Jedro

Ob dogovorjeni devizni klavzuli (5. člen zakona o deviznem poslovanju - Ur. list RS, št. 1/91) - o čemer ni spora - tožnik od toženca utemeljeno zahteva plačilo v tuji valuti preračunanega dolžnega zneska v tolarski protivrednosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku znesek 5.295 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju Ljubljanske banke d.d. L. na dan 21.4.1994 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1994 dalje ter pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Podrejeno predlaga tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških.

Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj je tolarska protivrednost deviznega zneska naložena v plačilo po tečaju na dan izdaje sodbe. Ni v dispoziciji tožnika, da določi devizni tečaj za obračun. V nasprotju z načelom deljivosti je na plačilo celotne terjatve obsojen le toženec, čeprav je le eden izmed štirih članov ansambla. Tožnik je po končanem snemanju neutemeljeno zadržal matrice, zaradi česar bi se moral zahtevek toženca iz tega naslova obravnavati skupaj s tožnikovim zahtevkom. Sklicuje se tudi na predlog na popravo sodbe v izreku o pravdnih stroških, o katerem še ni bilo odločeno.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob dogovorjeni devizni klavzuli (5. člen zakona o deviznem poslovanju - Ur. list RS, št. 1/91) - o čemer ni spora - tožnik od toženca utemeljeno zahteva plačilo v tuji valuti preračunanega dolžnega zneska v tolarski protivrednosti. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljenost devizne klavzule ustrezno obrazložili, prav tako pa tudi utemeljenost odločitve o tolarski protivrednosti dolgovanega deviznega zneska v skladu z modificiranim tožbenim zahtevkom - torej po tečaju na dan sojenja pri sodišču prve stopnje. V dispoziciji tožnika je oblikovanje tožbenega zahtevka, torej tudi izbira načina obračuna. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili zakonitost predlagane metode. Očitek neobrazloženosti sodbe (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) zato ne drži. V tem obsegu tudi ne drži trditev, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen glede navedbe tožene stranke, ki je obsojena na plačilo. Postopek proti preostalim trem toženim strankam je bil namreč pravnomočno končan in revizijsko neizpodbijan. Zato je jasno, da je tudi procesno v plačilni zavezi le toženec M. J. Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pasivna legitimacija toženca je podana, čeprav je, kot trdi, ansambel (ki ni pravna oseba), za katerega je tožnik opravil storitev, sestavljen iz več članov. Ne glede na to, da je toženec vodja ansambla, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da so člani ansambla solidarni dolžniki, ne pa nujni sosporniki. Tožnik je zato lahko vložil tožbo le proti vodji ansambla, tožencu. Revizija tudi ne pove, katera temeljna načela obligacijskega prava naj bi bila kršena, ker sodišče prve stopnje ni sočasno obravnavalo tožbe toženca proti tožniku zaradi škode, ki naj bi nastala ansamblu, ker je tožnik obdržal matrico s posneto glasbo. Ni razloga, zakaj ne bi bilo mogoče obeh zahtevkov ločeno obravnavati. Trditev, da bi bilo treba pri presoji uporabiti določbe o sočasni izpolnitvi (12. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih) je toženec postavil šele v reviziji, pa še tu brez ustrezne dejanske trditvene podlage. Po določbi 387. člena ZPP pa v reviziji tudi ni mogoče navajati novih dejstev.

Izrek o pravdnih stroških je akcesorne narave in ne more biti predmet revizije, ker ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (400. člen ZPP). Kolikor pa gre le za opozorilo na pisno napako v zapisu o tem, od kdaj tečejo zamudne obresti od dosojenih pravdnih stroškov, pa to napako - predlog za popravo je že dan - sodišče prve stopnje lahko vsak čas popravi.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).