Jedro

Sodišče lahko odloča samo o konkretno opredeljenem pobotnem ugovoru, ki mora biti določen (prim. drugi odstavek 180. člena ZPP), saj nedoločnost v pobot postavljenega zahtevka onemogoča preizkus pogojev, potrebnih za uspešnost pobotnega ugovora (vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost), prav tako pa tudi uporabo tistih posebnih pravil ZPP, ki so izrecno predpisana za procesno pobotanje (tretji odstavek 319. člena, tretji odstavek 324. člena, tretji odstavek 337. člena, šesti odstavek 348. člena ZPP).

Da bi sodišče o pobotnem ugovoru lahko odločalo, bi ga morala tožena stranka izraziti v denarnem znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne, odločba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih 2. in 4. točki izreka sodbe ter 1. in 3. točki izreka sklepa potrdita.

II. Pritožnik sam nosi pritožbene stroške, dolžan pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.080,43, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugotovilo obstoj terjatev iz 1. odstavka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 170675/2013 z dne 31.10.2013, (2) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2013, (3) ugotovilo obstoj terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.387,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.2013 ter (4) toženi stranki naložilo plačilo zneska 33.075,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz 4. točke sodbe.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1) zavrglo pobotni ugovor tožene stranke v višini 10% obračunanih in plačanih zneskov tožeči stranki s strani v tej točki izreka sklepa navedenih naročnikov, (2) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 170675/2013 z dne 31.10.2013 razveljavilo v celoti ter (3) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je v točkah 2 in 4 ter zoper sklep v točkah 1 in 3 iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno, da se razveljavita izpodbijana sodba v 2 in 4 točki izreka in sklep v 1 in 3 točki izreka ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, prelagala potrditev izpodbijane sodne odločbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik sodbo in sklep sodišča prve stopnje izpodbija v delu, v katerem ni ugotovilo obstoja njegove terjatve v višini 25.000,00 EUR, ugovarjane v pobot oziroma je del pobotnega ugovora, ki se nanaša na 10% obračunanih in plačanih zneskov tožeči stranki s strani posameznih naročnikov, zavrglo. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj naj ne bi držala ugotovitev, da je bil celoten v pobot ugovarjan znesek 25.000,00 EUR vezan na prenos pogodbe. Glede zneska provizije v višini 10% sodišču prve stopnje očita, da mu je naložilo nesorazmerno dokazno breme, saj določnega zahtevka na podlagi listin, ki se nahajajo pri tožeči stranki, tožena stranka ni mogla postaviti.

6. V zvezi z zneskom 25.000,00 EUR sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil dogovorjen kot plačilo za prenos pogodbe, ki jo je tožena stranka imela s X na tožečo stranko. Navedeni znesek predstavlja „kupnino“ za prenos oziroma odkup pogodbe, kot to izrecno izhaja iz zaslišanja toženca samega na naroku 7.5.2015. Povedal je namreč, da je bil znesek 25.000,00 EUR dogovorjen kot „nagrada“ za prenos pogodbe s X oziroma kupnina za odkup pogodbe ter še, da prenos pogodbe „ni bil tako enostaven“, zato „je tožnik obljubil za tole nagrado 25.000,00 EUR“. Na izrecno vprašanje pooblaščenca tožeče stranke, ali je znesek 25.000,00 EUR predstavljal kupnino za odkup pogodbe, je toženec to izrecno potrdil. 7. Da znesek 25.000,00 EUR predstavlja kupnino za prenos pogodbe izhaja tudi iz zapisa z dne 17.6.2013, kjer je v točki 1. navedeno, da tožeča stranka “plača 10.000,00 EUR čim prej, glede zneska 5.000,00 EUR ni navedeno, kdaj naj bi bil plačan, ostalih 10.000,00 EUR pa ob prenosu pogodbe s tožene na tožečo stranko“ (v sodbi je na strani 10 napačno navedeno, da naj bi šlo za prenos pogodbe s tožeče na toženo stranko, kar pa ni odločilnega pomena). Če naj bi bil samo znesek 10.000,00 EUR mišljen kot kupnina za prenos pogodbe, kot to trdi pritožnik, potem ni jasno, zakaj je v omenjenem zapisu naveden v isti točki skupaj s preostalima dvema zneskoma. Če bi namreč držale navedbe, da je bil znesek 10.000,00 EUR dogovorjen za prevoz delavcev za S. d.o.o., ki jih je za tožečo stranko uredila tožena stranka, isto pa naj bi veljalo za znesek 5.000,00 EUR, potem bi bilo logično pričakovati, da bo ta del dogovora ločen (z novo točko, črto ali kako drugače) od tistega dela dogovora, ki se nanaša kupnino („nagrado“) za prenos pogodbe, saj sta pravdni stranki posamezne sklope dogovorov na zapisu ločevali po točkah in še dodatno s črto med posamezno novo točko dogovora.

8. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da bi tudi v primeru, da bi bil celoten znesek povezan s prenosom oziroma prepisom pogodbe, morala tožeča stranka 15.000,00 EUR plačati pred prepisom in 10.000,00 EUR ob samem prepisu. Kaj takega iz zapisa z dne 17.6.2013 ne izhaja. Besedna zveza: „10.000,00 EUR čim prej“ ne pomeni, da je to pred prenosom oziroma prepisom pogodbe, pri znesku 5.000,00 EUR pa sploh ni navedeno, kdaj naj bi bil plačan. Če bi držale pritožbene navedbe o plačilu 15.000,00 EUR pred prenosom oziroma prepisom pogodbe, potem bi bilo logično pričakovati, da bi bil ta znesek naveden v skupnem znesku, ne pa 10.000,00 EUR „čim prej“ in 5.000,00 EUR neznano kdaj.

9. Za vprašanje utemeljenosti v pobot ugovarjanega zneska v višini 25.000,00 EUR je torej odločilnega pomena, ali je do „prenosa“ oziroma „prepisa“ pogodbe prišlo, saj bi šele v tem primeru nastala obveznost tožeče stranke, da za to plača „kupnino“ oziroma „nagrado“. Ker ni dvoma, da do realizacije pogodbe ni prišlo oziroma do „prenosa“ pogodbe s X na tožečo stranko sploh ne bi moglo priti (upoštevajoč nenazadnje izpoved tožene stranke same, da bi morala prepis pogodbe na tožečo stranko „urediti“ na javnem razpisu), plačilna obveznost tožnika ni nastala. Tudi sicer pa je bil pogoj za nastanek plačilne obveznosti tudi notarsko sestavljena pisna pogodba (česar pritožnik ne zanika), kar prav tako ni bilo izpolnjeno.

10. Glede pobotnega ugovora, ki se nanaša na 10% provizijo, sodišče prve stopnje navaja, da tako nedoločnega zahtevka, kakršnega je v tej zadevi podala tožena stranka, ni mogoče obravnavati. Sodna praksa je oblikovala stališče, da lahko sodišče odloča samo o konkretno opredeljenem pobotnem ugovoru, ki mora biti določen (prim. drugi odstavek 180. člena ZPP), saj nedoločnost v pobot postavljenega zahtevka onemogoča preizkus pogojev, potrebnih za uspešnost pobotnega ugovora (vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost), prav tako pa tudi uporabo tistih posebnih pravil ZPP, ki so izrecno predpisana za procesno pobotanje (tretji odstavek 319. člena, tretji odstavek 324. člena, tretji odstavek 337. člena, šesti odstavek 348. člena ZPP; prim. zlasti, I Cpg 796/1999).

11. Tožena stranka je pobotni ugovor oblikovala na način, da naj sodišče „ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini vtoževane terjatve tožeče stranke“ oziroma „v višini 10% obračunanih in plačanih zneskov tožeči stranki s strani naročnikov Osnovne šole P., Osnovne šole V., Osnovne šole P., Osnovne šole M., I. d.o.o., R. zveze, Z. in D.“. Tak „zahtevek“ ne predstavlja pobotnega ugovora, saj v pobot uveljavljeni zahtevek tožene stranke, ki se nanaša "na izplačilo 10% obračunanih in plačanih zneskov tožeči stranki s strani posameznih naročnikov" ni določen niti objektivno niti subjektivno. Da bi sodišče o pobotnem ugovoru lahko odločalo, bi ga morala tožena stranka izraziti v denarnem znesku, zaradi česar sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je bil dovolj določno uveljavljen, ker na toženo stranko „odpade najmanj znesek 23.994,45 EUR“. V konkretnem primeru ne gre za vprašanje nesorazmernega dokaznega bremena glede listin, ki se nahajajo pri tožeči stranki, pač pa za vprašanje, ali je tožena stranka sploh postavila določen pobotni ugovor. Višje sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da temu ni tako, zaradi česar je odveč pritožbeno razpravljanje o edicijski dolžnosti tožeče stranke.

12. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.