Jedro

N avedbe, da je tožnik denar posojal njeni hčerki in da od tožnika za tri leta nege dveh oseb ni nikoli dobila nobenega plačila, ter druge navedbe, ki se nanašajo na njene odnose s tožnikom, za to pravdno zadevo niso pomembne.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki O.M. glavnico v višini 310.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 140.000,00 SIT za čas od 16.5.1998 dalje do plačila ter od zneska 170.000,00 SIT za čas od 2.10.1998 dalje do plačila, v roku osmih dni pod izvršbo. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške v višini 99.327,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Proti taki sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da ne vidi razloga zakaj bi si od tožnika sposojala denar, če pravi, da ji je tri leta za nego žene in hčere redno plačeval. Če pa je denar posojal njeni hčerki Darji, naj ga izterja od nje, saj se še vedno sestaja pri njem. Tudi njenih stvari, ki jih je odnesla od doma, brez njene vednosti, ji še vedno ni vrnil. Za tri leta nege dveh oseb ni nikoli dobila nobenega plačila. Naj dokaže plačila. Ker ni več hotela negovati žene in hčerke, se ji je grdo maščeval. Nadlegoval jo je tudi k spolnosti. Njena pravda ne more propasti, ker je tudi pred najvišjim sodiščem pripravljena povedati, kaj vse se ji je pri njem dogajalo. Pretil ji je tudi z nožem; njej in njenemu življenjskemu partnerju.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ne navaja nobenih pravno relevantnih dejstev, ki bi lahko omajala ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je tožena stranka od tožnika dne 21.3.1998 izposodila znesek 140.000,00 tolarjev in dne 1.6.1998 še znesek 170.000,00 tolarjev, ter da izposojenih zneskov ni vrnila (dokaz A2 v prilogi spisa). Njene, v pritožbi zgolj navržene, navedbe, da je tožnik denar posojal njeni hčerki in da od tožnika za tri leta nege dveh oseb ni nikoli dobila nobenega plačila, ter druge navedbe, ki se nanašajo na njene odnose s tožnikom, za to pravdno zadevo niso pomembne. Tožena stranka namreč ne zanika podpisa potrdil, ki dokazujeta tožnikovo terjatev, ne zanika, da je v potrdilih navedena zneska prejela kot tudi ni dokazala, da ju je vrnila (sodišče je le glede dveh prej izposojenih zneskov ugotovilo, da ju je toženka vrnila in to med pravdnima strankama ni sporno). Glede na povedano je sodba sodišča prve stopnje, s katero je toženi stranki naloženo, da plača tožniku vtoževani znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti posameznih zneskov v plačilo, pravilna. Ker pritožba tožene stranke ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče, potem, ko je še ugotovilo, da sodba tudi nima pomanjkljivosti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).