Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi presoje o obstoju nujne poti.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi presoje o obstoju nujne poti.

Obrazložitev

1. Tožnika od sodišča zahtevata, naj razsodi: - da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v njuno lastninsko pravico na parc. št. 363/1, 358/6, 362/1, 364/2, 371/1 in 370, vse k. o. ..., še posebej vožnjo z osebnim avtomobilom, traktorjem in ostalo kmetijsko mehanizacijo; - da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico prvega tožnika na parc. št. 359/7 k. o. ..., še posebej vožnjo z osebnim avtomobilom, traktorjem in ostalo kmetijsko mehanizacijo.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo sta tožnika na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnih vprašanj: (1) ali lahko pritožbeno sodišče brez predhodne izdaje (pravnomočne) odločbe pristojnega sodišča o določitvi nujne poti samo in brez ustreznega tožbenega zahtevka (predloga) za njeno določitev odloči, da ta obstoji, s čimer daje neposredno pravico do posega v lastninsko pravico drugih; (2) ali lahko pritožbeno sodišče brez izvedbe obravnave (v nasprotju z določbami 4., 7., 214., 286. člena, drugega in tretjega odstavka 347. člena ter 358. člena ZPP) samo ugotavlja dejstva, ki jih sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo oziroma jih je ugotovilo drugače, in na tej podlagi zavrne pritožbo, pri čemer ne navede razlogov o odločilnih pritožbenih razlogih; (3) ali je pritožbeno sodišče o obstoju nujne poti odločilo v nasprotju z materialnopravnimi določbami (88. in 89. členom SPZ); (4) ali je pritožbeno sodišče z ugotovitvijo dejanskega stanja v nasprotju s strani toženca neprerekanimi (oziroma priznanimi) trditvami tožnikov kršilo pravila o dokaznem bremenu; (5) ali bi moralo pritožbeno sodišče ob upoštevanju dejstva, da toženec ni zanikal navedb oziroma jih je celo priznal, navedeno dejstvo v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznano; (6) ali je pritožbeno sodišče kršilo procesna pravila, ko je zavrnilo dokazni predlog iz drugih razlogov, kakor ga je zavrnilo sodišče prve stopnje. Pravnomočna odločitev glede 4. in 5. vprašanja je v nasprotju z obstoječo sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 215/2007 z dne 3. 9. 2009 in sklep istega sodišča III DoR 28/2012 z dne 17. 7. 2012), glede vprašanja obstoja nujne poti brez pravnomočne odločbe pristojnega sodišča pa sodne prakse ni. Podani so zmotna uporaba materialnega prava, bistvene procesne kršitve (iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 1., 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter kršitve ustavnih pravic do enakega varstva pravic, pritožbe in sodnega varstva. V konkretnem primeru pravnomočna odločba pristojnega sodišča o določitvi nujne poti ne obstoji in tega toženec niti ni zatrjeval. Toženec bi v postopku moral dokazati, da ima pravico do vožnje po sporni poti, ki je v lasti tožnikov. To bi lahko storil z dokazom ali o obstoju stvarne služnosti ali o obstoju nujne poti, oboje pa bi moral izkazati bodisi z ustrezno pogodbo bodisi z ustrezno sodno odločbo. Sodišče druge stopnje je odločilo, da obstoji nujna pot, ne da bi presojalo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za njeno določitev. Iz tega izhaja, da je sporna pot nujna pot, čeprav ni določen ne njen natančen potek ne način njene uporabe ne višina denarnega nadomestila. Prav tako ni ugotovljeno, ali nemara nujna pot ne onemogoča ali znatno ovira uporabo nepremičnin, po katerih naj bi potekala, oziroma ali te obremenjuje čim manj oziroma ali bi se lahko ustanovila pot do javne ceste, ki ne bi posegala v tuje nepremičnine. V zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice, vezane na opravljanje zemeljskih del na sporni trasi, sta tožnika v pritožbi utemeljeno navedla, da to ni sporno, saj jih toženec v postopku ni zanikal oziroma jih je celo priznal. Nesporno trditveno podlago je sodišče druge stopnje nadomestilo z izpovedbo priče, kar pomeni bistveno procesno kršitev. Sodišče prve stopnje je dokaz z vpogledom v fotografije, ki sta ga tožnika predlagala na zadnjem naroku za glavno obravnavo 2. 7. 2014, zavrnilo zaradi prekluzije, čeprav so bile fotografije posnete šele 30. 6. 2014. Sodišče druge stopnje se glede tega sploh ni opredelilo, temveč je odločilo, da gre za nekonkretizirane in posplošene trditve tožnikov, saj naj ne bi navedla, kakšna dela sta toženec in njegova žena izvajala. To pomeni bistveno procesno kršitev, saj sodišče druge stopnje zavrnitev dokaznega predloga utemeljuje z drugim razlogom kakor sodišče prve stopnje, poleg tega pa je ta utemeljitev v nasprotju s trditveno podlago. Tožnika sta namreč v tej smeri izrecno navedla, da je toženec ponovno izvajal določena dela na sporni trasi, ki so razvidna iz priloženih fotografij, predvsem so vidni posegi v brežino, kar kaže na nedopustno širjenje sporne poti, in da gre za skoraj identične posege v nepremičnino tožnikov, kot so tudi sicer predmet tega postopka. Navedeno je pomembno, saj to potrjuje, da ni šlo za enkraten dogodek, temveč da gre za sistematično poseganje v lastninsko pravico tožnikov.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).