR. Po ugotovitvi, da ocenjena vrednost umetniških del predstavlja 45,67% vrednosti celotne stečajne mase v višini 31.177,00 EUR, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je stroški v zvezi s prodajo presegajo kupnino in je upnikovo zahtevo za izplačilo zavrnilo.

6. Pritožba razloge prvostopnega sodišča utemeljeno napada kot materialnopravno in dejansko zmotne. Edina in izključna materialnopravna podlaga, ki v obravnavanem primeru pride v poštev, je 5. odstavek 299. člena ZFPPIPP. Peti odstavek 226. člena ZFPPIPP, na katerega se je v obračunu stroškov sklicevala upraviteljica, in ki ji je nepravilno sledilo tudi prvostopno sodišče, določa načelo sorazmernosti pri obračunavanju stroškov v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase, ki se dejansko določajo v sorazmerju z ocenjeno vrednostjo celotnega premoženja stečajnega dolžnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da je posebna stečajna masa le premoženje, ki je predmet ločitvene pravice oziroma denarno dobroimetje, doseženo z unovčenjem tega premoženja (2. odstavek 225. člena ZFPPIPP). Ni mogoča smiselna uporaba pravil, ki se nanašajo na stroške v zvezi z ločitvenimi pravicami, tudi za stroške v zvezi s izločitvenimi pravicami. Gre za pravice z različno vsebino in različno obravnavo, pa tudi izločitveni upniki imajo v stečajnem postopku povsem drugačen pravni položaj kot ločitveni upniki.

7. Premoženje, ki je predmet izločitvene pravice, ne tvori niti splošne niti posebne stečajne mase, pač pa je iz nje v celoti izvzeto. Izločitvena pravica je pravica zahtevati izročitev stvari, ki je v posesti insolventnega dolžnika. Če je priznana, se stečajnemu dolžniku naloži, da upniku stvar, ki je predmet izločitvene pravice, izroči (1. točka 1. odstavka 309. člen ZFPPIPP), in to brez kakršnihkoli bremen, ki jih sicer trpi premoženje, ki sestavlja stečajno maso. Izločitveni upniki so upniki le v stvarnopravnem (in ne v obligacijskopravnem) pomenu, zato njihovega položeja ne gre primerjati s položajem drugih upnikov. Stečajni postopek zoper dolžnika se jih za razliko od drugih, tudi ločitvenih upnikov, prav dosti ne tiče, saj bistveno ne posega v njihov pravni in premoženjski položaj. Ne nosijo materialnopravnih posledic stečajnega postopka in tudi ne njegovih bremen oz. stroškov. Stroški, ki jih ima stečajni upravitelj v zvezi s preizkusom in nadaljnjo manipulacijo izločitvene pravice, se krijejo iz splošne stečajne mase in jih ni mogoče naprtiti v breme izločitvenemu upniku. Edino tveganje, ki izločitvenega upnika v stečaju lahko zadene, je izguba izločitvene pravice, pa še ta je bolj naravna kot pravna posledica civilnopravne smrti subjekta, od katerega bi jo lahko uveljavljal. 8. Izločitvena pravica sicer preneha že, ko upravitelj proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice, ker je upnik zamudil rok za prijavo, vendar se pravni položaj izločitvenega upnika, kot je opisan zgoraj, zaradi tega ne spremeni. Edina pravna posledica izgube izločitvene pravice v tej fazi postopka je pridobitev nadomestne pravice, da sme izločitveni upnik zahtevati izročitev denarnega zneska, doseženega s prodajo, zmanjšanega za znesek stroškov v zvezi s prodajo. Ti stroški niso stroški stečajnega postopka in jih ne gre enačiti z njimi. Ker stroškov stečajnega postopka izločitveni upniki ne nosijo, je bilo ugotavljanje sorazmernega dela stroškov v smislu 5. odstavka 226. člena ZFPPIPP zgrešeno. Povsem nerelevantno je, kolikšna je bila celotna stečajna masa in kakšno je razmerje med vrednostjo umetniških del v primerjavi z njo. Pravno upoštevni so samo tisti konkretni dejanski stroški, ki so v stečajnem postopku nastali zaradi tega, ker je upravitelj stvari, na katerih je upnik (prepozno) uveljavljal izločitveno pravico, prodal, namesto, da bi jih izročil upniku, če bi ta izločitveno pravico pravočasno prijavil. Z drugimi besedami, dosežena kupnina se lahko zmanjša samo za tiste stroške, ki ne bi nastali, če bi bile stvari izročene upniku.

9. Pravočasna prijava izločitvene pravice je pogoj za „pravočasno“ izročitev, zato pritožbeno sodišče načeloma nima pomislekov, da bi med stroške v zvezi s prodajo v širšem smislu lahko sodila tudi najemnina oziroma stroški za hrambo umetniških slik in za njihovo selitev, če je bila ta potrebna. Vendar le za čas upnikove zamude, t.j. do dneva, ko je upnik svojo izločitveno pravico prijavil, ne pa tudi po tem, ko je bila upraviteljica z njegovo (četudi prepozno) prijavo izločitvene pravice že seznanjena in bi se o njej lahko izrekla. Stroškov hrambe ali selitve stvari za obdobje, v katerem se upravitelj o priglašeni izločitveni pravici bodisi sploh ni izjavil bodisi jo je neutemeljeno prerekal, pa ni mogoče upoštevati kot „stroškov v zvezi s prodajo stvari“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da stroški najemnine in selitve v obračunu stroškov prodaje umetniških del, ki ga je pripravila stečajna upraviteljica, niso časovno opredeljeni (ne ve se, kdaj so nastali), poleg tega pa tudi po vsebini niso specificirani niti podprti z dokazi, na podlagi katerih bi jih bilo mogoče preizkusiti. Iz poročil stečajne upraviteljice v tem postopku izhaja namreč prav nasproten zaključek; da se niti najemnina niti stroški selitve ne nanašajo na sporne slike. Stečajna upraviteljica je poslovne prostore najela za hrambo strojev in pisarniške opreme stečajnega dolžnika, ki jih je bilo potrebno tudi preseliti, slike pa je hranila na svojem domačem naslovu. Tega sicer ni bila dolžna početi brezplačno, vendar pa ni izkazala, da je prav za hrambo slik sklenila najemno pogodbo oz. da je plačala za njihovo preselitev.

10. Pritožbeno sodišče ni moglo slediti prvostopnemu sodišču niti v delu, ki se nanaša na priznane stroške cenitve (2.160,00 EUR), ki bi sicer po naravi stvari sodili med stroške v zvezi s prodajo v ožjem smislu. Cenitveno poročilo, ki se nahaja v stečajnem spisu, je namreč izdelal izvedenec strojne stroke. Iz poročila je razvidno, da so bili predmet ocenjevanja stroji in oprema za oblikovanje in tiskarstvo, in da je cenitev opravljena v skladu s pravili Strokovnega združenja sodnih izvedencev in cenilcev strojev in opreme (SICOS). Res se v prilogi k poročilu nahaja tudi ocena vrednosti pisarniškega pohištva in umetniških slik, vendar ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih strokovnih metod je izvedenec strojne stroke ocenjeval vrednost umetniških slik. Tudi, če bi bilo mogoče ugotoviti, kolikšen del zneska, ki ga je stečajni dolžnik plačal za opravljeno cenitev (strojev in opreme), se nanaša na umetniške slike, pa teh stroškov ni mogoče priznati nepooblaščeni osebi. Cenilec oz. izvedenec lahko izvaja cenitve le na področju, za katerega ima opravljen poseben preizkus strokovnosti in znanja, sicer mu plačilo oz. nagrada za cenitev (izvedensko delo) ne pripada. Cenilec s področja likovne umetnosti pa v obravnavani zadevi ni bil angažiran.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obračun stroškov, ki ga je predložila stečajna upraviteljica, ne izkazuje nobenega stroška, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot „strošek v zvezi s prodajo umetniških slik“. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je stečajni upraviteljici naložilo, da je dolžna v celoti izvršiti pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 596/2012 z dne 4.7.2012, ob upoštevanju, da stroški prodaje 10 umetniških del znašajo 0,00 EUR. Pritožbeno sodišče še pripominja, da na odločitev v tem postopku nima nobenega vpliva okoliščina, da na računu stečajnega dolžnika ni sredstev. Ni sporno, da je kupnina, dosežena s prodajo slik, prispela na račun stečajnega dolžnika. Denarno dobroimetje, nastalo z unovčenjem premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, ne spada niti v splošno niti v posebno stečajno maso, in ga ni bilo dopustno porabiti za kritje katerihkoli drugih izdatkov oz. stroškov stečajnega postopka.