Jedro

Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen, če pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti.

Pravna vprašanja, ki so postavljena le na splošni ravni, brez navedbe, katero konkretno pravno pravilo naj bi bilo prekršeno in ni opisan njihov pomen za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po pooblaščencu vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z izpolnjevanjem pogojev iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 17. 9. 2009, s katerim je davčni organ odločil, da se ne ugodi ugovoru tretjega – revidenta – zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine z dne 26. 6. 2009, in revidenta napotil, da pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ na ugotovitev lastninske pravice za osebno vozilo Audi A8 3.0 TDI (letnik 2008), ter postopek davčne izvršbe do poteka osemdnevnega roka za vložitev tožbe prekinil. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti: plačati določen znesek. Te določbe tako ni mogoče uporabiti v tistih primerih, ko pravica oziroma obveznost ni izražena v denarnem znesku. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih (npr. X Ips 669/2008, X Ips 282/2009 in X Ips 268/2009).

6. Revident dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljuje z zatrjevanjem, da znaša vrednost osebnega vozila, ki je bil predmet davčne izvršbe na podlagi sklepa z dne 26. 6. 2009, 39.500,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi gre za upravni spor o zakonitosti sklepa, s katerim je bilo odločeno, da se ugovoru tretjega – revidenta zoper sklep o davčni izvršbi ne ugodi ter da se ga glede ugotovitve lastninske pravice na osebnem vozilu Audi A8 napoti na pravdo, kar pa ni spor glede pravice oziroma obveznosti revidenta, ki bi bil izražen v denarni vrednosti. Zato po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

9. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali lahko državni organ zaseže premoženje tretje osebe, čeprav je upravni organ na podlagi listinske dokumentacije seznanjen, da vozilo ni last davčnega dolžnika.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil v smislu, kot izhaja iz 8. točke te obrazložitve. Opredelil ga je le na splošni ravni, brez navedbe, katero konkretno pravno pravilo naj bi bilo v obravnavani zadevi prekršeno, niti ni opisal njegovega pomena za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na navedeno revident glede pomembnega pravnega vprašanja ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Revident zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar pa te trditve ne konkretizira in ne obrazloži. Ne navede pravnega vprašanja, glede katerega zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, niti ne navede opravilne številke zadeve Vrhovnega sodišča, od katere naj bi naj bi odločitev v obravnavani zadevi odstopala. Glede na navedeno revident ni izkazal odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, zato po presoji revizijskega sodišča ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, 159/2010), natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da mu nastaja škoda, ker ne more uporabljati svojega osebnega vozila Audi A8 in da so mu nastali tudi dodatni stroški zaradi vložitve tožbe zoper davčni organ za ugotovitev lastninske pravice na tem vozilu, ni izkazal obstoja zelo hudih posledic. Revident namreč ni navedel konkretnih razlogov, zakaj dejstvo, da ne more uporabljati tega vozila, zanj predstavlja zelo hudo posledico. Zgolj neuporaba vozila te posledice ne utemeljuje, revident pa ni ničesar navedel o svojem ekonomskem in osebnem položaju. Stroškov, ki naj bi mu nastali z vložitvijo tožbe, pa revident ni konkretiziral, niti ni pojasnil razlogov, zaradi katerih naj bi plačilo teh stroškov zanj predstavljalo zelo hudo posledico. Šele če bi revident navedel in izkazal konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanj zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice. Ker revident tega ne navaja, niti ne izkazuje, ni izkazan pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 15. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).