Jedro

Zamudne obresti so bile poplačane pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, tako da v trenutku, ko je ta začela učinkovati, izvršilni postopek ni tekel zaradi neplačanih zamudnih obresti, ki bi dosegle oziroma presegle glavnico. Le glede takšnih obresti bi namreč bilo treba upoštevati omejitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi.

Dolžnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor po izteku roka z dne 28. 9. 2006 zavrnilo (1. točka izreka) in sklenilo, da dolžnik sam krije stroške ugovora po izteku roka z dne 28. 9. 2006 (2. točka izreka), upnik pa sam odgovora na ugovor z dne 18. 10. 2006 (3. točka izreka).

Proti sklepu se je po pooblaščenki pravočasno pritožila dolžnica, iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da sklep izpodbija v delu, v katerem ni uspela (1. in 2. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa napačno uporabo materialnega prava, in predlaga, da se sklep z dne 17. 8. 2010 razveljavi in izvršba v celoti ustavi, upniku pa naloži v povračilo stroške ugovornega in pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, stroški pa pridržijo za odločitev na prvi stopnji. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da dne 20. 1. 2006, ko je dolžnik upniku nakazal znesek 1.014.485,74 takratnih SIT, ki po mnenju dolžnika predstavlja izpolnitev obveznosti, odločba Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 še ni veljala, zaradi česar je ugovor zavrnilo. Sodišče je namreč pri odločanju o teku zamudnih obresti dolžno uporabiti zakonodajo in sodno prakso, ki velja v trenutku odločanja o zahtevku. Navaja vsebino 44. člena Zakona o ustavnem sodišču. Ker se pravnomočnost sodbe ne razteza na zakonske zamudne obresti, saj njihova višina zaradi odprtega teka ni znana, odloča o njih izvršilno sodišče. Določba 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je prisilne narave, zaradi česar od trenutka, ko obresti dosežejo glavnico, za njihov nadaljnji tek ni več pravne podlage, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tako bi ob odločanju moralo uporabiti zakonska pravila, ki so skladna z ustavo, torej tudi pravilo iz 376. člena OZ, čeprav izvršilni naslov izvira iz časa pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča. Dodaja še, da je v času odločanja o ustavitvi izvršbe, in sicer 17. 7. 2006, ustavna odločba že veljala in ni mogoče sprejeti argumentacije, da je treba v zvezi z veljavnostjo predmetne ustavne odločbe upoštevati trenutek plačila. Če bi sledili temu stališču, bi dolžnika, ki je opravil plačilo sicer pred veljavnostjo navedene ustavne odločbe, postavilo v neenakopraven položaj v razmerju do drugih dolžnikov, ki bi plačilo opravili po 2. 3. 2006, pri čemer pa gre v obeh primerih za izvršilne naslove, ki izvirajo iz časa pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je 20. 1. 2006, ko je bil realiziran sklep o izvršbi z dne 29. 11. 2005 (pravnomočen 16. 12. 2005), za znesek v višini takratnih 1.014.485,74 SIT prenehala dolžnikova obveznost plačila po izdanem sklepu o izvršbi. Pravilno je tudi zaključilo, da so bile, upoštevaje vrstni red poplačila po 288. členu OZ, s tem zneskom med drugim poplačane vse zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do 20. 1. 2006, ko je bilo opravljeno plačilo. Obračun terjatve, obrazložen v sklepu z dne 17. 7. 2006, je sodišče pravilno opravilo na dan plačila. Zamudne obresti so bile torej poplačane pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, tako da v trenutku, ko je ta začela učinkovati, izvršilni postopek ni tekel zaradi neplačanih zamudnih obresti, ki bi dosegle oziroma presegle glavnico. Le glede takšnih obresti bi namreč bilo treba upoštevati omejitve. Vse navedeno je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Določba 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZustS) (1), na katero se sklicuje pritožnica, v konkretnem primeru preprečuje učinek odločbe št. U-I-300/04 na tek zakonskih zamudnih obresti, ki so bile v celoti poplačane pred začetkom njenega učinkovanja, saj je bil za plačani del terjatve izvršilni postopek končan. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne predvideva izdaje posebnega sklepa o ustavitvi izvršbe ob vsakokratnem poplačilu upnika z izvršbo, kakor tudi ne izdaje sklepa o končanju izvršilnega postopka ob dokončnem poplačilu, saj že sama izvedba upnikove terjatve pomeni konec postopka. Zato ima poplačilo upnika (v celoti ali le delno) učinek, ki je primerljiv učinku pravnomočne odločitve o razmerju med dolžnikom in upnikom, ki je v skladu s 44. členom ZUstS ovira za učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča. V konkretnem primeru je sicer sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17. 7. 2006 ustavilo izvršbo za 20. 1. 2006 plačani znesek, po tem ko je upnik za navedeni znesek dne 15. 3. 2006 utesnil izvršbo, vendar to ne vpliva na ugotovitev, da je bila izvršba za ta znesek končana že 20. 1. 2006, ko je Ministrstvo za finance (Uprava Republike Slovenije za javna plačila, Območna enota UJP Ljubljana) realiziralo sklep o izvršbi, o čemer je 30. 1. 2006 tudi obvestilo sodišče (list. št. 5 spisa). Kasnejša (nepotrebna) utesnitev izvršbe in izdaja deklaratornega sklepa o ustavitvi izvršbe torej ne moreta učinkovati tako, kot uveljavlja dolžnica v pritožbi.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

O pritožbi je na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ višje sodišče odločilo po sodnici posameznici, saj ne gre za pritožbo zoper sklep, o kateri bi v skladu z navedeno določbo moralo sodišče odločiti v senatu treh sodnikov.

(1) 44. člen ZUstS določa: „Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.“.