Jedro

V 1. odstavku 464. člena OZ je določeno, da mora kupec v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda. Pritožbene navedbe, da toženec tožniku ni bil dolžan navesti vzroka napake ter da za uveljavljanje pravic zaradi stvarnih napak zadošča zgolj obvestilo, da vozilo ne dela v redu, zato niso utemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo 926,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 595,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Proti sodbi se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče v predmetnem postopku odločalo drugič in je kljub dodatno izvedenim dokazom ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, čeprav je dokazni postopek pokazal, da je njegov zahtevek neutemeljen. U. G., ki je kot kupec naveden na kupoprodajni pogodbi, ni naveden tudi na aneksu, zato takšen aneks ne more biti veljaven. Če bi vzdržalo stališče sodišča prve stopnje, da je kljub temu takšen aneks veljaven, bi pogodbe, ki jih podpišeta dve osebi, veljale tudi za tretje osebe, ki bi nosile obveznosti iz te pogodbe. Sicer pa je jasno, da v nobeni listini, razen v aneksu, ki pa ga U. G. ni podpisal, toženec v zvezi s samim vozilom ni nikjer naveden. Pritožnik se ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnika o napakah ni obvestil pravilno oziroma da ga ni obvestil pisno. Dalje napada dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti tožnikove izpovedi o grajanju napak. Navaja, da je s tem, ko je tožniku povedal, da avto ne dela v redu, zadostil potrebam iz 464. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kajti dovolj je, da je bil tožnik kot prodajalec obveščen o sami napaki in mu toženec ni bil dolžan navesti vzroka napake. Tožnik je za napako vedel, vendar je ni odpravil, sploh pa je tožnik moral vedeti, da je nekaj narobe z nalepko za registracijo, saj je moral to tudi sam preveriti, ko je avto kupil. V obravnavanem primeru gre za skrito napako na vozilu (to ugotavlja tudi samo sodišče), kar pomeni, da se je napaka pojavila kasneje in ni šlo za očitno napako. Ko je bila napaka odkrita, je toženec tožnika o tem takoj obvestil, da pa je bil tožnik o sami napaki seznanjen, pa ni več nobenega dvoma. Toženec je izpovedal, da si je 72.000,00 SIT izposodil od tožnika, ker je potreboval denar za popravilo vozila, ki ga je kupil od tožnika. Ker je vedel, da mu tožnik ne bi dal denarja za popravilo vozila, je rekel, da ga potrebuje za vozovnico za v Nemčijo, vendar glede na to, zakaj je bilo posojilo dano, tožnik ni upravičen do povračila tega denarja. Poleg tega tožnik ni dokazal, kdaj natančno je navedeni znesek tožencu posodil, kdaj je bil rok vračila in je sodišče očitno sledilo zgolj pavšalnim navedbam tožnika v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo stroškovnega dela sodbe, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (1. odst. 443. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). Na podlagi 5. odst. 458. člena ZPP v povezavi s prehodno določbo 5. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, je za odločanje o pritožbi zoper sodbo v sporih majhne vrednosti pristojen sodnik posameznik.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za vozilo VW Golf, kljub temu da je kot formalni kupec na pogodbi zapisan U. G.. Sodišče svoje odločitve ni oprlo zgolj na aneks h kupoprodajni pogodbi, ki sta ga podpisala tožnik in toženec, v katerem je zapisano, da je dejanski kupec vozila toženec, ne U. G., kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje temelji tudi na izpovedbi toženca samega, ki je zaslišan pojasnil, zakaj kot kupec ni nastopal že v kupoprodajni pogodbi, čeprav je bil dejanski kupec vozila on. Nenazadnje pa samo dejstvo, kdo je bil dejanski kupec vozila in s tem zavezanec za plačilo dogovorjene kupnine, v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno, zato so navedbe pritožnika v tej smeri pritožbena novota.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila med strankama dogovorjena kupnina za vozilo v višini 550.000,00 SIT ter da je iz tega naslova tožnik prejel zgolj 400.000,00 SIT. Toženec meni, da preostanka kupnine, to je 625,94 EUR (prej 150.000,00 SIT), ni dolžan plačati, češ, da je vozilo imelo skrite napake, kar naj bi bila podlaga za znižanje kupnine na podlagi 2. točke 1. odst. 468. člena OZ. Pritožbeno sodišče se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da toženec tožnika ni obvestil o napaki v roku, določenem v 1. odst. 461. člena OZ. Tožnik je izpovedal, da mu je toženec govoril o okvari vozila enkrat po novem letu. Priča U. G. je sicer potrdil, da je toženec tožniku očital okvaro vozila, pri čemer je glede časa, ko naj bi toženec tožniku to očital, vedel povedati zgolj to, da je bilo to v obdobju med sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena 18.12.2004 ter podpisom izjave z dne 15.5.2006. Na drugi strani je toženec sicer izpovedoval, da je tožnika pravočasno obvestil o napakah s tem, da mu je povedal, da je plačal popravilo avtomobila, vendar je sodišče prve stopnje glede na nedoslednosti že v samih navedbah toženca, kot tudi v izjavi ob zaslišanju, pravilno ocenilo toženčevo izpoved za neverodostojno. Toženec je v odgovoru na tožbo trdil, da je tožniku plačal celotno kupnino, kolikor je bil avto vreden, šele v nadaljevanju se je začel sklicevati na znižanje kupnine zaradi napak, ki naj bi obstajale ob sklenitvi pogodbe. Tudi glede zneska v višini 72.000,00 SIT je toženec spreminjal navedbe. Sprva je zanikal, da je tožniku rekel, da potrebuje denar za vožnjo v Nemčijo, nato pa je priznal, da je to rekel tožniku zato, da bi dobil od njega denar za popravilo vozila. Tudi iz izpovedi toženca izhajajo nedoslednosti, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanje sklicuje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku po sklenitvi kupoprodajne pogodbe sicer govoril o nekih napakah na vozilu, da pa tožencu ni uspelo dokazati, da je bilo to v zakonsko določenem roku, je tako pravilna.

Poleg tega, da tožencu ni uspelo dokazati pravočasnega grajanja morebitnih napak, toženec tudi ni dokazal, da je napako pravilno grajal. V 1. odst. 464. člena OZ je določeno, da mora kupec v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda. Pritožbene navedbe, da toženec tožniku ni bil dolžan navesti vzroka napake ter da za uveljavljanje pravic zaradi stvarnih napak zadošča zgolj obvestilo, da vozilo ne dela v redu, tako niso utemeljene. Navedbe, da je tožnik za napako vedel, je toženec podal prvič v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče v skladu 1. odst. 337. člena ZPP ne more upoštevati.

Ker toženec ni plačal celotne kupnine za vozilo, njegov ugovor za znižanje kupnine pa ni utemeljen, je tožnikov zahtevek za plačilo 625,94 EUR (prej 150.000,00 SIT) s pripadajočimi obrestmi utemeljen.

Utemeljen pa je tudi zahtevek za plačilo 72.000,00 SIT, pri čemer pritožnik nima prav, da bi sodišče glede na razlog, za katerega je bilo posojilo dano, moralo zahtevek v tem delu zavrniti. Četudi je toženec potreboval denar za popravilo vozila in ne za pot v Nemčijo, s tem njegova dolžnost vračila tega denarja ni nič manjša. Toženec je tekom postopka na prvi stopnji priznal, da mu je tožnik res posodil 72.000,00 SIT, pri tem pa ni izrecno prerekal roka vračila, ki je bil med strankama dogovorjen in ga je tožnik navedel v tožbi, zato tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, kdaj natančno je navedeni znesek tožencu posodil ter kdaj je bil rok vračila, niso utemeljene.

Neutemeljena je pritožba tudi glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na podatke iz spisa, pri čemer je tožeča stranka v spis vložila stroškovnika (A7 in A8) in je sodišče odmerilo stroške v skladu z le-tema. Odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka je tako mogoče preizkusiti in ni podana zatrjevana kršitev pravdnega postopka.

Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zajeta v odločitvi o glavni stvari. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, tudi njegova zahteva za povračilo stroškov ni utemeljena (1. odst. 165. člena ZPP ter 1. odst. 154. člena ZPP).